Na Prevali pod Sveto goro na Primorskem so minulo soboto odkrili poseben parkovni spomenik v čast vojskovodji Svetozarju Borojeviću de Bojni, ki je bil prvi in edini nenemški feldmaršal v nekdanji avstro-ogrski vojski. Čeprav je Borojević obvaroval velik del slovenskih dežel pred uničenjem prve svetovne vojne in velja za junaka t. i. dvanajste soške protiofenzive, nima danes na Slovenskem nobenega spomenika in je utonil v pozabo. V Društvu soška fronta 1915–1917, ki mu predseduje Tadej Munih, želijo s svojo pobudo doseči večjo prepoznavnost nekdanjega junaka prve svetovne vojne. Spomenik so mu postavili ob 160. obletnici njegovega rojstva.
Svetozar Borojević (tudi Boroević) je bil rojen na Hrvaškem 13. decembra leta 1856, in čeprav je bil po rodu krajiški Srb ter je pripadal stari vojaški graničarski družini, se je sam izjasnil za Hrvata. Vojskovanje je imela njegova družina v krvi, saj so Uskoki živeli v neposredni bližini turške meje in so od tega tudi živeli. Borojević se je že od svojega desetega leta šolal na različnih vojaških fakultetah, zaključil šolo z odliko in postal pehotni poročnik.
Pomagal zavzeti Sarajevo med avstro-ogrsko okupacijo, dobil naziv De Bojna
Jugoslovanske zgodovinske knjige se ga spominjajo kot poročnika, ki je pomagal zavzeti Sarajevo med avstro-ogrsko okupacijo, kar ga je izstrelilo med vojaške zvezde tedanjega časa, saj je bil leta 1902 zaradi vojnih zaslug povzdignjen v plemiški stan, takrat pa si je izboril tudi plemenito ime de Bojna. Obetala sta se mu visoki čin in zavidljiva vojaška pokojnina, a se je leta 1914 začela prva svetovna vojna, ki je vodila v razpad države in v pozabo tega junaka.
Junaki dvanajste soške protiofenzive oz. Čudež pri Kobaridu
Zgodovinarji pa ga še najbolj pomnijo po “čudežu” pri Kobaridu, kjer so jeseni 1917 združene avstro-ogrske in nemške čete izvedle znamenito dvanajsto soško protiofenzivo in italijansko vojsko v dveh tednih potisnile na reko Piavo. Borojevićevi vojaški uspehi pa kljub vsemu niso mogli preprečiti neizogibnega razpada cesarstva. Po premirju novembra 1918 se je z družino naselil ob Vrbskem jezeru, prejemal je pokojnino nove avstrijske republike. V času razpadanja države je doživel tudi osebno tragedijo, saj mu je v reki Dravi pri Mariboru utonil sin, gojenec tamkajšnje kadetnice. Čeprav naj bi Borojević izrazil željo po preselitvi v Zagreb, mu je bila ta zaradi tedanjih vojaško-političnih razmer odbita.
Svetozar Borojević de Bojna je sicer umrl zaradi kapi 23. maja 1920 v celovški bolnišnici. Pokopali so ga v Celovcu, toda že čez pol leta so ga prekopali na dunajsko mestno pokopališče, kjer so mu priredili pogreb z najvišjimi častmi. Drugače je bilo v Ljubljani, v takratni novi jugoslovanski državi, kjer so mu iz nepojasnjenih razlogov odvzeli naziv častnega meščana mesta. Naziv so mu vrnili šele leta 2009.
L. S.