Golobov nastop nastop na javni RTV, kjer je skušal ponovno zagovarjati uvedbo božičnice, je vnovič razkril njegov državniški primanjkljaj. Več kot očitno ne razume, kako je kot zasebnik poslovati na trgu, še manj pa razume, kako zelo negativne posledice bi lahko imele njegove izjave na slovensko gospodarstvo.
Predsednik vlade Robert Golob je po hudem javnem razburjenju hitel pomiriti poslovno javnost, a mu žal ni uspelo. Ravno nasprotno, zaradi njegovih odgovorov se danes verjetno številni sprašujejo, ali je še “pilot v letalu”. Neprepričljiva pa ni bila le vsebina njegovih pogovorov, temveč tudi način.
Politični analitik dr. Miro Haček je denimo zapisal: “Gledam Golobova intervjuja pri dr. Rosviti Pesek in pri Urošu Slaku. Ugotovitve: 1) Golobovi odgovori zelo zelo podobni, deluje naučeno, vprašanja izjemno podobna. 2) Slak bolj vztrajen, konkretnejši in pogumnejši kot R. Pesek. 3) PV na vprašanja, ki mu niso všeč, noče odgovoriti in blebeta v tri krasne oz. zanika pravilnost objektivnih podatkov, s katerimi je soočen. 4) Golob je šolski primer populista.”
Ostri pa so tudi odzivi na vsebino. Na Financah denimo navajajo Golobovo ključno izjavo: “Marsikatero podjetje, ki sicer formalno posluje z izgubo, je v lasti tujcev in posluje z izgubo zato, ker s transfernimi cenami dobiček odliva v tujino. Ampak zaradi tega njihovi zaposleni niso nič manj upravičeni do božičnice kot kakšni drugi, zato ni tako enostavno. Raje bi predlagal kriterij, da je božičnica lahko odpovedana samo v podjetjih, kjer se s tem strinjajo zaposleni, ker zaposleni najbolje vedo, ali je podjetje res pred tem, da izgubijo delovna mesta. V tem primeru odlivi v tujino, posojila tujim lastnikom, ruskim lastnikom in preostalo ne morejo biti kriterij, da zaposleni ne bi dobili božičnice.”
Pet razlogov, zakaj je Golobova božičnica obupna ideja
Nato pa predstavijo pet razlogov, zakaj je izjava povsem napačna. Najprej jih je zmotila izjava o tem, kako tuja podjetja s transfernimi cenami točijo dobičke v tujino. Kot navaja novinarka, je preiskovanje skrivanja dobička naloga pristojnih institucij, in ne zaposlenih v podjetju, ki bi lahko po lastni presoji odločali o morebitnem nezakonitem ravnanju.
Dalje, predsednik države je številna tuja podjetja, njihove lastnike oziroma vlagatelje kratko malo označil za tatove. Kakor da vlagatelji ne bi bili ljudje, ki se odzivajo na javne žalitve, ki jih v njihovi smeri občasno zaluča kak predstavnik vlade. Predsednik vlade pa pri tem seveda ni edini. Pred časom se je minister za delo Luka Mesec, v enem od medijev pohvalil, da je vlada gospodarstvu zabila nekaj golov. Zato je vprašanje, ali bodo vlagatelji v prihodnosti še vlagali v Slovenijo, če jo vodijo posamezniki tipa Golob, Mesec in drugi. Volivci, ki jih skuša Golob pridobiti na svojo stran po tem, ko jih je njegova vlada neposredno oplenila, pa bi lahko zaradi njegovih dejanj na koncu ostali brez služb.
Na Financah izpostavijo tudi logično napako, ki je verjetno še sam ni opazil. Golob namreč trdi, da bo imela božičnica blagodejni učinek na državno blagajno, saj bodo prejemniki božičnice le to večinoma porabili v Sloveniji. Državljani pa naj bi nato tudi nekaj imeli od tega. Koliko je imel povprečni državljan od njegovih povišanj davčnih obremenitev in višjih življenjskih stroškov, kar je prav tako imelo blagodejni učinek na državno blagajno, je velika skrivnost. Zagotovo se niso skrajšale čakalne vrste v zdravstvu in gneča na cestah. Ironija njegove izjave pa je naslednja: tudi davčna razbremenitev bi pomenila, da bi povprečna Slovenec in Slovenka večinoma več trošila v Sloveniji in na tak več doprinesla v blagajno. Namesto razbremenitve plač pa Golob promovira božičnico, in kot ugotavljajo na Financah, gre za čisti populizem.
Ideja, da bi zaposleni odločali o tem, ali jim bo izplačana božičnica, je prav tako “poniglava”, saj odgovornost za Golobovo napako (eno v dolgi vrsti napak, ki jih je storil od začetka mandata), prelaga na delavce. Očitno je ugotovil, da bi njegova božičnica lahko potopila številna podjetja, ki se borijo na trgu, zato pač omenja izhod v sili, a ta postavlja delavce pred moralno dilemo, ki je ne bi smeli sprejemati, niti niso za sprejemanje tovrstnih odločitev usposobljeni, imajo druga znanja in sposobnosti, ali pa preprosto nimajo dostopa do pravih informacij.
In končno, v ekonomiji in nasploh v življenju, “zastonj kosilo” ne obstaja. Vedno ga mora nekdo nekje plačati. In božičnico bodo prej ali slej plačali davkoplačevalci ali zaposleni. Slednji bi lahko v primeru, da izplačani regres ni bil minimalen, tega dobili toliko manjšega, kot je znašala božičnica, razmišljajo na Financah.
Ž. K.