Sredi poletja smo lahko na televizijskih zaslonih gledali, kako poteka invazija (zaenkrat še neoboroženih) moških iz Afrike v Evropo. Evropski mediji ne uporabljajo besede invazija, čeprav gre prav za to. Vse v slogu zamolčevanja dejstev in resnice. Vsaka taka resnica bi namreč pometla s teorijo, da smo za vse slabo, za ves kolonializem in za vse vojne krivi Evropejci. Migranti so preplavali in preplezali vse ovire, vstopa v Ceuto jim nihče ni resno preprečeval. Manjkali so samo napisi “Refugees welcome” oziroma “Bienvenidos” v španščini.
Potem so se zbrali notranji ministri EU in razpravljali, kaj jim je storiti. Ursula von der Leyen je spet pozvala k evropski solidarnosti in Španiji obljubila pomoč. Država Španija torej potrebuje pomoč proti množici neoboroženih. In ta Evropa bi se rada borila s Putinom!
Tako se obnaša Evropa – ta Evropa, ki na drugi strani ves čas spodbuja Ukrajino k vojni, Evropa, ki nenehno grozi z rusko nevarnostjo, čeprav je Putin že večkrat zatrdil, da ne namerava napasti Evrope, in čeprav vsi vidimo, s kakšno težavo osvaja ukrajinsko ozemlje. Evropski voditelji nenehno ponavljajo, da bi Ukrajina lahko postala članica EU in Nata, čeprav je bil prav to vzrok za ruski napad. Tako se obnašajo Evropejci, dokler je vojna daleč in dokler vsi vemo, da do nje ne bo prišlo.
Španski predsednik vlade je pozneje razložil, da je večina migrantov odšla nazaj v Maroko. Resnica ga postavlja na laž. Resnica so videoposnetki, ki med drugim kažejo migranta z dolgo železno palico, ki se gospodovalno sprehaja po ulici. Španski viri trdijo, da je oblast poslala 3000 mož v Ceuto. Kaj pa počnejo ti možje? Kje so? Ali so tudi oni v pravi socialistični maniri – kot bi dejal rajnki jugoslovanski predsednik – za “miroljubno koeksistenco”?
Evropa očitno ne ve več, kdo so njeni sovražniki. Ali pa je bilo še premalo turških in arabskih napadov nanjo. Oglasil se je celo papež, ki seveda ne sme zagovarjati radikalnih rešitev.
Kako propada Evropa
V Maroku so se migrantske množice sredi avgusta dogovarjale za nov invazijski val, a se ta na srečo ni zgodil, saj ga tistih 3000 Špancev po vsej verjetnosti ne bi zaustavilo. Sicer pa že poznamo eno tako evropsko neslavno epizodo. Spomnimo se, da so Srbi postrelili 8000 bosanskih muslimanov tako rekoč pred očmi nizozemskih vojakov.
Evropejci se obnašamo, kot da gre za nekaj, kar bo minilo. Zaradi naše neodločenosti pa se bo to dogajanje nadaljevalo in se še stopnjevalo. Eni invaziji bo sledila druga.
Bodočega dogajanja v Ceuti zato ni težko napovedati, saj je to afriško mesto hitro postalo nekaj, kar Evropa šele postaja – izraz nemoči, neumnosti in nesposobnosti. Kolikokrat smo že poslušali pripovedke o Frontexu, o tem, da je treba zaščititi evropske meje? Mogoče z nageljni in dobrodošlico, kot je nekoč delala Spomenka Hribar?
Španska oblast bo tiste tisoče mladostnikov – ki že zdaj posiljujejo in z železnimi palicami paradirajo po Ceuti – pripeljala čez preliv v Algeciras, na špansko in evropsko ozemlje. Humanistična načela nam prepovedujejo pošiljati domov »otroke«. Ti otroci pa ropajo po trgovinah in posiljujejo mladoletnice.
Ceuta ni samo zgodba o propadu španske eksklave, ampak je tudi poučen primer, ki kaže, kako propada Evropa, kako ne velja več zdrava pamet in kako nam je zmanjkalo poguma.
Borut Korun/Demokracija