Kdo je Drago Kos, katerega podjetje R.U.R. se je leta 2014 za 250 evrov na uro, po pritisku javnosti pa za 218 evrov na uro prisesalo na s strani davkoplačevalcev večkrat milijardno dokapitalizirano državno banko NLB, v kateri so Iranci nekaj let prej, ko je bil Kos predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, prali teroristični denar, in kakšno mrežo je spletel ter kdo so ljudje, ki jih plačuje? Pred vami je prva iz serije zgodb, v katerih bomo razkrili, kdo so Kosovi sodelavci in kako je NLB najela človeka pod lupo urada za preprečevanje pranja denarja.
Verjetno ena najmanj spodbudnih novic za davkoplačevalce, iz žepov katerih je bila večkrat sanirana državna banka NLB. je najem storitev podjetja Draga Kosa R.U.R., tudi zato, ker je več kot polovica tistih, ki jih navaja kot reference, končala v stečaju. Sodeč po seznamu podjetij, ki po sodelovanju z Drago Kosom oziroma na njegovem domačem naslovu registriranem podjetju R.U.R. niso več dolgo poslovala, so to Mercata, NLB InterFinanz AG iz Züricha v Švici in avstrijski Alpine Bau.
Kos je v primerjavi s preostalimi opeharjenimi upniki dobil pravo bogastvo
Slednji je imel podružnico tudi v Sloveniji, in sicer v Celju, kjer ima sedež tudi državna družba Dars, a je leta 2013, po zlomu krovnega podjetja v Avstriji, podružnica pristala v stečaju. Še preden se je to zgodilo, pa je svoj lonček oziroma transakciji račun podjetja R.U.R. pristavil Drago Kos. Družba, ki ji ni bilo rešitve, mu je pred stečajem po naših zanesljivih informacijah iz sedeža podjetja Alpine Bau GmBH nakazala več kot 24 tisoč evrov. Kar je v primerjavi s honorarjem v NLB res pravi drobiž. A v primerjavi s tistim, na kar lahko računajo upniki slovenske podružnice Alpine Bau po končnem načrtu razdelitve splošne stečajne mase, ki ga je stečajni upravitelj Boštjan Pavec objavil decembra lani, ko je tudi pojasnil, da je delež razmerja med zneskom razpoložljive razdelitvene mase in skupnim zneskom vseh terjatev vrstnega reda, ki se upošteva pri razdelitvi, 0,0371 oziroma 3,71 odstotka, je to odličen zaslužek. V tabeli izsek iz upraviteljevega poročila, ki kaže, da nekateri (imena smo prikrili, šlo pa naj bi za delavce, op. p.) po vseh teh letih ne morejo računati niti na 20 evrov.
Kos jo je odnesel tudi veliko bolje od Primorcev. Ti so po stečaju podjetja Alpine Bau, ki je leta 2011 od propadlega gradbinca CPM prevzelo gradnjo predora Markovec, morali pozabiti na obljubo, da bo dvokilometrski predor odprt konec avgusta 2012. Ker je moral Dars po propadu podjetja Alpine Bau objaviti razpis za novega izvajalca, je bil predor Markovec odprt šele 5. junija 2015.
Dosje bomo nadaljevali z razkritji sodelavcev podjetja R.U.R., ki mu je državna NLB plačevala tudi po 250 evrov na uro: od lovskega inšpektorja, do vahabita, ki je napadel ministra.
Andrej Žitnik