Predlog obvezne božičnice, ki ga je čez noč predlagala Golobova vlada, še vedno razburja tako javnost kot socialne partnerje. Da gre še za enega od ad hoc predlogov samega predsednika vlade, o katerem drugi predstavniki vlade sploh niso bili obveščeni, je jasno po njegovem odzivu, tipično polnem arogance, neznanja in prezira do zasebnega sektorja.
Delodajalske organizacije so seveda skočile v zrak, ko so ugotovile, da jim vlada na podlagi politike izvršenih dejstev grozi s konkretnim povišanjem stroškov dela (ki v tem trenutku že tako predstavljajo 75 odstotkov vseh stroškov podjetij).
V izjavah so dejale, da gre za novo obremenitev, ki bi lahko ogrozila delovna mesta in znižala konkurenčnost gospodarstva, Golob jim je odgovoril v svojem stilu etatista, ki nikoli v življenju ni čutil, kako je, če si v gospodarstvu sam, brez političnih vez in parazitskega priklopa na proračun, rekoč: “Meni je prav žal za vse direktorje, za vse lastnike zasebnega kapitala, ki jamrajo, kako jih bo božičnica za njihove zaposlene uničila. No, države ne bo uničila.”
Gre za pomenljivo izjavo, ki dodobra razgali svetovni nazor in razmišljanje predsednika vlade. Gre za tipičnega etatista, se pravi podpornika ali izvajalca politike popolnega nadzora države (= vlade države) nad njenimi državljani (= ljudmi, ki živijo v državi) in nad gospodarstvom. Človek, ki verjame v centralno-plansko gospodarstvo, kakršnega poznajo na Kubi, Venezueli, Severni Koreji in kakršnega so do leta 1985 (pred sprejetjem prostotržnih reform) poznali na Kitajskem.
Predsednik vlade gospodarstvo vidi kot kravo molznico, povsem na milost in nemilost prepuščeno državi. Cinična izjava, da “božičnica države ne bo uničila”, je na videz smešna, v resnici pa razkrije vso psihozo njegovega etatističnega razmišljanja: Golob državni proračun dojema kot vrečo brez dna. Ne glede na to, kakšen manko imamo, so še vedno rezerve pri zategovanju davčnega primeža – kreativnost te vlade ne pozna meja; spomnimo, da so poleg dviga praktično vseh dajatev in trošarin tako obremenili plače, da je povprečen Slovenec na leto revnejši za 1300 evrov – se pravi 2600 evrov na gospodinjstvo. Ostalo je še ogromno kreativnih načinov, kako poskrbeti, da “država ne bo propadla” – od nepremičninskega davka, dviga davka na dobičke pravnih oseb, do davka na celotno premoženje … Vse to očitno želijo prihraniti za naslednji mandat.
Jasno je, da je za Goloba proračun neskončen, tako kot želje raznih družbenih deležnikov, ki pritiskajo, da bi iz njega čim več izčrpali. Pri tem pa se ne zaveda, da smo vpeti v globalni prostotržni sistem, kjer je konkurenca ključna komponenta ne le uspeha, ampak celo obstoja samega podjetja. Ljudje Golobovega kova se ne zavedajo, da podjetja večinoma živijo od papirnato tankih marž, že ena spremenljivka na trgu pa lahko poskrbi, da namesto dobička tolčejo izgubo. Takšna podjetja pa ne bodo imela luksuza državnega proračuna, da bodo iz zraka nenadoma pričarala nova sredstva. Kaj se bo zgodilo? Bankrot seveda. Veliko poslušamo o raznih dvornih dobaviteljih države, ki si kupujejo jahte, in sploh ne razumemo, da je večina slovenskih podjetij podizvajalcev zahodnih družb, ki so zelo občutljivi na stroškovne pritiske. Vsako leto morajo že januarja planirati, kaj bodo počeli čez vso leto. Če takole ad hoc pred koncem leta na pleča dobijo nove stroške, ki jih niso niti približno načrtovali, je to za marsikatero podjetje razlika med preživetjem in smrtjo.
Kaos v koaliciji
Še en znak, da gre za za solo akcijo Goloba, je odziv koalicijskih partnerjev, ki so prepotovali zdaj že značilno pot od presenečenja do sprenevedanja in na koncu sprijaznjenja s tem, kaj je obljubil Golob. Minister za finance Klemen Boštjančič je bil najprej tiho. Nato je povedal, da se lahko ob dogovoru s socialnimi partnerji tudi premislijo. Zdaj so na ministrstvu za finance so zapisali, da je bila včerajšnja izjava ministra Klemna Boštjančiča o možnosti umika predloga o obvezni božičnici “v javnosti deloma napačno povzeta”. Se pravi popoln kaos. Enako je tudi minister za gospodarstvo Matjaž Han pred dnevi povedal, da mora biti najprej dialog s socialnimi partnerji, a očitno bo na koncu obveljal Golobov etatistični diktat. Kot se je izrazil eden od komentatorjev na X: “Vsekakor vlada potrebuje novo ministrstvo. Ministrstvo za pojasnjevanje.”
Težko si je predstavljati še en tak mandat, kjer bi celotna vlada delovala po diktatu enega – ekonomsko izredno etatistično usmerjenega – človeka.