Slovenija je dežela egalitarizma in povprečnosti. Tako smo obsedeni z idejo, da smo vsi enaki, da smo celo dobili domorodno obliko komunizma, ki je bila le delno uvožena iz Sovjetske zveze. Nikjer se to ne vidi bolje kot pri kompresiji plač. Ta je tako neznanska, da večina ljudi v praksi zasluži skoraj enak znesek, ne glede na fiktivni bruto zaslužek. V času Golobove vlade pa smo prestopili v sfero egalitarističnega ekstremizma.
Kot je bilo izpostavljeno na 24ur, je ob upoštevanju vseh socialnih prispevkov jasno, da družina z dvema brezposelnima staršema in štirimi otroki prejme enak znesek kot družina, kjer sta oba starša zaposlena in prejemata minimalno plačo. Kakšna sramota!
Živimo torej v državi, kjer se delo empirično dokazano ne splača in je bolje biti brezposeln ter se obenem na črno ukvarjati s kakšno obrtjo. Gre za sistemsko norčevanje iz navadnih delavcev, ki predstavljajo najbolj ranljiv del naše družbe, saj so ravno manufakturni fizični poklici običajno plačani le minimalno. Država sporoča: bodite doma in prejemajte socialno podporo ter vse druge radosti socialne države. Za vas bodo delali drugi.
“Levičarjem je uspelo iz 🇸🇮 narediti raj za socialni turizem. Z visokimi davki so vzpostavili uravnilovko, po kateri sta brezposelni in zaposleni praktično na istem. Na vsakem koraku nam kradejo iz žepa, da lahko čim več denarja namenijo za korupcijo, svoje volivce (kolesariat) in bodoče volivce (migrante). Še enega mandata skrajno leve vlade si 🇸🇮 enostavno ne more privoščiti. Zato bo treba iti množično na volitve in voliti @strankaSDS, ker je čas, da se naredi red!” je ob tem zapisal podžupan Žiri, Nejc Brence.
Slovenija je država z visoko gostoto zaslužkov v spodnjem in srednjem delu porazdelitve — velik delež zaposlenih zasluži med minimalno in povprečno plačo, medtem ko je relativno malo ljudi z znatno višjimi dohodki. Ta kompresija plač pomeni ozko razliko med najnižjimi in srednjimi plačami ter manjšo razliko med povprečjem in vrhom porazdelitve kot v večini zahodnoevropskih držav. Podrobnejše analize in opozorila o možni pretirani kompresiji so izpostavili tako OECD kot slovenski viri. Slovenija se je v letu 2024 npr. znašla med državami z najvišjo obremenitvijo dela v Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Skupna davčna obremenitev povprečne plače je dosegla kar 44,6 %, kar nas uvršča na 6. mesto med 38 državami. Za primerjavo – povprečje OECD znaša 34,9 %, v sosednji Italiji pa 47,1 %.
Na drugi strani pa imamo ob drastični obdavčitvi plač hkrati hitro rast minimalne plače, kar pomeni da bruto bruto obremenitev za davkoplačevalca predstavlja tak zalogaj, da v industrijah z nizko dodano vrednosti enostavno ni mogoče dobiti kaj več kot minimalne plače. Na drugi strani imamo strukturne omejitve na trgu dela (pomanjkanje visoko plačanih visokotehnoloških delovnih mest, izvozna struktura podjetij, omejena mobilnost visoko izobraženih kadrov), kar poleg visokih davkov omejuje število zelo visokih plač.
Končni rezultat je popolna nevihta: brezposleni, tisti s povprečno plačo in tisti z minimalno plačo živijo približno isto. A Golobova vlada bi se s tem najbrž celo pohvalila, češ kako egalitarni smo.
Golobova vlada s pospeškom v egalitarizem
Kot rečeno je davčno breme na slovenske plače eno najvišjih na svetu, a Golobova vlada je plače še dodatno “začinila” z obveznim prispevkom za zdravje (prej DZZ), razveljavitvijo Janševe dohodninske reforme (zaradi katere imamo vsi nižje plače), od junija pa še z dodatno obremenitvijo plač za dolgotrajno oskrbo – ki je še nihče ne izvaja! Slovenija je zato postala družba, kjer se najbolje godi neambicioznim in revnim. Tisti so lahko zaradi davčne uravnilovke na plače po življenjskem statusu zelo podobni uspešnim, delovnim in ambicioznim.
Noben graf tega ne pokaže bolje kot graf, ki prikazuje, koliko stroškov si nakoplje delodajalec, če želi (sposobnemu) delavcu izplačati višjo plačo.
Slovenija se je med evropskimi državami znašla prav na repu lestvice. Ljudje, ki zaslužijo nad 250 tisoč evrov, v Sloveniji plačujejo najvišje davke na kontinentu, ki so nekajkrat višji kot v razvitih deželah (na čelu z Veliko Britanijo, Švico, Luksemburgom, Irsko in celo socialistično Malto …).
Foto: X
V Švici, s katero se tako radi primerjamo, je strošek za delodajalca, ki želi izplačati nad 250 tisoč evrov, približno 1.5-krat višji kot pri povprečni plači, medtem ko je v Sloveniji približno 3.6-krat višji. Gre za eksponentno višjo obdavčitev. Prav tako vodimo po obdavčitvi ljudi, ki zaslužijo nad 100 tisoč evrov, zelo blizu vrha pa smo tudi po obdavčitvi dohodkov nad 60 tisoč evrov, kjer je pred nami le Finska.
Egalitarizem je pot v revščino
Povprečnemu Slovencu, ki je navdušen egalitarist, je to celo všeč, saj – kot pravi Ivo Boscarol – Slovenci odpustimo vse razen uspeha. Ne zavedajo pa se, da se z visokim obdavčenjem uspešnih število le-teh niža, saj gredo mnogi srečo iskat v tujino, drugi pa v sivo ekonomijo.
Ivo Boscarol (Foto: Združenje Manager)
Končni rezultat so nižji dohodki v fiskus, kar se je že empirično pokazalo na primeru Francije pod socialističnim predsednikom Mitterandom in Švedskimi socialnimi demokrati v osemdesetih, ko so prihodki v proračun obeh držav pomembno padli prav zaradi pogroma proti bogatim (v resnici pogroma proti uspešnim).
Takšna politika vodi le v stagnacijo, umiranje na obroke in večno revščino, kjer bomo na koncu vsi (tako uspešni kot neuspešni) zaslužili približno 900 do 1000 evrov. Takšnega sveta pa si ne želi nihče razen stranka Levica.
Darij Južna eden najbogatejših ljudi v Sloveniji je strnil misli vseh Slovencev o tej vladi rekoč: “Zdajšnja vlada je s svojimi ukrepi in zakoni naredila škodo vsem državljanom, podjetjem in podjetnikom, menedžerjem in lastnikom. Lastniki in podjetniki, ki ustvarjamo in polnimo državni proračun, še nikoli nismo bili tako malo cenjeni, kot smo zdaj.”