“Slovenska OZNA je bila najhujša v smislu brutalnosti. V primeru Slovenije tukaj ni tako imenovane Golgote ali križevega pota… Dobesedno vsi pripadniki domobrancev, ki niso uspeli zbežati v emigracijo, so bili likvidirani,” je dejal Zlatko Hasanbegović, hrvaški zgodovinar in politik, v videoposnetku z naslovom “Pliberk – trije različni pogledi”, ki je na voljo na YouTubu.
V omenjeni tribuni so razpravljali tudi o brutalnih povojnih pobojih v Sloveniji, zlasti tistih, ki jih je izvajala OZNA (Oddelek za narodno varnost) proti članom Slovenske domobranske vojske. Kot nekdanji minister za kulturo Hrvaške in ugleden zgodovinar se Zlatko Hasanbegović osredotoča na sistematično in organizirano naravo teh zločinov, ki so bili del širšega vzorca povojnih represij v Jugoslaviji.
Poudarja, da so bili vsi člani Slovenske domobranske vojske, ki niso uspeli pobegniti v emigracijo, likvidirani, kar predstavlja okoli 14.000 ljudi. Te zločine opisuje kot organizirane, racionalne in brez primere v zahodni Evropi, pri čemer izpostavi Tezenski pokol, kjer je bilo v tednu dni ubitih skoraj 20.000 ljudi. “V enem tednu je bilo likvidiranih skoraj 20 tisoč ljudi. To je bil organiziran dobro premišljen, zelo racionalen, a ne iracionalen zločinski naklep, v katerega je bilo vključenih na stotine izvršiteljev,” pojasnjuje. Poleg tega kritizira poskuse relativizacije zločinov in trdi, da so bili takšni kazenski modeli vzpostavljeni že pred letom 1945, zlasti po vstopu komunistične partije v vojno julija 1942.
S obziom na učestalost paradiranja vampira s petokrama po 🇸🇮, i glasnoću i agresivnosti njihovih apologeta (i u 🇸🇮 i u 🇭🇷 i u 🇧🇦) postam ovo izlaganje 🇭🇷povjesničara Zlatka Hasanbegovića:
Slovenska 🇸🇮 OZNA je po svojoj brutalnosti bila najgora.
Doslovno svi pripadnici… pic.twitter.com/DL0mKp8B4V
— Eugene Quaternick (@eugqua) May 20, 2025
Hasanbegović nadalje razloži, da so bile te likvidacije del širše strategije, ki je vključevala etnične poboje in industrijo smrti, ki se je ponavljala na vsake dva do tri tedne. “Šlo je za industrijo smrti, ki se je odvijala vsaka dva do tri tedne in ji ni bilo para nikjer v zahodni Evropi,” trdi.
Opozarja na ideološko motivirane interpretacije, ki po njegovem mnenju vodijo k negiranju, revizionizmu in relativizaciji teh zločinov: “Ukvarjajo se z negacionizmom, revizionizmom in relativizacijo zločinov.” Poudarja, da je bil namen takšnih dejanj ne le prevzem oblasti, ampak tudi likvidacija vseh, ki so veljali za protinarodne elemente ali politično-ideološke nasprotnike. “Torej je vojna razumljena kot instrument velikega cilja. Izpeljati protikomunistično revolucijo in prevzeti oblast. Tu pa je tudi dostop za likvidacijo vseh protinarodnih elementov in politično ideološko nasprotnih,” sklene.
Brutalnost OZNE je dobro znana
Brutalno vlogo OZNE v teh povojnih pobojih sta pri nas preučevala tudi slovenska zgodovinarja Jože Pirjevec in Bojan Godeša. Prvi v svoji knjigi “Jugoslavija 1918–1992” opisuje, kako je OZNA igrala ključno vlogo pri izvajanju politike “čiščenja” sovražniškega režima, vključno z nekdanjimi sodelavci in političnimi nasprotniki. Godeša pa v svojih raziskavah poudarja, da so bile te akcije del širše strategije za uveljavitev komunistične oblasti in odstranitev vseh potencialnih groženj. Oba zgodovinarja podpirata trditev, da so bili poboji sistematični in organizirani, kar potrjujejo tudi arhivski dokumenti in pričevanja. Eden od najbolj grozljivih primerov teh povojnih pobojev je pokol v rudniku Barbara rov, znanem tudi kot Huda jama.
Leta 2009 so raziskovalci odkrili 427 neidentificiranih trupel v jami, kar je le del večjega števila žrtev, ki so jih našli v bližnjih rovih. Ti najdeni ostanki so bili del masovnih usmrtitev, ki so jih izvajale enote OZNE, kot dokumentirajo zgodovinske raziskave in preiskave. Huda jama ostaja simbol brutalnosti teh povojnih represij in spominja na obseg nasilja, ki ga je režim izvajal.
Kulminacija kriminalnega modela komunistov
Izraz “pliberška repatrijacija” se nanaša na prisilno vrnitev ujetnikov osi in beguncev v Jugoslavijo, kjer jih je veliko čakala usmrtitev. Ti dogodki so bili del širše operacije, ki jo je vodila OZNA, in so bili podrobno obravnavani v zgodovinski literaturi in razpravah. Hasanbegović trdi, da so ti poboji kulminacija kriminalnega modela, ki se je začel že takoj po vstopu komunistične partije v vojno, kar kaže na kontinuiteto nasilja skozi celotno obdobje.
Razprave in spominjanje na te dogodke še vedno oblikujejo zgodovinske pripovedi in politične diskurze v regiji, odražajo pa zapleteno zapuščino druge svetovne vojne in njene posledice.
A. H.