Če so bile kadrovske menjave v prejšnji vladi “spodkopavanje temeljev pravne države” (prosto po Pop TV), so zdaj pod patronatom radikalnih socialistov povrnitev pravnega reda in stroke na upravljavska mesta. Zato je Gibanje Svoboda – instant stranka, pijana od zmage, ki so ji jo podelili mediji – postala skoraj tako predrzna kot LDS leta 2004, preden je doživela implozijo na volitvah. Zdaj zaradi cunamija svobodnjakov protestirajo že celo v koaliciji, kar je unikum v zgodovini slovenske parlamentarne demokracije.
Spomnimo – malo po tem, ko so prevzeli oblast, so se v Gibanju Svoboda namesto reševanju energetske krize posvetili temu, kako bi svoje zaslužene vojake čimprej spravili h koritu. Menjali so svete zavodov v devetih bolnišnicah, petih največjih in štirih najbolj kritičnih.
Zamenjave v državni upravi so se začele takoj po prevzemu oblasti
Zamenjali so Uroša Urbanijo, direktorja Urada Vlade RS za komuniciranje. Nemudoma so pohiteli še z zamenjavo vršilke dolžnosti direktorice Službe Vlade RS za zakonodajo, Matejo Lekan Štrukelj je zamenjal Rado Fele. Naslednja kadrovska čistka je potekala na policiji, kjer so zamenjali generalnega direktorja Antona Olaja z njimi lojalnim Boštjanom Lindavom. S položaja direktorja Obveščevalno-varnostne službe so odstavili Jaroša Britovška in ga nadomestili z Andrejem Feferjem. Že na ustanovni seji so odstavili Damjana Žuglja, direktorja Urada RS za preprečevanje pranja denarja. Na njegovo mesto so imenovali javnosti neznano Aniko Vrabec Božič. Poznavalci navajajo, da so Žuglja odstavili na zahtevo Roberta Goloba, ki je v predkazenski preiskavi zaradi svojega poslovanja v družbi GEN-I in odtekanja denarja iz te družbe.
“Osvoboditev” državnih podjetij
Še očitneje so se svobodnjaki lotili menjav v gospodarstvu. Golob je denimo popolnoma “osvobodil” sektor energetike. Potem ko je z mesta predsednika uprave GEN Energije odstranil Blaža Košoroka, dolgoletnega menedžerja na področju energetike, je na njegovo mesto prek “super nadzornika” Žige Debeljaka imenoval Dejana Paravana, lastnega zaupnika in poslovnega partnerja. Debeljak je obglavil tudi že Telekom Slovenije z zamenjavo predsednika uprave Cvetka Sršena. Krivdno so razrešili tudi podpredsednika Tomaža Jontesa.
V SD niso zadovoljni s kadrovsko hegemonijo Gibanja Svoboda
Očitno pa je Golob postal preveč požrešen tudi za svoje koalicijske partnerje, prvič se sliši negodovanje tudi iz drugih koalicijskih strank. Jani Prednik, poslanec Socialnih demokratov, ki sicer velja za socialnega demokrata stare predkidričevske šole, je na primer pred kratkim potarnal: “V SD nismo navdušeni nad načinom Gibanja Svoboda, da tako pomembna kadrovska vprašanja, kot je na primer, kdo bo nadziral upravljanje državnega premoženja, uvrsti z danes na jutri na sejo vlade, ne da bi takšen predlog prej koalicijsko uskladili. Gibanju Svoboda predlagamo, da to prakso v prihodnje spremeni.”
Naivni Prednik ne razume
Očitno Socialni demokrati in Prednik še niso dobili obvestila, da je zdaj Gibanje Svoboda resnični “lastnik” slovenskega javnega premoženja. Prednik naivno govori, kot da so v SD resnična stranka, ne pa le izpostava ene in iste partije. Če bi bili Socialni demokrati avtonomna stranka, bi šli na volitve s povezovalnim zmernim kandidatom tipa Prednik, ne pa z radikalno levičarko Tanjo Fajon. S Fajonovo in Levico je radikalnejša izpostava ene in iste partije poskrbela, da so posrkali glasove na skrajni levici, to pa je bila tudi njihova glavna naloga. Naloga srkanja sredine in hkrati okupacija vseh pomembnih vzvodov korporativne oblasti pa je v domeni Gibanja Svoboda, za katero se je zbral praktično ves preostanek vzporednega mehanizma bivše države.
Mladi Prednik torej ne razume, na kakšen način deluje unitarna partija, ki ji pripada, čeprav se tega sam sploh ne zaveda. Vojni plen pripada zmagovalcem. Zmagovalci pa niso oni – oni so le stranski igralci. Igralec je izključno Milan Kučan in z njim povezano gospodarsko-našistično podzemlje.
Andrej Žitnik