Če bi verjeli slovenskemu premierju Golobu, Slovenija živi v vakuumu. Vojna na robu Evrope, še posebej v njeni hibridni obliki, nas očitno ne ogroža. Slovenijo bojda ogrožajo le naravne nesreče. Zato se mu tudi obrambni zid pred droni zdi nenavadna domislica.
Članice na vzhodnem krilu Nata, vključno z nordijskimi zaveznicami, nimajo privilegija “magičnega razmišljanja”. V zadnjem obdobju redno poročamo o vdorih v zračne prostore Poljske, Romunije in Estonije. O kršitvah poročajo tudi z Danske, kjer se droni pojavljajo na različnih večjih letališčih.
Evropa in Nato v tem trenutku nista v neposredni vojni z Rusijo. Ruski zunanji minister Lavrov sicer trdi nasprotno, a zgolj zato, ker želi preprečiti mobilizacijo evropskih obrambnih in drugih resursov v obrambo Ukrajine. Zagotovo pa Rusija vrši t. i. hibridno vojno zoper evropski del Nata z informacijsko vojno, vohunjenjem, vdori v zračne prostore, vplivanjem na demokratične volitve (nazadnje v Moldaviji) itd. Slovenija je že bila tarča obveščevalskih informacij, kibernetskih napadov in smotrno bi bilo pričakovati, da bo prej ali slej ne glede na svojo geografsko izpostavljenost od središča konflikta v Ukrajini deležna tudi anomalij v zračnem prostoru kot naše ostale zaveznice. Morda ne danes, jutri ali pojutrišnjem, prav možno pa v bližnji prihodnosti, lahko pa že čez leto ali dve, ko številni geopolitični strokovnjaki pričakujejo nove zaostritve.
Znotraj Evropske unije se prebuja spoznanje, da se morajo prioritete unije spremeniti. Stran od klimatskih politik, ali pa jih vsaj konkretno prilagoditi zmožnostim gospodarstva, k varnosti. Stran od identitetnih politik, h konkurenčnosti evropskega gospodarstva, da bo lahko v novi epohi, ki jo bo zaznamovala geopolitična tekma, konkurirala ostalim velikim igralcem.
Golobova hoja v spanju
Novi vrtilni momenti evropske politike pa v svoj vrtinec očitno še niso ujeli Slovenije, ki jo vodi najbolj levo usmerjena vlada v zgodovini samostojne Slovenije. Hkrati tudi najbolj vase zaverovana vlada, ki jo veliko bolj kot dogajanje v svetu zanima ohranjanje domačih monopolov, ki so trdo v rokah tranzicijske levice. Ko pa vsake toliko razmišlja o svetu, nanjo vplivajo gospodje, ki jih vodijo isti razmisleki, kot so jih vodili v prejšnji državi. Takšna je posledično tudi zunanja politika, s katero se z vrtoglavo hitrostjo premikamo proti državam tretjega sveta.
V okviru tega konteksta pravzaprav ne čudi izjava, ki jo je predsednik vlade podal pred včerajšnjim neformalnim vrhom EU. Tako je povedal: “Po vseh dosedanjih ocenah naših varnostnih služb se ogroženost Slovenije v zadnjem času ni povečala. Incidenti, ki smo jim bili priča, so se dogajali na severovzhodu Evrope, do nas ne sežejo, tako da je temu primerna tudi naša stopnja ogroženosti.”
Glede dronskega zidu pa je dejal, da upa, da “ne gre za koncept, ki je prišel s socialnih omrežij, ampak za resen premislek”. Golob bi sicer že pred neformalnim vrhom EU moral poznati vsaj osnovne obrise koncepta. Tako bi se lahko izognil sarkastičnim komentarjem. Še posebej pa bi mu informiranost o stopnji ogroženosti Slovenije in Evropske unije kot take koristila, da se pred evropsko javnostjo, v kolikor je ta sploh pozorna na njegove izjave, ne bi smešil z ocenami, da to bolj ogrožajo naravne katastrofe kot grožnje z “vzhoda”. Podobno oceno ima tudi za Sredozemlje.
Njegovo oceno je razumeti v okviru koncepta, ki se je razvil v državah EU, ki ne želijo slediti smernicam o povečanem trošenju za obrambo, s katerim bi skušali nadomestiti vrzeli, ki so nastale zaradi desetletja zanemarjanja obrambnih sistemov. Gre seveda za že dobro poznani koncept širitve koncepta državne varnosti, v okviru katerega se povsem običajne naložbe države reklasificirajo kot “obrambne”, zato da bi se na formalni ravni zadostilo novim zahtevam Nata. Tovrstne investicije (denimo, obrambna cesta ali obrambno krožišče) pa seveda na realni ravni ne doprinesejo ničesar oziroma zelo malo k dejanski obrambni zmogljivosti države.
V tem smislu je Golob tudi komentiral v Koebenhavnu, kjer je napovedal, da se bo slovenska vlada še naprej zavzemala, da se “razširjeni koncept varnosti” upošteva pri pripravi časovnega načrtna, namenjenega okrepitvi obrambne pripravljenosti EU do leta 2030.
Vlada ne rabi evropskih posojil, raje si bo izposodila pri zasebnikih
Na neformalnem vrhu EU pa je bilo govora tudi o evropskem instrumentu SAFE, v katerem je za članice unije na voljo 150 milijard evrov posojil za skupno naročanje vojaške opreme. Slovenija posojil ni naročila, Golob namreč pravi, da se lahko Slovenija zadolžuje ceneje drugje. Izjava premiera se ne zdi verjetna. Prav tako je skeptičen glede pomoči Ukrajini, ki bi v prihodnosti lahko prišla v obliki posojila Kijevu v višini 140 milijard evrov, ki bi ga financirali z ruskim premoženjem, ki je bilo zamrznjeno v okviru evropskih sankcij.
Ž. K.