Hitlerjev mufti iz Jeruzalema: V plinske celice je poslal na tisoče judovskih otrok!

Vplivni mednarodni muslimanski verski voditelj, je bil tudi goreč podpornik Adolfa Hitlerja. Njegovo ime je bilo Mohammed Amin al-Husseini in je bil jeruzalemski veliki mufti. Raziskovalci področja ne dvomijo o tesni vpetosti muftija v “reševanje judovskega vprašanja”. Zgodba o zlobnem verskem voditelju bralcu obenem nudi boljše razumevanje korenin sodobnega propalestinskega antisemitizma in islamizma, ki sta oba zorela pod močnim vplivom nacizma. 

Jeruzalemski veliki mufti Mohammed Amin al-Husseini, je bil znan po tem, da je novačil cele divizije fanatikov, da se borijo in ubijajo v imenu verskega ekstremizma. Al-Husseini, ki ga nekateri častijo, kot enega izmed očetov sodobnega radikalnega Islama, je med drugim zaslovel tudi kot “mufti Adolfa Hitlerja” in je imel ključno neposredno vlogo pri izvajanju holokavsta. Prav tako je soodgovoren za pomor več deset tisoč kristjanov ter vpliv na nekatere, najbolj sovraštva polne generacije sodobne zgodovine, poroča Catholic Answers.

Al-Huseini se je rodil nekje v poznih devetdesetih letih 19. stoletja v Jeruzalemu, v času umirajočega Otomanskega imperija. Pripadal je stari plemiški družini in je bil sin jeruzalemskega velikega muftija Tahirja al-Huseinija. Študiral je v Kairu. Tekom študija je bil pod močnim vplivom skrajnega salafizma, kar je ustvarilo temelje za njegovo nadaljnje delovanje. Šolal se je tudi v Carigradu. Po obveznem romanju v Meko (hadž) leta 1913 je bil al-Huseini vpoklican v otomansko vojsko.

Bil je seznanjen z armenskim genocidom
Z začetkom prve svetovne vojne leta 1914 je Otomansko cesarstvo vstopilo v krvavi spopad kot članica centralnih sil z Nemčijo in Avstrijo. Al-Huseini se je znašel v neučinkoviti vojski, ki ji je v primerjavi z visoko mehaniziranimi silami Zahoda manjkalo vodstvo in sodobna oprema. Kmalu je slišal za genocid nad armenskim ljudstvom – enega najgrozljivejših dogodkov v strašnem svetovnem konfliktu.

V času svetovne vojne, je predčasno odšel na dopust in njen preostanek preživel v Jeruzalemu. Jezen zaradi odločitve zavezniških zmagovalcev, da zavrnejo sodelovanje Arabcev v razpravah, ki so vodile k versajski pogodbi, je bil al-Husseini še bolj razjarjen zaradi nenadnega porasta judovskih priseljencev v Palestini pod britanskim nadzorom.

Že leta 1920 je organiziral prvi puč proti Judom
Goreč antisemit, ki je z globoko vnemo sovražil Jude, je prvič leta 1920 organiziral nemire proti Judom. Obtožen spodbujanja nasilja, v katerem je umrlo pet Judov in bilo ranjenih 211, je pobegnil v Sirijo in bil v odsotnosti obsojen na 10 let zapora. Aprila 1921 je bila arabskim nacionalistom podeljena amnestija s strani Britancev. Tudi Al-Huseini se je vrnil v Jeruzalem, britanski uradniki pa so ga – ne glede na njegovo dolgoletno zgodovino antisemitizma – imenovali za velikega jeruzalemskega muftija. 

Ta naziv je bil podeljen sunitskemu muslimanskemu duhovniku, ki mu je podelil nadzor nad svetimi kraji islama v Jeruzalemu, zlasti nad mošejo Al-Aksa. Za sunitske muslimane je veliki mufti počaščen kot glavna verska avtoriteta v Jeruzalemu. Po smrti prvega velikega muftija Mohameda Tahirja al-Huseinija leta 1908 je položaj ostal v družini, ko so Turki naziv podelili njegovemu sinu Kamilu al-Huseiniju. Čeprav so Britanci prevzeli nadzor nad Jeruzalemom med prvo svetovno vojno, je Kamil al-Huseini ostal na svojem položaju do svoje smrti leta 1921, ko so se Britanci odločili, da bi bil Kamilov brat Hajj Amin sprejemljiva izbira – kljub njegovi kriminalni preteklosti in znanim povezavam s skrajneži.

Politično moč v Palestini je zlorabil za poboje in teroriziranje Judov
Al-Huseini je kljub svojim dejavnostim ostal veliki mufti pod Britanci in je bil odstavljen šele leta 1948, ko mu je jordanski kralj Abdulah I. prepovedal vstop v Jeruzalem in za velikega muftija imenoval Hussama Al-dina Jarallaha. Ko je bil na oblasti v Jeruzalemu, so Britanci al-Huseinija imenovali za vodjo novoustanovljenega vrhovnega muslimanskega sveta, ustanovljenega za pripravo poti arabski samoupravi v Palestini. Al-Husseini je izkoristil priložnost, ki so mu jo dali pomiritveni Britanci, da je pozval k smrti Judov in začel kampanjo terorja proti Judom v Palestini.

V naslednjih letih je bil al-Huseini vpleten v zarote za poboj Judov, med njimi 60 judovskih priseljencev v Hebronu in 45 v Safadu leta 1929. Leta 1936 je pomagal voditi upor v Palestini proti Britancem. Naslednje leto so Britanci obsodili al-Huseinija (čeprav so mu dovolili, da obdrži naslov velikega muftija), in ta je ponovno pobegnil v Sirijo. Od tam je nadaljeval s spletkami proti britanskemu nadzoru nad Palestino. Trideseta leta 20. stoletja pa so fanatikom z Bližnjega vzhoda prinesla nove priložnosti za povezovanje. Tedaj je v Nemčiji prišlo do vzpona nacionalsocializma, v Italiji pa do fašizma.

Srečal se je z visokimi častniki SS, vključno z Eichmannom!
Kmalu po imenovanju Hitlerja za nemškega kanclerja leta 1933 je nemški generalni konzul v Palestini Heinrich Wolff izrazil prepričanje, da bodo številni muslimani v Sveti deželi podprli novi nacistični režim. To mnenje je bilo potrjeno, ko se je Wolff srečal z al-Husseinijem in drugimi radikalnimi lokalnimi voditelji. Za al-Huseinija je bila protijudovska politika nacistov privlačna in upal je na nemško pomoč pri izrinjanju Britancev iz Palestine. Al-Husseini je poglobil svoj stik z nacisti leta 1937, ko se je srečal z dvema nacističnima častnikoma SS, vključno z Adolfom Eichmannom, enim od arhitektov holokavsta v Damasku v Siriji.

Predstavniki SS so bili poslani po izrecnem ukazu Reinharda Heydricha, namestnika vodje SS pod Heinrichom Himmlerjem in vodje obveščevalne službe SS in nacističnih varnostnih služb, vključno z Gestapom. Heydrich je takoj spoznal, da je al-Husseini potencialno dragocena pridobitev za nacistične interese na Bližnjem vzhodu. Štiri leta pozneje je al Huseini podprl pronacistični upor v Iraku proti britansko podprtemu premierju Nuri Said Paši. Ko je šel v Bagdad, je al-Huseini izdal fatvo za džihad proti Britancem. Slab mesec pozneje so britanske čete končale državni udar in okupirale državo, nakar je al-Huseini pobegnil v Iran.

Sile osi so mu pomagale pobegniti na varno
Čeprav je dobil zatočišče v veleposlaništvih Japonske in Italije, je bil al-Husseini ponovno prisiljen v selitev, ko sta Iran zasedli britanska in sovjetska vojska. Al-Huseini se je iz Irana prebil z italijanskimi diplomati, ki so mu priskrbeli italijanski potni list. Obril si je brado in pobarval lase, da ga britanski agenti in iranska policija ne bi prepoznali. Al-Huseini je oktobra 1941 dosegel Rim in začel resne pogovore z Mussolinijevim režimom. Rezultat je bil dvojen. Najprej si je sam zagotovil srečanje z Mussolinijem in nato sklenil praktični dogovor z Italijani.

V zameno za priznanje arabske države fašistične narave s strani osi, ki bi vključevala Irak, Sirijo, Palestino in Transjordanijo, se je strinjal, da bo podpiral vojno proti Veliki Britaniji. Italijansko zunanje ministrstvo je tudi pozvalo Mussolinija, naj al-Huseiniju dodeli milijon lir. V naslednjih nekaj dneh je al-Husseini pripravil osnutek predlagane izjave o prizadevanju za sodelovanje med arabsko-osnimi silami, s katero bi sile osi priznale pravico Arabcev, da ravnajo z judovskimi elementi v Palestini in drugih arabskih državah v skladu z lastnimi interesi. Izjavo je odobril Mussolini in jo poslal nemškemu veleposlaništvu v Rimu. Zadovoljen z izjavo, je bil al-Husseini povabljen v Berlin kot časten in koristen gost nacističnega režima.

Osebno srečanje s Hitlerjem in rešitev “judovskega vprašanja” v Palestini
V Berlin je prispel 6. novembra in se srečal z Ernstom von Weizsäckerjem, nemškim državnim sekretarjem pod vodstvom nacističnega zunanjega ministra Joachima von Ribbentropa. Dva tedna kasneje se je srečal s samim von Ribbentropom, kar je bil uvod v njegov zmagoslavni sprejem 28. novembra 1941 pri Adolfu Hitlerju. Na njunem srečanju je al-Huseini zaprosil za nemško pomoč pri arabskem gibanju za neodvisnost in nacistično podporo pri preprečevanju nastanka katere koli judovske domovine. Hitler je s svoje strani obljubil pomoč temu osvobodilnemu gibanju, vendar je šel še dlje in obljubil, da bo cilj nacistične Nemčije odstranitev vseh Judov, ki živijo pod britansko zaščito, ko bodo ta ozemlja osvojena.

Kot je veliki mufti zapisal sam v svojih spominih, je bil njegov namen sodelovanja s Hitlerjem “rešitev judovskega vprašanja” oziroma popolno iztrebljenje Judov na območju Palestine. Za naciste je bil al-Huseini idealno propagandno orodje, močan glasnik med radikalnimi Arabci in odlično orodje za njihovo protijudovsko kampanjo v Evropi in v Sveti deželi. Al-Huseinija, ki so ga nacisti predstavljali kot duhovnega voditelja celotnega islama, so v Berlinu pričakali slovesno dobrodošlico. Uradni nacistični časopis Volkischer Beobachter je ponosno objavil fotografijo Hitlerja in al-Huseinija, Radio Berlin pa je 8. januarja 1942 razglasil, da je jeruzalemski veliki mufti privolil v sodelovanje v prizadevanjih proti Britancem in Judom.

Obiskal je Auschwitz in rablje spodbujal k večji doslednosti
Raziskovalci so prepričani, da je veliki mufti podpiral genocidne cilje nacistov, obenem pa sprevrženo verjel, da bi se temu cilju morali pridružiti vsi Arabci, k čemur je svoje rojake tudi javno pozival preko nemškega radia. Hujskal je k pobijanju Judov. Prepričan je bil, da je to všeč Bogu in v skladu z vero. Po pričevanju glavnega namestnika Adolfa Eichmanna Dieterja Wislicenyja (ki je bil obešen zaradi vojnih zločinov) je mufti igral vlogo pri spodbujanju končne rešitve in je bil Eichmannov tesen prijatelj in svetovalec pri izvajanju holokavsta po Evropi. Wisliceny je nadalje pričal, da je bil al-Husseini tesno povezan s Heinrichom Himmlerjem in je obiskal plinske komore v Auschwitzu, kjer je osebje pozval, naj bo še bolj predano svojemu pomembnemu delu.

Do konca vojne so njegovi fanatiki pobili več kot 90 odstotkov Judov v Bosni
Da bi pomagal pri praktičnem pokolu Judov in kristjanov, je al-Husseini zgradil vojsko muslimanskih prostovoljnih enot za Waffen-SS (bojne enote SS), da bi delovale za nacistično stvar na Balkanu. Medtem ko je pozivanje k prostovoljcem med muslimani vedno težko zadostilo zahtevam po novih rekrutih, je al-Husseiniju uspelo organizirati tri divizije bosanskih muslimanov, ki so bili nato izurjeni kot elementi Waffen – SS. Največja radikalna muslimanska enota je bila 13. divizija Waffen-SS Handzar (“bodalo”), ki se je ponašala z več kot 21.000 možmi.

Pred Nürnbergom ga je rešil izjemen vpliv na Bližnjem vzhodu
Dotične enote so med drugim pomagale pri genocidu nad jugoslovanskimi Judi. Pobijali so tudi Rome in krščanske Srbe ter niso prizanašali niti na tisoče katoličanom. Do konca vojne so al-Huseinijevi fanatični vojaki pobili več kot 90 odstotkov Judov v Bosni. Ob propadu tretjega rajha je al-Huseini pobegnil iz Nemčije v Švico in nato v Pariz. Neverjetno je dejstvo, da ni bil tarča mednarodnega vojaškega sodišča v Nürnbergu. V Parizu je bil obsojen le na hišni pripor na podlagi obtožbe jugoslovanskega vrhovnega vojaškega sodišča, ki ga je zaradi vpletenosti v grozodejstva po Balkanu obsodilo na tri leta zapora in dve leti odvzema državljanskih pravic.

Eden njegovih naslednikov in daljni sorodnik je bil palestinski vodja Jaser Arafat!
Kar zadeva Nürnberg, je bilo kljub pričevanju Eichmannovega pomočnika malo zanimanja za muftija zaradi njegovega domnevnega ogromnega vpliva na Bližnjem vzhodu. Naposled je z malo truda pobegnil iz hišnega pripora ter odpotoval v Kairo, kjer je užival zaščito oblasti. Njegov močan vpliv na arabski svet je moč čutiti še dandanes, zlasti v ostrem nasprotovanju sionizmu ter obstoju države Izrael. Podpiral je arabsko-izraelsko vojno leta 1948, sodeloval pri atentatu na jordanskega kralja Abdulaha I. leta 1951 ter bil predsednik Svetovnega islamskega kongresa.

Domen Mezeg