Slovenija se je kot kaže pridružila skupini držav članic Evropske unije na čelu z Nemčijo, ki se zavzemajo za to, da bi se okrepilo glasovanje s kvalificirano večino v skupni zunanji in varnostni politiki EU, češ da naj bi to prispevalo k temu, da bi Evropska unija postala bolj učinkovit globalni akter. Glede na to, da takšen način odločanja prispeva tudi k temu, da bodo imele manjše države še manj moči odločanja, se marsikdo upravičeno vpraša, le kdo si je tega domislil.
V četrtek, 4. maja, se je devet držav članic EU, vključno s Slovenijo in Nemčijo, odločilo za vzpostavitev nekakšne vključujoče Skupine prijateljev, ki se zavzema za krepitev glasovanja s kvalificirano večino v skupni zunanji in varnostni politiki EU. Zavzemajo se torej za odpravo odločanja s soglasjem v Svetu glede zadev s področja zunanje in varnostne politike.
Iz sporočila za javnost je mogoče razbrati, da je cilj te Skupine prijateljev, da se poveča učinkovitost in hitrost zunanjepolitičnih odločitev EU. “V ozadju ruske agresije proti Ukrajini in vse večjih mednarodnih izzivih, s katerimi se sooča EU, so člani skupine prijateljev prepričani, da je treba procese odločanja v zunanji politiki EU prilagoditi, da bi okrepili EU kot globalnega akterja. Izboljšano odločanje je ključno tudi z vidika drugih prihodnjih nalog EU,” ob tem poudarjajo.
Niso specificirali, za katera področja zunanje politike bi morala veljati kvalificirana večina
Skupina prijateljev želi po njihovo doseči pragmatičen, konkreten napredek v procesih odločanja o vprašanjih zunanje in varnostne politike na podlagi predpisov, ki jih že vsebuje Pogodba o EU. “Člani skupine bodo redno preučevali in tesno sodelovali z vsemi članicami EU ter se usklajevali z institucijami EU,” navajajo in dodajajo, da je članstvo v skupini odprto za prav vse države članice EU, ki imajo v interesu, da se izboljša procese odločanja v zunanji politiki EU, zlasti z glasovanjem s kvalificirano večino. Iz skupne izjave, ki jo je objavilo nemško zunanje ministrstvo, pobudnice sicer niso specificirale posebnih področij zunanje politike, kot so denimo vojaška pomoč ali sankcije, za katera bi morala veljati kvalificirana večina in ne soglasje.
Omenjena Skupina prijateljev, kamor so se pridružile Slovenija, Nemčija, Belgija, Finska, Francija, Italija, Luksemburg, Nizozemska in Španija, poudarja, da bo pregledno posredovala izsledke svojih razprav vsem državam članicam. Visoki predstavnik za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije Josep Borrell pozdravlja pobudo, saj moramo po njegovo postopke prilagoditi trenutnim in prihodnjim časom, da bi okrepili EU kot zunanjepolitičnega akterja. “EU mora postati hitrejša in bolj sposobna ter učinkovita v svoji sposobnosti odločanja in ukrepanja, da se sooči z vse bolj negotovim geopolitičnim okoljem,” pri tem navaja po poročanju Euronewsa. “Še naprej verjamemo, da bi večja uporaba glasovanja s kvalificirano večino na področju zunanjih odnosov lahko prinesla precejšnje koristi in omogočila hitrejše in učinkovitejše odločitve v obrambi naših interesov in vrednot,” je še dodal.
Komentatorji menijo, da podpora Nemčije in Francije, dveh največjih in najvplivnejših gospodarstev v bloku, nedvomno dajejo kampanji pomemben zagon v smislu verodostojnosti in prepoznavnosti. Ob tem pa slednji izpostavljajo, da je ironično, da teh devet držav pobudnic ne uspe doseči kvalificirane večine, saj je za to potrebnih 15 držav članic, ki predstavljajo vsaj 65 odstotkov celotnega prebivalstva EU.
Opaziti je mogoče, da slovensko zunanje ministrstvo o pridružitvi tej pobudi ni podalo izjave za javnost ne na svoji spletni strani in ravno tako ne na Twitterju. Na ministrstvo smo zato naslovili vprašanje o tem, kdo je bil tisti, ki je sprejel odločitev o pridružitvi omenjeni skupini držav članic EU. Ko odgovor prejmemo, ga objavimo naknadno. V zvezi z odločitvijo Slovenije se je kritično oglasila nekdanja slovenska komisarka Violeta Bulc, ki meni, da to predstavlja zelo nevarno odločitev, zlasti za Slovenijo in njej podobne države. Za komentar smo se odločili povprašati tudi slovenska evropska poslanca Romano Tomc in dr. Milana Zvera.
Romana Tomc: Največ bodo izgubile majhne države
Evropska poslanka Romana Tomc je izpostavila, da sicer drži, da imamo v zadnjem času težave s sprejemanjem soglasja v Evropski uniji, a je potrebno biti po njeno pri kvalificirani večini zelo previden, ker to pomeni nujno preglasovanje določenih držav. “Posledično to pomeni tudi nespoštovanje nekaterih držav, ki imajo drugačne poglede. Dejstvo pa je, da bodo pri tem največ izgubile majhne države, zato se sama ne bi nikoli zavzela oziroma se ne zavzemam za kvalificirano večino. Menim, da to škoduje slovenskim interesom v smislu upoštevanja našega stališča,” je poudarila.
V nadaljevanju bo tako po njenih besedah prišlo do tega, da nas bo kot majhno državo večina enostavno preglasovala. “S tem pa se bo zmanjšal tudi naš vpliv, naša moč, naš pomen. Moralno gledano je to v nasprotju s tem, kar v Evropi ves čas poudarjamo, da smo mi skupnost enakovrednih, enakopravnih držav in da se ne more zgoditi, da bodo nekatere velike države, ki imajo veliko moč, enostavno preglasovale manjše.” Poslanka zagovarja prepričanje, da se je potrebno potruditi, da bi dosegli soglasje, ker vedno se da doseči neko vrsto konsenza. “Konsenz ni nikoli všeč vsem, ker zato je konsenz in mora vsak nekaj popustiti, ampak EU imamo zato, da ta konsenz iščemo. Težko pristajamo na to, da bomo kot manjša država preglasovani in bomo izgubili svojo veljavo,” je jasna.
O odločitvi ni bilo politične razprave v slovenskem državnem zboru
Evropski poslanec Milan Zver je uvodoma glede odločitve Slovenije oziroma vlade kritično izpostavil, da o tej geostrateški odločitvi nikoli ni bilo sploh priložnosti razpravljati na slovenskem parlamentarnem odboru. “Sama pridružitev v prvo skupino držav se mi zdi politično napačna, glede na to, da je veto vendarle močno orožje tistih najmanjših držav, ki sicer nimajo velike vloge v procesu odločanja,” je poudaril in dodal, da je sicer mogoče razumeti okoliščine. Ta skupina držav je namreč nastala pod vodstvom Nemčije, ki že dlje časa opozarja na neučinkovitost naše skupne zunanje in varnostne politike. Odločitve se namreč sprejemajo zelo težko, saj je potrebno veliko energije vložiti v soglasja. Zver je spomnil, da se pojavljajo tudi kakšni trojanski konji, ko je potrebno odločati s soglasjem, in pride do umika pristanka katere od držav. Kot primer je navedel Madžarsko in Ciper. Zlasti Madžarska je bila namreč močno kritizirana, ker je nasprotovala vseevropski prepovedi uvoza ruske nafte, pa tudi 18 milijard evrov vrednemu svežnju finančne pomoči za Kijev. Madžarska je sicer nazadnje popustila, a šele potem, ko so bile enostranske zahteve Budimpešte v celoti izpolnjene. Še en odmeven primer se je zgodil septembra 2020, ko je Ciper sam blokiral sankcije EU proti Belorusiji zaradi nepovezanega spora s Turčijo.
“Lahko je torej mogoče razumeti ozadje tega, nikakor pa ni mogoče reči, da je ruska agresija kriva za to, da je nastala ta pobuda,” je poudaril in dodal, da ima ta pobuda že dolgo brado. Že od vsega začetka, ko smo sprejeli Lizbonsko pogodbo, so bile namreč pobude, da bi se veto ukinil ali se marginaliziral. Okrog večletne razprave o prihodnosti Evrope je bilo v ozadju ravno to vprašanje, da bo na koncu med rezultati razprave tudi predlog za povečanje učinkovitosti odločanja v Svetu. “Tako je tudi bilo.” V ta predlog pa je rezultirala tudi razprava Strateškega kompasa, kjer se ukvarjjoa s tem, kako izboljšati učinkovitost varnostne in obrambne politike. “Bilo je za pričakovati, da se bo oblikovala ena taka skupina – skupina prijateljstva kvalificiranega odločanja, ne pa veta. Pričakoval sem, da bosta vključeni najmočnejši državi Nemčija in Francija, presenečen pa sem, da sta pristopili Italija in Španija, pa tudi Nizozemska, Belgija, Luksemburg itd.,” je izpostavil in opozoril, da imamo tukaj več kot tretjino držav. “Ker ostale k pogajanjem niso pristopile, bi bilo potrebno z bolj tresočo roko spreminjati ureditev, ki jo imamo”.
V primeru odprave veta bi vselej zmagali veliki
V Evropi imamo po besedah Zvera tako imenovani večinski sistem demokracije, ki živi v parlamentu, imamo pa tudi konsenzualni sistem, ki živi v Svetu, in tudi to je ena oblika demokracije. “Še posebej pomembna je zato, ker ščiti male države in jim da z vetom izjemno moč. Da bi se vetu kar odpovedali ali ga ukinili, bi bilo to strahotno slabo. To pomeni, da bi veliki zmagali vselej, mali pa ostali brez pomembne vloge ali pa moči.” Veto mora po prepričanju Zvera ostati, saj prisili vse deležnike k usklajevanju, iskanju kompromisa. Običajno so po njegovih besedah odločitve bolj kvalitetne, če so sprejete s pomočjo veta, je pa res, da vzamejo več energije in časa. Dolgoročno je sicer tudi dober dvotirni sistem evropske demokracije, ki ima dve plati in poskuša čim bolj vključiti državljana posameznika na evropskih volitvah ali pa s kakšnimi pobudami na drugi strani.
“Mislim, da je politično brezpametno, da so se kar tako vrgli v vodo in pristali na strani držav, s čimer podpiramo interese močnih in velikih, ki bodo še tudi imeli težave. Oni morajo še namreč prepričati šest držav. Kvalificirana večina namreč pomeni, da petnajst držav sprejme neko odločitev, a pod pogojem, da te države pokrivajo 65 odstotkov prebivalstva EU,” je pojasnil Zver in podal prepričanje, da lahko ostane sedanji sistem, pa se modificira v tistem delu, kjer bi lahko zaobšli blokado. “Ker veste, veto je lahko tudi trojanski konj. Lahko ima Vladimir Putin enega predsednika vlade v EU, ki nam blokira vse pomembne odločitve. Tako da tukaj bi bilo potrebno najti en izhod. Eden že obstaja, da se državo, ki pač ne more podpreti neke odločitve, blokira, se sama izloči, sama odvzame iz odločanja. Potem se sprejema soglasje brez države, ki se je odločila, da se izloči. Mogli pa bi še najti kakšen izhod iz problema, da bi preprečili blokado,” je prepričan.
Zver poudarja, da sam v vlogi predsednika slovenske vlade ne bi bil v tej prvi skupini držav, ki skušajo novelirati veto. Veto je namreč sveta stvar. “Potrebno je spremeniti model, ki bi preprečeval blokado sprejemanja odločitev,” navaja in dodaja, da se sicer že sedaj večina odločitev sprejema na podlagi kvalificirane večine in veto bo v praksi igral vedno manjšo vlogo. “Da bi veto ukinili ali marginalizirali, bi bilo to slabo za evropsko demokracijo,” je še poudaril.
Ž. N.