Med ljudmi te dni kroži šala. “Na koliko bo lahko nastavljena temperatura v avtu?” se muzajo. Vprašanje sploh ni odveč, še manj nagajivo ali šaljivo. A je malenkostno v primerjavi z lastniki električnih avtomobilov, ki ne vedo, ali jih bodo pozimi sploh lahko vozili.
Nekateri upravniki stanovanjskih zgradb že obveščajo etažne lastnike, da bodo omejevali ogrevanje. Kriza pač, ne gre drugače. Višji zneski na položnicah so boleč stranki učinek. Podobno je z dobavitelji električne energije. “Če ne boste pridni in varčni, bodo redukcije,” žugajo skupaj z vlado. Ni treba posebej poudarjati, da se bo vse skupaj še bolj poznalo v denarnicah. Distributerji elektrike za gospodinjstva trdijo, da jo morajo oni že zdaj plačevati “skozi nos” in da niso krivi sami.
“Steve Jobs” slovenske energetike
“Imamo srečo, da je naš predsednik vlade v teh časih strokovnjak za energetiko in energetske trge. Robert Golob s svojim poznavanjem in znanjem tlakuje pot za spremembe energetske politike v Evropski uniji,” mirijo v vladajočem Gibanju Svoboda. Precej slaba šala. Seveda, Robert Golob je bil, preden se je podal v politiko, predsednik uprave GEN-I. Družba je imela ekskluzivno pravico za prodajo poceni elektrike iz krške nuklearke (okoli 30 evrov za megavatno uro), kar je pripomoglo k temu, da so gospodinjstva v Sloveniji (proizvedeno okoli 80 odstotkov potrebne električne energije) še pred dobrim letom plačevala 32 odstotkov manj kot povprečno gospodinjstvo v Evropski uniji (leta 2020 denimo 0,15 evra za kilovatno uro). In danes? Cene pri nas so med najvišjimi v Evropi.
GEN-I je po ceni med 80 in 100 evrov za megavatno uro elektriko iz nuklearke prodal za deset let vnaprej. Za ta posel, ki se je zdel dober, nikakor pa ne vizionarski, kot bi se za “Steva Jobsa slovenske energetike” spodobilo, si je Golob izplačal milijonsko nagrado. Zdaj mora Slovenija na trgu EU kupovati elektriko nekajkrat dražje. “Super elektro menedžer kot predsednik vlade, plačujemo pa eno najdražjih elektrik v EU, potem ko je bila slovenska proizvodnja za letos prodana globoko pod ceno. Od istih super elektro menedžerjev,” pravi vodja opozicije Janez Janša.
Med najdražjimi v EU
V Evropski uniji so cene za megavatno uro višje le v Franciji in Italiji, približno toliko kot v Sloveniji (okoli 240 evrov) pa znašajo le na Hrvaškem. Drugje je cena večinoma pod 200 evrov. Na trgu se cene spreminjajo dobesedno iz ure v uro. V trenutku, ko to pišemo, se elektrika ceni, postavke gredo navzdol. Vendar je to bolj posledica pomirljivih tonov iz Bruslja, kjer so pretekli teden sprejeli uredbo o omejevanju porabe za 5 do 10 odstotkov. Nekatere države so že spomladi in poleti (Italija, Španija, Nemčija) sprejele regulative, s katerimi so omejili hlajene prostorov s klimatskimi napravami, letos pozimi bodo skoraj vse članice EU zakonsko določile, kako visoka je lahko najvišja temperatura v javnih prostorih (Nemčija je že določila, da največ 19 stopinj Celzija), verjetno pa tudi v zasebnih domovih. Celo več. Politiki razmišljajo, da bi določili tudi 60 stopinj Celzija kot najvišjo temperaturo, do katere se lahko ogreje voda. Tako bi zmanjšali porabo, s tem povpraševanje po električni energiji, cene pa bi se posledično znižale. To je sicer logično, saj tako deluje trg ponudbe in povpraševanja, toda bruseljske elite in tudi Robert Golob imajo v mislih nekaj drugega.
Pri bruseljski uredbi je potrebno brati drobni tisk, nekakšno obrazložitev. Očitno je, da vladam sploh ne gre za zmanjšanje draginje in za blaginjo ljudi, ampak zato, da bi z ukrepi “pospešili zeleni prehod”, kar pomeni zmanjšanje uporabe fosilnih goriv in doseganje “podnebne nevtralnosti” do leta 2050. “Obnovljivi viri so ključni za energetski prehod. So najcenejša in najčistejša razpoložljiva oblika energije in se lahko uporabljajo za proizvodnjo energije v EU, kar pomaga zmanjšati odvisnost od uvoza energije,” piše. Česar ne povedo, pa je, da se sončnih in vetrnih energetskih virov ne da skladiščiti ter da bo potrebno na bilijone evrov davkoplačevalskega denarja za spodbude in gradnjo vetrnih ter sončnih elektrarn, ki pa bodo izjemno nezanesljive pri dobavi elektrike. Povedano drugače, elite sporočajo, da bo pomanjkanje elektrike postalo norma (dokler bodo poskušali uresničiti neuresničljivo).
Uredba s slabimi nameni
Namesto da bi slovenska vlada v času, ko se potrošniki spopadajo tudi z inflacijajo z višjimi cenami hrane, vsaj malo pomagala ljudem, predlaga višje davke in nižje plače. Hkrati pa bodo na Gregorčičevi ulici porabili na stotine milijonov evrov, med drugim za nacionalizacijo Geoplina in profesionalizacijo nevladnih organizacij. Vsak bralec si sam pri sebi lahko odgovori, kaj bi imel raje: poceni elektriko v svojem stanovanju ali “svetovalce za enakost spolov” na Mirovnem inštitutu? Čeprav je večina državljanov svoje očitno povedala na volitvah: kljub pomanjkanju bomo plesali. No, tudi boksali. Kot sta si cirkuško predstavo v parlamentu privoščila poslanec Gibanja Svoboda Dejan Zavec in predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. To je bila največja degradacija hrama demokracije v zgodovini samostojne Slovenije.
V tem trenutku nihče ne more vedeti, kakšna bo cena elektrike to zimo. Zaradi poseganja politike na trg energetskih virov in elektrike je potrebno biti pri napovedih cene zelo previden. Enoten evropski trg električne energije je prinesel indeksacijo cen. Gre za mejni strošek zadnjega proizvedenega kilovata. Ko gredo zaradi pomanjkanja energetskih virov in povečanega povpraševanja v zagon najmanj donosne elektrarne, se prodajna cena vse električne energije uskladi z lastno ceno najdražjih elektrarn. Trenutno je najdražja elektrika tista, ki prihaja iz (predvsem nemških) plinskih elektrarn, saj je cena plina visoka. Zato je cena za kilovatno uro tudi v Sloveniji indeksirana s ceno plina, čeprav proizvajamo mnogo cenejšo elektriko. Tega so se domislili bruseljski “ekonomisti” z namenom, da bi omejili monopole in pospešili “zeleno agendo”.
Najnovejša evropska uredba sicer predvideva, da bo lahko cena iz cenejših virov energije največ 180 evrov za megavatno uro (kar pomeni, da bi se morala v Sloveniji poceniti), toda vprašanje je, ali ne bo zaradi tega prišlo do bankrota in propada nekaterih energetskih podjetij. Čeprav bo njihovo reševanje drago za davkoplačevalce, je Slovenija že napovedala “reševanje” največjega distributerja plina. Enako ravna Nemčija. A to potrošnikov, ki so že tako ali tako davčno obremenjeni, ne zanima preveč. Želijo le zanesljivo in cenovno dostopno elektriko in ogrevanje. Vendar bomo kot zaenkrat kaže, vsaj to zimo skoraj gotovo priča izpadom plina, ogrevanja in dobave elektrike. Predvsem pa bo vse zelo drago.
Jože Biščak, Demokracija