Na današnjem kongresu Socialnih demokratov, je zbrane nagovorila predsednica stranke Tanja Fajon. Izrazila je prepričanje, da je SD “pomembna sila družbenih sprememb”. Presenetljivo je še pristavila, da postajajo vse močnejši. Ne ravno skromno mnenje, ki prej kaže na izgubo stika z realnostjo.
Zadnja izjava šefice Socialnih demokratov Tanje Fajon bolj sodi v kakšno rubriko “Saj ni res, pa je”. Čeprav je stranka pod njenim vodstvom na zadnjih volitvah ostala brez treh poslanskih mest, je prepričana, da postajajo “vse močnejši”. Izjava je približno tako optimistična kot razglasitev zmage po koncu Natovega bombardiranja ostanka Jugoslavije leta 1999 s strani tedanjega predsednika Slobodana Miloševića. Več tukaj. Dejstvo je, da je SD poraženka zadnjih volitev in da jim gre pod aktualnim vodstvom le še na slabše, čeprav so del koalicije. Morda pa bodo po naslednjih državnozborskih volitvah še sami lahko dejali, da so “padli za Svobodo”, če si sposodimo besede Marjana Šarca, čigar stranki (LMŠ) ni uspel preboj v parlament. Po poročanju STA je Fajonova spregovorila pred 450 zbranimi delegati, ki na kongresu izbirajo novo vodstvo.
Predsednica se je najprej ozrla na čas izpred dveh let, ko je prevzela “krmilo”. Dejala je, da so bila pričakovanja velika, danes pa jih je zamenjalo prepričanje, da zmorejo. Pot do tega je bila naporna, polna vzponov in padcev. Zaradi izgube poslanskih mest na zadnjih volitvah je izrazila razočaranje, je pa prepričana, da je bil vsak glas težko prigaran, sad trdega dela in samozavesti ob hkratnem zavedanju, da delajo za pravo stvar. Obenem je zavrnila očitke, da stranka išče svojo identiteto, in oštela tiste, ki v stranki ustvarjajo razkole ter iščejo kratkoročne koristi, ob boljši priložnosti pa se od nje oportuno odvrnejo. Spomnimo, da je bil eklatanten primer takšnega ravnanja primer Emilije Stojmenove Duh. Ko ji na listi SD na parlamentarnih volitvah ni uspel preboj, je enostavno dezertirala v naročje Roberta Goloba. Kakšne pretirane obsodbe Fajonove ob tem nismo slišali.
Prav nasprotno, dejanje je menda celo hvalila. Toliko Fajonovi pomeni čast stranke, toliko je v njej načelnosti in netolerance do “izdaje”. Prepričana je, da se Socialni demokrati krepijo, od stranke pa je odvisno, ali bo ta potencial prepoznala itd. Pričakovano je malce preusmerjala pozornost in s prstom kazala na prejšnjo vlado ter govoričila o odpravljanju “škode” … Izrazila je tudi upanje, da bodo skupaj z Gibanjem Svoboda in Levico izvedli “korenite spremembe”, denimo za višje plače in pokojnine. Hkrati nameravajo odpravljati prekarnost in povečevati dostop mladih do stanovanj. Obilo lepih obljub … Spomnimo se, kako uspešno so v SD-ju nekaj mandatov reševali zdravstvo … “Verjemimo v svoj glas, glas Socialne demokracije. Kajti Socialni demokrati nismo za enkrat, socialni demokrati smo za vedno,” je patetično zaključila nagovor.
Fajonova je ostala brez spominskega obeležja v Kijevu
Njene izjave zvenijo puhlo. Polne so visoko donečega besedičenja. So všečne, za njimi pa zeva vsebinski vakuum. So vredne toliko kot trompetengold. Njena vnovična izvolitev lahko marsikaj pove tudi o stranki sami. Spomnimo, da gre za političarko, ki rada poskrbi za samopromocijo, od česar je ne odvrača niti trpljenje soljudi. Spomnimo se gasilskih fotografij in poziranja na pogorišču na Krasu. S tem se je približala “Damjanu Murku” državnega zbora – Urški Klakočar Zupančič, ki je zadnje dni “navdušila” z boksarskim dvobojem, pred časom pa s plesom na rdeči preprogi ob dnevu državnosti … Fajonova se je karierno vzpenjala že na javni RTVS. Poznavalci menijo, da vzpon brez njenih vplivnih staršev, pred tem že zaposlenih v tej ustanovi, ne bi bil mogoč in prav tako ne nadaljnja politična kariera v Bruslju, pozneje pa na domačem političnem parketu.
Njena dejanja pogosto izkazujejo “politično papagajstvo”. Eden vidnejših primerov je njen obisk Kijeva, čeravno je pred tem ostro nastopila proti Janezu Janši, ki je ukrajinsko prestolnico obiskal tedaj, ko je celo tvegal življenje. In njegova iskrenost je bila nagrajena s spominskim obeležjem. Fajonova te časti ni dočakala. Za konec pa se spomnimo še zlizanosti z bivšim totalitarnim režimom. To denimo potrjuje z religioznim klanjanjem klavcu Borisu Kidriču. Socialni demokrati bi se morali vprašati, ali so sodobna evropska stranka ali pa zgolj prilagojena, svinčenodobna ostalina. Če so slednje, potem tudi o demokraciji težko govorimo. In morda je že čas, da prekinejo s tradicijo samoponiževanja in drugorazrednosti znotraj lastnega političnega tabora ter dosežejo preboj, ki je svoj čas uspel Borutu Pahorju.
Domen Mezeg