Medtem ko vlada Roberta Goloba “solarizira” Slovenijo, je Hrvaška brez strahu pred mrazom – gradi namreč štiri nove plinovode v vrednosti več kot pol milijarde evrov.
V času, ko del držav Evropske unije ostaja brez ruskega plina, imajo Avstrija, Madžarska in Slovaška zaradi odločitve Ukrajine, da ne podaljša pogodbe o dobavi plina, določene težave z dobavo in iščejo alternativne poti.
Hrvaška še naprej krepi zmogljivosti terminala za UZP in je sprejela sklep o razglasitvi projekta Podporna infrastruktura za strateški investicijski projekt Terminal LNG za strateški investicijski projekt Republike Hrvaške. Gre za javni investicijski projekt Plinacra za izgradnjo štirih plinovodov, vreden 534 milijonov evrov brez DDV, ki Hrvaško pozicionira kot energetsko vozlišče.
Novi plinovodi bodo omogočili transport plina v Slovenijo in Madžarsko oziroma krepitev varnosti oskrbe s plinom za države srednje in jugovzhodne Evrope. Kot je za hrvaške medije izpostavil premier Andrej Plenković, je prihodnost tako v plinovodih in vodiku kot energentu.
Minister za gospodarstvo Ante Šušnjar je poleg vrednosti projekta pojasnil, da je ta sestavljen iz magistralnega plinovodnega sistema v smeri Omišalj–Zlobin, Zlobin–Bosiljevo–Sisak–Kozarac in Kozarac–Slobodnica ter interkonekcijskega plinovodnega sistema z Republiko Slovenijo v smeri Lučko–Zabok–Rogatec.
Usklajen s REPowerEU
Plinovod Omišalj–Zlobin je povezan s plinovodoma Zlobin–Bosiljevo in Bosiljevo–Sisak–Kozarac ter bo predstavljal glavni evakuacijski plinovod, ki povezuje LNG terminal na Krku z državami srednje in vzhodne Evrope ter Ukrajino. Poleg tega bo izgradnja plinovoda Lučko–Zabok povečala pretok plina s terminala LNG proti Sloveniji, je pojasnil Šušnjar in dodal, da bo “izgradnja štirih plinovodov s skupno dolžino 216 kilometrov Hrvaško pozicionirala kot regionalno energetsko vozlišče in zagotovila njeno energetsko neodvisnost ter kontinuiteto in varnost oskrbe naravnega plinskega gospodinjstva in podjetništva na ozemlju RH in drugih članic Unije”. Projek je bil zasnovan v času prvega mandata Donalda Trumpa na čelu SAD-a, odločitev o njegovi razširitvi pa je sledila leta 2022.
Kaj pa Slovenija?
Hrvaška si tako prizadeva postati energetsko vozlišče, Slovenija pa se mora v nemilosti aktualne koalicije zanašati na obnovljive vire energije, kot je sonce. Sončne elektrarne so postale ključni del politike trajnostne energije v Sloveniji, ki jo forsira vlada Roberta Goloba, a te pri nas same po sebi niso dovolj za energetsko prihodnost v Sloveniji. A vlada vseeno kljub številnim opozorilom še vedno “trmari” pri tem, da se pod krinko zelenega dogovora dogaja zelo močna t. i. zelena ideologija, kjer bosta zelo velike posledice utrpela zlasti gospodarstvo in prebivalstvo.
Sicer pa smo o posebnostih obnovljivih virov tehnologije v preteklosti pogosto pisali. Te so lahko učinkovite v primernih vremenskih pogojih, imajo pa tudi veliko omejitev. V zimskih mesecih, še posebej ob slabem vremenu, energije skorajda ne proizvajajo. Tehnologija hranjenja proizvedene elektrike prav tako ni na ustreznem nivoju. V zadnjem obdobju se na političnem prizorišču odvija spopad, v katerem OVE igrajo ključno vlogo. Del politike skupaj z levo usmerjenimi nevladnimi organizacijami propagira energetski miks, ki bi se povsem zanašal na obnovljive in fundamentalno nezanesljive vire energije, del politike pa zagovarja gradnjo JEK2, ki bi Sloveniji omogočil zanesljiv vir elektrike, neodvisen od vremenskih in sezonskih neprilik.