Nedavno je izšel 1. del nove slovenske fantazijske sage z naslovom Ilonika in podnaslovom Saga o cesarju Feliksu. Gre za delo z bibličnim ozadjem. Pred leti je veliko pozornosti vzbudil Tolkinov Gospodar prstanov, nedavno pa Martinova saga Igra prestolov. Od slednje se razlikuje predvsem po manjšem številu dialogov in seksualnih elementov, je pa zato mnogo več domišljijskih.
V zadnjih letih je javnost razburkala serija filmov, posneta na podlagi sage ameriškega pisatelja Georgea R. R. Martina z naslovom Igra prestolov. Filme so videli mnogi, le redko kdo pa je v roke vzel tudi njegov roman. Že po nekaj straneh je očitno, kaj je tisto s čimer je Martin pritegnil bralčevo pozornost. Zgodba ima nek fantazijski okvir. Obstajajo namišljena kraljestva, obstajajo zmaji, goji se viteška kultura itd. Obenem so spletke, pa dialogi in ljubezenske zgodbe. Z namenom ohranjanja bralčeve pozornosti je pisatelj pogosto vključeval tudi spolno perverzijo.
Namesto Tolkienovega Srednjega sveta so “dežele”
V Iloniki je drugače. Bralec se znajde v fantazijskem svetu, pravzaprav v “deželah”, kot se imenuje ta domišljijski svet oziroma v največji izmed dežel, v Evliptskem cesarstvu. Namesto s seksualno perverzijo se bralec sreča s številnimi fantazijskimi elementi in nenavadnimi situacijami, ki jih pot skozi ta svet prinaša.
Zgodba se prične s smrtjo starega cesarja, ki da svojemu prestolonasledniku na smrtni postelji popolno svobodo: lahko se odloči, da bo nadaljeval dinastijo, lahko pa vladanje opusti in se odloči živeti drugače. Na Feliksa s tem pade težka odločitev. So besede njegovega očeta dovolj, da bi s seboj končal obdobje vladanja rodbine Kadorejev, ki ji pripada?
Domen Mezeg