Slovenski politični prostor je vstopil v predvolilno obdobje. Na prizorišču se je pojavil potencialni “novi obraz”, evropski poslanec Vladimir Prebilič. O njegovi kandidaturi, spopadu na levici in mitu novih obrazov smo spregovorili s političnim analitikom, profesorjem in prodekanom Evropske akademije znanosti in umetnosti dr. Boštjanom M. Turkom.
Zadnje čase tako javnomnenjske raziskave kot mediji kažejo na to, da si globoka država za Golobovega “prestolonaslednika” želi evroposlanca in bivšega župana Kočevja Vladimirja Prebiliča. Tudi Milan Kučan je zadevo že komentiral, rekoč, da ne gre za novi obraz … Gre po vašem za Kučanovo intimno opcijo? Gre za njegovo “kukavičje jajce”?
Če pogledamo dogajanje zadnjih mesecev – vključno z nenavadnim medijskim pompom okoli Vladimirja Prebiliča – postane jasno, da gre za še enega v nizu tipičnih manevrov globoke države. Milan Kučan, kot večni režiser tranzicijske levice, nikoli zares ne zapusti politične scene. Vedno, ko se levica znajde v težavah, “čudežno” najdejo nek nov obraz – v resnici pa gre za reciklažo starih kadrov. Prebilič nikakor ni novi obraz. Gre za starega mačka sistema, ki je bil del leve lokalne elite dolga leta, sodeloval z vsemi mogočimi strukturami in na koncu pristal kot evroposlanec – udobno zasidran v bruseljskem aparatu.
Da je Prebilič Kučanova “intimna opcija”, torej ni nikakršna teorija zarote, ampak dobro preverjen politični vzorec: iz ozadja usmerjati, lansirati nove “projekcije”, s katerimi bi zamaskirali resnično stanje stvari. Kukavičje jajce v pravem pomenu besede – nasajen element, ki naj bi ga volivci pogoltnili kot novo svežino, v resnici pa gre za kontinuiteto istega sistema, ki je Slovenijo pripeljal v stanje razgradnje institucij, izgube zaupanja in razkroja zdrave pameti.
Dejstvo je, da si Robert Golob želi še en mandat na premierskem stolčku, sedaj pa bi ga lahko ogrozil Prebilič, ki bi pobral dobršen del glasov, tako Golobu kot tudi Anžetu Logarju (v primeru predčasnih volitev). Kako vidite ta potencialni konflikt na levem političnem polu? Kjer se prepirata dva, Janša dobiček ima? Bi lahko videli še eno manjšinsko vlado, podobno kot v primeru še enega nekdanjega župana Marjana Šarca? Ali pa bo volivce končno srečala zdrava pamet in bomo dobili ustavno večino SDS?
Vprašanje, ki si ga je vredno postaviti, je: Ali gre res za konflikt med Golobom in Prebiličem, ali pa smo priča dobro koordinirani igri, v kateri naj bi levica za vsako ceno ohranila oblast? Prebilič lahko odščipne glasove Golobu, vendar tudi tistim volivcem, ki so razočarani nad sedanjo vlado, a še niso pripravljeni prestopiti praga razuma in dati glas demokratični alternativi. Torej: še enkrat igrajo na karto razočaranja – “Golob je bil razočaranje, ampak glejte, imamo zdaj enega novega, bolj umirjenega in lokalno preizkušenega”.
Ampak realnost na terenu govori drugače. Kot župan Kočevja je pustil kup odprtih vprašanj, romska problematika je še danes nerešena, dolgovi in klientelizem so ostali. In kaj naj bi bile njegove reference za premierja? Nekaj všečnih nastopov in standardna frazeologija o “dialogu” in “povezovanju”? Tako govorijo vsi novodobni levičarji, preden jih sistem pogoltne in spremenijo barve v skladu z navodili iz ozadja. Nekaj podobnega bi se dalo sicer ugotoviti tudi za Anžeta Logarja. Zdi se, kot da oba govorita isti jezik, meljeta iste formule.
Zato ne preseneča, da se pojavljajo ugibanja o manjšinski vladi ali ponovitvi Šarčevega scenarija – razpršenost na levici, brez jasnega voditelja, vodi naravnost v kaos, kar koristi SDS, ki ostaja edina dosledna, državotvorna sila.
Realna alternativa anarhiji levice je stabilna, reformno usmerjena vlada. Po desetletjih eksperimentiranja s Kučanovimi produkti, bi končno lahko dočakali trenutek politične zrelosti slovenskega naroda. Ni izključeno, da bomo ob propadu zavezništva Golob–Prebilič–Kučan priča večinskemu preboju demokratične alternative. S podporo naroda, ki bo prepoznal pomen varnosti, reda, gospodarske rasti in nacionalnega interesa, lahko Slovenija dobi nekaj, kar si resnično zasluži – stabilnost in napredek.
Bo ljudstvo znova nasedlo mitu o “novem obrazu”?
Zgodba o novih obrazih je že močno obrabljena. A deluje, ker je integrirana v psiho marsikaterega volivca, kot smo pojasnili v Jetnikih Svobode. Janković, Bratuškova, Cerar, Šarec, Golob … vsak je prišel z obljubo svežine, vsak je na koncu služil istemu krogu interesov. Prebilič ni izjema – sistem ga zdaj predstavlja kot “alternativo”, ker se zavedajo, da je Golobovo obdobje iztrošeno. A tudi Prebilič nosi sabo breme – ni karizmatičen, ni sistemski reformator, nima nacionalne vizije. Pomanjkanje odločnosti pri ključnih vprašanjih v domačem okolju (romska problematika, gospodarsko zaledje Kočevja itd.) jasno kaže, da kot voditelj celotne države nima resnih referenc.
In najpomembnejše: ljudje so vse bolj imuni na politični marketing brez vsebine. Ne bodo več nasedali lepi embalaži brez rezultata. SDS, ki je pod vodstvom Janeza Janše ves čas zagovarjala načelno politiko, obrambno moč države, davčno razbremenitev in spoštovanje ustave, je edina politična sila z jasno vizijo. Zato ni presenetljivo, da se mednarodne institucije vse pogosteje ozirajo po stabilnih političnih opcijah, kot je SDS – ne pa po strankah, ki so bile ustvarjene čez noč. Nenazadnje, v tem smislu je razumeti tudi obisk visoke delegacije Evropske ljudske stranke, v ponedeljek, 7. 4. 2025, ki se je o anomalijah v naši državi prišla prepričat tudi osebno.
Za konec: Prebilič morda izgleda kot kandidat prihodnosti, a je v resnici samo še ena lutka v dolgočasni predstavi globoke države. Vprašanje ni več, kdo je naslednji nov obraz, ampak kdaj bodo opetnajsteni volivci rekli: “Dovolj je bilo.”
Domen Mezeg