“No, saj zato sem šel v politiko, ker me je ob prihodu iz Argentine šokiralo, kako močno je komunizem predrugačil slovenskega človeka. To so tudi načrtno naredili, da bi izbrisali slovensko dušo,” je dejal dr. Federico V. Potočnik, znani zdravnik mlajše generacije.
Z njim smo se pogovarjali o razmerah v slovenskem zdravstvu, spornih zakonih in problematičnem delovanju Golobove vlade. Vprašali smo ga tudi to, kako iziti iz stanja, v katerem se je znašala Slovenija.
Ste med bolj znanimi slovenskimi zdravniki mlajše generacije, veliko se oglašate prek družbenih omrežij in predstavljate resnične razmere v slovenskem zdravstvenem sistemu. Kako bi jih ocenili v nekaj stavkih?
Če bi bila Slovenija pacient na mojem oddelku, bi zdaj verjetno klical “intenzivista” in mu napovedal, da bom imel pacienta zanj v nekaj urah. Čeprav smo se osamosvojili in smo od takrat odvisni sami od sebe, je Slovenija kot država v slabi kondiciji. Temelje državnih sistemov so postavili v prejšnji državi, s prejšnjimi metodami in prejšnjimi nameni. Tudi zdravstvo. V 21. stoletju so ti sistemi ne samo zastareli, ampak predvsem niso v skladu s svobodo, ki naj bi jo prinesla demokracija. Še danes imamo preveč centralizirano odločanje, kar pomeni, da o preveč stvareh odloča vlada, včasih je to bila partija, v primeru zdravstva pa minister in ZZZS, premalo stvari pa ostaja nam, državljanom, da bi se izrekali. Smo kot izvajalci navodil v lastnih življenjih. Če hočemo držati Slovenijo stran od intenzivne terapije, moramo začeti s prevzemom odgovornosti zase.
Če se prav spomnim, je Golobova vlada že zdavnaj napovedala zdravstveno reformo in ureditev razmer, toda stavka zdravnikov, ki se je začela lani, še kar traja. Je bo sploh kdaj konec?
Tako je, mi še vedno stavkamo. Golob je predvsem napovedal, da bo nagajal zdravnikom. Pa ne samo zdravnikom, ampak vsem, ki še svobodno dihajo v Sloveniji. Golobova vlada ne prenese svobode, ker se potem ljudje odločajo drugače, kot bi se on namesto nas – če bi midva kupovala kruh, ga ne bi po petkratni ceni, vlada pa brez težav po petkrat preplačuje material za državno zdravstvo. Zdravniki si upamo upreti, česar gospod ne prenese najbolje, zato je napovedal “totalno vojno” − tako je dejansko rekel − zdravstvu. Pa saj to ni nič nenavadnega za to vlado; oni so v vojni z nami, podjetniki, zasebnimi vrtci in šolami ter vsemi strokovnjaki, ki smo jim za vsako od njihovih reformic rekli, naj se tega ne gredo, ker bo slabše. Ali se spomnite njihovega odgovora v vseh teh primerih? Rekli so, da bodo vseeno šli v te spremembe. Še levi ekonomisti so jih prosili, naj pustijo zadeve na miru! Skratka – iz tega vam je jasno, da če je cela medicinska stroka proti tebi, morda ni najbolj pametno z buldožerjem naprej. A kaj, ko nimamo državnikov na vladi, ampak parado majhnih ljudi, ki so se znašli na mestih s preveč moči. Taki zakockajo stabilnost celih sistemov zaradi osebnega prestiža. Še malo, si rečemo. Še pol leta.
Je “dvoživkarstvo”, ki ga omenja Golob, res tak problem? Kolikor je mogoče opaziti, vse več zdravnikov “pakira kufre” in odhaja v tujino …
Naj najprej poudarim, da je ta žaljiv izraz popolnoma neprimeren in bi ga morali opustiti. In potem … Kdo je Golob, da bo meni rekel, kaj in kje smem delati? Pa saj nismo več v komunizmu, da bi moralo biti moje življenje komu všeč ali ne − vsak naj dela, kjerkoli hoče. V primeru zdravnikov pa gre celo za to, da bi mi radi delali več. Premier to težko razume, ker ima on daljše vikende od delovnih tednov, a preprosta logika pove, da če človek dela dopoldne in popoldne, bo pregledal več pacientov kot samo dopoldne.
Ampak moram pa reči, da zdravniki ne odhajajo toliko v tujino. Mislite, da bom jaz spremenil svoj življenjski projekt zaradi Goloba? Lepo vas prosim. Kar se pa dogaja, je, da zdravniki vse bolj delamo po zakonu in nič več. Statistično nas je namreč premalo, zato delamo precej več, po 150- oziroma 170-odstotno z dežurstvi. Saj drugače ne pokriješ potreb prebivalstva. Kaj pa sedaj ti zdravniki delajo? Delajo do maksimalno 100 odstotkov in so potem raje več časa z družino. S tem smo izgubili ogromno delovne sile. A vladi je vseeno za učinkovitost, njim gre za nadzor. Državno zdravstvo lahko nadzorujejo, zasebnega pa ne. Vsak totalitaren vodja se boji svobodnih ljudi, ki jih ne more nadzorovati.
Verjetno vam ni vseeno ob dejstvu, da vlada vse več davkoplačevalskih milijonov pošilja v Palestino, medtem ko morajo pri nas za otroke z redkimi boleznimi zbirati zamaške, kot se temu reče …
In to še ni vse – vlada sedaj vas, zdravnike, dejansko potiska v vlogo rabljev, kar evfemistično poimenuje “pomoč pri končanju življenja”. Vi ste s Hipokratovo prisego obljubili nekaj povsem drugega …
Zdravniki varujemo življenje, zato je kakršnokoli namerno končanje tega nesprejemljivo. Ravno liberalci, za kakršne se imajo na levi, pa to seveda niso, bi morali biti prvi, ki se ne vmešavajo v življenje drugega. Moje telo, moja odločitev. Kako že pravijo? A ravno to uporabljajo napačno − uporabljajo ga za opravičevanje splava, kjer ne gre za telo matere, ampak za telo oz. življenje razvijajočega se otroka, medtem ko bi pa za bolne nalagali nam, da jih ubijemo. Srhljivo.
Zdajšnje javnomnenjsko razpoloženje se sicer nagiba v prid evtanaziji. Celo med katoličani in volivci opozicijskih strank je mogoče najti glasove …
S tem se pa ne strinjam. Po mojih izkušnjah je zelo malo ljudi, ki bi se na tak način radi znebili svojih šibkejših članov družbe. Večina ljudi je dobrih in želijo pomagati bolnim, pa ne vedo kako. V medicini imamo načine, kako lajšati trpljenje, to ljudje tudi želijo − da jih ne boli. Žal pa je prišlo z vladne strani ogromno zavajajočih informacij in neetičnega navijanja za končanje življenja ljudi v stiski. So kdaj proučili posledice? Ponekod je evtanazij največ v mesecu juniju, tik pred počitnicami − da ne bi bili starejši napoti, ko se gre na dopust. Si mislite, da pademo tako nizko? Tega ne smemo dopustiti.
Potem je tu še tema, ki se prav tako dotika medicine – konoplja za osebno rabo. Kaj pravzaprav to sploh pomeni?
Te besede sploh ne bi smele biti skupaj v istem stavku. Konoplje v medicini ni. Ne zdravi in ne pomaga. Razen dveh ozkih indikacij v pediatriji, kar pomaga manj kot desetim otrokom v Sloveniji, konoplja v medicini ni v rabi. Za preostale indikacije imamo kup boljših pripravkov, ki ne povzročajo shizofrenije, kot jo marihuana.
Za kaj je šlo pri konoplji? Narkomani, odvisniki torej, so hoteli to početi na odprtem. Vendar gre za drogo, nekaj slabega torej. Kako naj družba to sprejme? Preprosto − povezali so marihuano z medicino. In kar naenkrat drogiranje postane sprejemljivo, ker ga ljudje povezujejo z zdravjem! Zdaj pa dobivam klice pacientov, naj jim predpišem konopljo, ker se to menda zdaj lahko. To je popolna, popolna norost, držite se, prosim, stran od marihuane, če se imate radi.
Kaj bi dejansko potrebovali v Sloveniji? Nove volitve že, toda kakšno oblast, ki bi lahko popravila posledice delovanja sedanje oblasti? Morda človeka, kot je sedanji argentinski predsednik Javier Milei?
Hja, za Mileia nismo še pripravljeni, ker v Sloveniji še ni dovolj slabo. Pomislite, Argentina je bila nekoč med petimi najbogatejšimi državami na svetu. Od socializma Peróna in Evite naprej pa vsako leto slabše. In Argentina je bila popolnoma na tleh, ko je prišel prvi čisti liberalec − v pravem pomenu besede, ne tako kot pri nas, ko socialisti govorijo o svobodi, medtem ko ti jo z vsakim zakonom bolj jemljejo. Slovenija še ni tam, ampak je vsako leto slabše. Nazadujemo po lestvicah, podjetja se selijo stran, pametni ljudje odhajajo, uvažamo pa socialo s celega Balkana, kar mora nekdo vzdrževati − vi in jaz. Skratka, padamo v spiralo, ki se konča samo tako, da jo nekdo preseka. Zdajšnje opozicijske stranke se mi zdijo premedle − ta Titanik, na katerem smo, je treba takoj obrniti stran od ledene gore. Predsednik SDS je izjavil, da lahko počakajo v opoziciji še en mandat. Meni se zdi to nesprejemljivo − vse demokratične sile je treba aktivirati zdaj takoj. Če imaš Slovenijo rad, je ne moreš gledati, ko propada.
Ste tudi član NSi, ki se pripravlja na volilni kongres. Kakšna so vaša pričakovanja? Kakšne spremembe bi bile potrebne v stranki?
Končuje se eno obdobje in se začenja novo z Jernejem Vrtovcem. Vrtovec ima veliko nalogo pred seboj, ker bo moral stranki vrniti krščanskodemokratsko smer. To je sicer normalno za mlade demokracije, da se stranke ideološko iščejo, dokler ne najdejo svojega prostora. To pa ne gre čez noč; v ZDA sta samo dve stranki, a sta stari 200 let, NSi pa komaj 25. Pomembno je torej, da se tega procesa loti premišljeno. V Sloveniji je po moji oceni večina ljudi krščanskih demokratov, le da tega ne vedo. Ko se z ljudmi pogovarjam, se s posameznimi ukrepi in idejami strinjajo, ko pa rečem, da je to krščanskodemokratska ideja, pa so presenečeni. Avstrija, Švica in Nemčija delujejo krščanskodemokratsko, zgodovinsko smo jim tudi najbližje, ker je ta ideologija nastala prav na prostoru Srednje Evrope, kamor Slovenci naravno spadamo. To v praksi pomeni, da spoštujemo življenje in nimamo smrtne kazni, če žena umaže družinsko čast, je ne kamenjamo, imamo uzakonjeno monogamijo, potem imamo pokrajine, da je odločanje bližje državljanu, enako je z nižjimi davki, da ljudje sami odločajo, kako bodo denar zapravili itd. Skratka – gre za ideje, ki so slovenskemu človeku blizu. V zadnjem času se je stranka v svojem iskanju oddaljila od jedra. Ni čudno, da se osamosvojitelj Lojze Peterle, ki je naš največji krščanski demokrat, ni čutil več blizu NSi. Zdaj je naloga Jerneja Vrtovca, da postavi stranko na prave tire in bodo ljudje našli pot nazaj v stranko. Tega procesa se veselim.
In še vprašanje za konec … Kaj bi bilo treba storiti, da bi se v Sloveniji končno zgodile resnične demokratične spremembe, premik na bolje?
No, saj zato sem šel v politiko, ker me je ob prihodu iz Argentine šokiralo, kako močno je komunizem predrugačil slovenskega človeka. To so tudi načrtno naredili, da bi izbrisali slovensko dušo. In to je naša skupna naloga danes – vrniti slovensko dušo. Poštenje, pridnost, vrednote in sposobnost, ki so naš narod oblikovali in jih je prejšnji režim zaničeval. Tukaj vidim moč politike, da naredi prostor poštenim in pridnim, da uspevajo. Danes, če si priden, boš plačal visoke davke, če si pa len, boš dobil neskončne pomoči od države. Ne splača se biti priden, to je treba nujno obrniti.
Veste, mi že 35 let nimamo več komunizma, a se ljudje še vedno obnašajo, kot da ne smejo ničesar reči, da se morajo skrivati. Tega ni več − za spremembe je politika nujna, a je premalo. Če kdo v vaši družbi hvali prejšnji režim, ga ustavite. Če kdo zaničuje osamosvojitev, ga ustavite. Če kdo nosi rdečo zvezdo, mu dajte vedeti, da v normalnosti to ni več sprejemljivo. Tako zelo smo tiho, da ne vemo, da smo v resnici v večini. Zdaj pa − samo naprej!
Biografija
Federico V. Potočnik je zdravnik, natančneje infektolog. Rodil se je v Buenos Airesu, kjer je odraščal v tamkajšnji slovenski skupnosti. Po študiju medicine v Sloveniji in specializaciji iz infektologije ter delu med pandemijo je nadaljeval s študijem menedžmenta na univerzi v Stanfordu v Kaliforniji. Poleg dela v Splošni bolnišnici Celje se posveča razvoju zdravstvenih inovacij in izboljšanju kakovosti zdravstvenega sistema. Aktiven je bil tudi v evropski politiki, natančneje v vodstvu podmladka Evropske ljudske stranke (EPP), in sicer kot mednarodni sekretar Nove Slovenije (NSi) in predsednik njenega podmladka.
Gašper Blažič