“Slovenija je še vedno ujeta v sovraštvo, izključevalnost in razklanost in tudi zato prihajamo sem, da ohranjamo zavest o izvoru prekletstva, ki še vedno bremeni slovenski narod,” je na slovesnosti za žrtve medvojnega in povojnega nasilja v Spominskem parku Teharje dejal osrednji govornik, nekdanji predsednik državnega zbora France Cukjati.
Po besedah Cukjatija je usodna politična izključevalnost, ki je bila zakoličena že leta 1941, svoj novi vrh dosegla prav v letošnjem volilnem letu. Kot je namreč nekoč boljševike povezovalo sovraštvo do pripadnikov evropske krščanske kulture, tako je zdaj tudi vse leve stranke povezalo le sovraštvo do tistih, ki so jih na nek način razglasili za notranje sovražnike, ker se zavzemajo za slovenski narod in spoštovanje zahodne evropske kulture, je dejal.
To pa po besedah nekdanjega poslanca SDS predstavlja nepovratno samodestrukcijo naroda, saj je zgodovina človeštva že velikokrat dokazala, da je izključevalnost tisti rak družbenega organizma, zaradi katerega narodi propadajo.
Proti poskusom nadaljnjega prikrivanja resnice in zločina
Zato udeleženci vsakoletne slovesnosti na Teharjah tam niso samo zato, da prižgejo svečko in se poklonijo žrtvam komunističnega terorja, je dejal, pač pa tudi zato, da se uprejo vsem poskusom nadaljnjega prikrivanja resnice in zločina, ki je bil storjen nad slovenskim narodom. “Da se upremo vsem manipulacijam laži in vsem poskusom sodnega pregona novinarjev, ki imajo pogum, da spoštujejo resnico. Zavedamo se namreč pomena resnice za bodočnost slovenskega naroda,” je še dejal Cukjati.
Tudi letošnjo spominsko slovesnost je nekaj sto udeležencev začelo z mašo, ki jo je znova daroval odhajajoči celjski škof Stanislav Lipovšek. Ta je ob koncu maše blagoslovili nov križev pot, ki so ga postavili ob poti od vhoda v grobišče do cerkve svete Ane.
Družba neurejene preteklosti nima zdrave sedanjosti in prihodnosti
Lipovšek je sicer v pridigi spomnil, da je minilo 73 let od konca druge svetovne vojne, od katerih jih je 50 minevalo v prisilnem molku in načrtnem prikrivanju resnice o medvojnem in povojnem dogajanju, o čemer grozljivo priča 600 in več večinoma še neurejenih morišč in grobišč po raznih krajih naše domovine. Upokojenega celjskega škofa vendarle veseli, da vse bolj zori prepričanje, da družba oziroma narod, ki zanika ali ima neurejeno preteklost, nima zdrave, rodovitne in ustvarjalne sedanjosti, pa tudi ne svetle prihodnosti. Hvaležen je vsem, ki so poskrbeli, da je le stekel proces postopnega urejanja morišč in grobišč po državi.
Na območju nekdanjega nemškega vadbenega centra na Teharjah so po končani vojni začasno namestili zajete domobrance, vojake, civiliste, žene in otroke, ki so jih zavezniki skupaj z ubežniki in begunci s Hrvaške in iz Srbije zaustavili na Koroškem in jih potem izročili novi partizanski oblasti. Večino njih so brez sodbe pobili – delno v bližini taborišča v Bukovžlaku ali v bližji okolici Celja, še več pa so jih od tu odpeljali v smrt v Hudo jamo pri Laškem, v rudniške rove Hrastnika ali Pečovnika.
Na mestu nekdanjega taborišča so leta 2004 odprli spominski park, ki pa je, na kar opozarjajo v teharski župniji, še vedno nedokončan, a je po njihovem mnenju premalo politične volje, da bi ga v celoti uredili, poroča STA.
C. Š.