“Vrhovno sodišče z Maslešo na čelu je razveljavilo sodbo okrožnega sodišča izključno z namenom, da zadeva ne napreduje na ESČP, kjer bi se razgrnila celotna gniloba slovenskega krivosodja. Jaz sem nepopravljivo škodo itak že utrpel (odsedel zapor), sodnica ne bo odgovarjala in odškodnino mi bodo izplačali iz davkoplačevalskega žepa. To je klasičen modus operandi slovenskega krivosodja. V zadevi TRUNK vs. Slo (papirji) jih je ESČP presenetilo, ko je izjemoma vzelo v obravnavo zadevo kljub temu, da domača pravna sredstva niso bila izčrpana. Zato je Slovenija po hitrem postopku priznala kršitev štirih členov EKČP, še preden je zadeva šla v obravnavo pred sodnike, kjer bi se odprla vsebina zadeve,” je način delovanja slovenskega krivosodja razkrinkala ena njegovih žrtev – Jure Trunk. Kot še navaja, je bilo enak princip mogoče opaziti v primeru zrežirane afere Patria, kjer je bil žrtev aktualni premier Janez Janša.
Predstavljamo vam tragično usodo Jureta Trunka, ki je najbolj srhljiva realizacija tega, kar je v članku z naslovom Udbovska deca (objavljeno tudi na Portalu plus) opisal nekdanji ustavni sodnik Boštjan M. Zupančič. Iz zgodbe je jasno razviden vzorec, ki se vleče še iz svinčenih časov in se je skozi tranzicijske podsisteme države ohranil vse do današnjih dni. Zanj pa je značilno to, da nekateri visoki funkcionarji pri svojih odločitvah (denimo sodniki in tožilci, toda ne samo) povsem brezvestno in brutalno kršijo zakone ali celo človekove pravice nedolžnih žrtev, in če je potrebno, to tudi večkrat ponovijo (če jih je denimo treba utišati oziroma uničiti). Ob tem pa nikomur nikdar odgovarjajo. Zavedajo se, da jih za nizkotna dejanja ne bo nihče preganjal.
In to je tudi zgodba nesrečnega Trunka. Je eden tistih, s katerim je slovensko krivosodje brutalno obračunalo: “Do leta 2010, preden mi je država nepopravljivo uničila življenje sem živel popolnoma običajno življenje. Sedaj sem že več kot 11 let zaradi države brez doma in osebnega prihodka, s hudo načetim zdravjem, kljub temu, da se je na najvišjih slovenskih in evropskih sodiščih v 11 letih izkazalo, da so država in njeni uradniki delovali popolnoma nezakonito in zločinsko, ter kršili številne človekove pravice.” Zločinske nezakonitosti so se začele leta 2010, ko je gradbeni inšpektor Iztok Rus v manj kot enem mesecu začel in končal nezakonit postopek rušenja njegovega doma. Nezakonitost rušenja je bila leta 2019 pravnomočno potrjena na vrhovnem sodišču.
Leta 2011, že eno leto po rušenju je bilo s strani ministrstva za okolje ugotovljeno, da je bilo rušenje nezakonito. Na inšpektorat je naslovil razna vprašanja glede kazenske odgovornosti inšpektorja, odškodninske odgovornosti, kdo bo to plačal … Namesto odgovorov so inšpektorji proti njemu in njegovemu očetu sprožili popolnoma nezakonit skonstruiran kazenski postopek, sodba je bila letos 2021 v celoti razveljavljena na vrhovnem sodišču, kjer so mu očitali verbalno maščevanje inšpektorjem, in sicer za dejanja, ki naj bi jih opravili v okviru svojih pravic. Leta 2013 so mu nezakonito odvzeli svobodo. Tožilec Primož Suknaić je v tesnem sodelovanju s skorumpirano sodnico Aljo Kratovac Prokopović zanj zahteval pripor in ga uspešno podaljševal v sodelovanju s predsednikom okrožnega sodišča Marjanom Pogačnikom in njegovo rdečo sodno zalego.
“Tožilec mi je očital izmišljena kazniva dejanja katerih minimalna zagrožena kazen bi znašala preko 30 let – za domnevne verbalne delikte, ki jih nisem storil in za katere niso imeli enega samega dokaza, da naj bi jih. Vse, kar sem naredil, je, da sem postavljal neprijetna vprašanja in bil za inšpektorat zelo moteč.” Marca 2013 so ga nezakonito zaprli v pripor. Razmere v priporu so grozne, po 5-6 ljudi na 12 kvadratnih metrih za kar je država z vsakim pripornikom, ki je poslal ministrstvu za pravosodje pritožbo, avtomatsko poravnavala za 700 evrov za vsak mesec zaradi slabih razmer (zaradi precedenčne sodbe ESČP). Sodnica AKP mu je brez kakršnega koli razloga dodelila zločinskega izvedenca psihiatrije Vanjo F. Rejca, ki je napisal lažno izmišljeno mnenje, da je popolnoma nor. Zaradi tega so ga po nekaj mesecih pripora na Povšetovi premestili na oddelek psihiatrije, kjer so zdravniki takoj ugotovili, da je popolnoma zdrav.
Tožilec je brutalno izsiljeval priznanje njegove krivde brez enega samega dokaza
Sodnica AKP je od VFR zahtevala ponovno izdelavo zanjo ugodnejšega izvedenskega mnenja. “Tokrat je izvedenec VFR po nareku sodnice in tožilca ugotovil, da sem popolnoma zdrav. Dejstvo je, da je v štirih mesecih izdal za istega človeka dve popolnoma različni, diametralni si mnenji.” Premeščen je bil nazaj na Povšetovo, po devetih mesecih pripora pa sodnica AKP ni razpisala še niti ene obravnave. Tožilec PS, ki se je točno zavedal, da je celotna vsebina obtožnice njegov konstrukt, za katerega nima enega samega dokaza, je po devetih mesecih pripora ponudil predlog kazni za sporazum o priznanju krivde. V pisarni tožilca, kjer se je predlog usklajeval in sprejel, mu je tožilec PS zadevo predstavil tako; “Če priznam, bo moja kazen 30 mesecev z načinom prestajanja zgolj za vikende, če ne priznam, pa bo sodišče zadevo toliko zavlačevalo, da bom v vsakem primeru odsedel 30 mesecev v priporu (to je bil takrat maksimum) tudi če me kasneje obsodijo samo pogojno, da me bo udbovska AKP obsodila je bilo po njegovem zagotovljeno.”
Dobesedno je izsiljeval priznanje. Glede na to, da je imel že devet mesecev nezakonitega pripora več kot dovolj, je sprejel sporazum o priznanju krivde, saj poštenega sojenja v Sloveniji tako ali tako ni mogel pričakovati. Neglede na izsiljeno priznanje krivde je bila letos 2021 celotna sodba razveljavljena na Vrhovnem sodišču. Kazen vikend zapora je začel prestajati marca 2014 na Dobu. Niti dva meseca kasneje, mu je direktor zapora Bojan Majcen brez kakršne koli pravne podlage ali razloga spremenil način prestajanja kazni v polni zapor, kjer se je skliceval na neznan hujši disciplinski prekršek. Temu je pritrdila tudi sodnica AKP. Glede spremembe režima iz vikend zapora v navaden zapor se je pritožil na vse slovenske institucije po vrsti, vse do ustavnega sodišča. Vsi so pritrdili zločincu Majcnu, ki je nezakonito posegel v sodbo v imenu ljudstva.
Inšpektor Iztok Rus je nezakonito porušil njegov dom z naklepom povzročitve škode
Leta 2015 je šla zadeva glede nezakonite premestitve na zaprti oddelek na ESČP, kjer je leta 2018 dobila epilog, kjer je Slovenija, v zadnjem trenutku preden bi ESČP o zadevi začelo vsebinsko odločati priznala kršitev 5., 6., 7. in 8. člena konvencije in priznala, da je bilo s spremembo režima prestajanja kazni vse nezakonito, poleg tega pa so bili s tem kršeni še štirje členi EKČP. “Žal sem seveda v tem času že zdavnaj odsedel 30 mesečno nezakonito kazen na zaprtem oddelku. Ministrstvo za pravosodje je zaradi tega izvedlo nadzor glede spremembe režima prestajanja kazni v slovesnih zaporih in ugotovilo še šest drugih enakih kršitev kot je bila moja.” Posledica nezakonite spremembe režima mu je povzročila tudi izgubo redne zaposlitve, kjer je bil že deset let zaposlen s pogodbo za nedoločen čas.
“Leta 2019 je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bilo rušenje mojega doma popolnoma nezakonito in izvršeno s strani inšpektorja Iztoka Rusa z naklepom povzročitve škode. Leta 2021 je Vrhovno sodišče razveljavilo celotno kazensko sodbo zoper mene in mojega očeta (neodvisno od vseh napak in kršitev EKČP med samim prestajanjem), kjer je ugotovilo, da očitanih mi kaznivih dejanj sploh nisem mogel storiti.” Nihče od odgovornih; Iztok Rus, PS, AKP, MP, BM ni nikoli za svoje zločine in kazniva dejanja odgovarjal. Kljub ovadbam se vse zavržejo že na ravni tožilstva, ker svojih seveda ne preganjajo. Še več, sodnica AKP je napredovala v višjo sodnico, BM pa iz direktorja Doba v šefa vseh zaporov v Sloveniji. Nihče se ni niti opravičil, ker je bilo vse narejeno naklepno z namenom povzročanja škode. Vključno z udbovskim sodstvom. Odškodnine pa plačujejo davkoplačevalci.
“Dejstvo je, da so se popolnoma vse poteze države in njenih organov izkazale za nezakonite in zločinske, vendar zaradi tega ne bodo na škodi tisti, ki so to povzročili, pač pa jaz, kjer so mi dobesedno uničili življenje, mi porušili dom, me za tri leta nezakonito zaprli, povzročili izgubo zaposlitve, mi uničili zdravje, dostojanstvo, levi mediji pa so me prikazali kot kriminalca, kljub temu, da so pravi kriminalci državni uslužbenci, tožilci in sodniki. V tej državi se ne počutim varno, saj nimamo vladavine prava.” Po 11 letih od države še ni dobil enega centa odškodnine, saj kljub temu, da so najvišja sodišča odločila, da je država naredila absolutno vse nezakonito, mora vlagati tožbe za odškodnino ločeno … V vsakem primeru odgovorni ne bodo plačali ničesar, sodišče bo zavlačevalo, da bodo obresti čim višje, odškodnino pa tako kot vedno plačajo nič krivi davkoplačevalci.
Sara Kovač