Pred današnjim izrednim zasedanjem Evropskega sveta smo govorili z nekdanjim ministrom za informiranje v času vojne za Slovenijo, poslancem, ministrom in veleposlanikom pri zvezi Nato. Meni, da bo morala Evropa “odrasti” v zelo kratkem času, v tednu ali dveh. Ameriškega predsednika Trumpa ocenjuje kot politika, ki se vede “samozadostno”.
Spremljamo celo serijo potez, ukrepov ZDA, od uvedbe carin, prekinitve pomoči Ukrajini, celo nekakšno približevanje Rusiji. Kaj v tem trenutku počnejo ZDA, kaj je njihova velika strategija? Ali za vsem skupaj vidite kak skupen imenovalec?
Sedaj se že inavgurirani predsednik Trump skuša držati obljub, ki jih je na veliko širil okrog v času kampanje. Zdaj je prišel trenutek, ko je nekaj od teh treba tudi uresničiti. V tem vzdušju poskuša za vsako ceno izpolniti obljube. Ena izmed teh je bila, da bo v 24 urah ustavil vojno v Ukrajini.
Doseči mir je nekaj bistveno bolj zahtevnega kot doseči prekinitev ognja. Še posebej za to, ker pravzaprav ne ve, na čigavi strani je. Predsednika Trumpa sem doživel že v njegovem prvem mandatu, ko sem bil še stalni predstavnik in vodja misije Republike Slovenije pri zvezi Nato v Bruslju. Deloval je na svoj način, povsem drugače od katerega koli drugega voditelja. Bil je samozadosten, ni upošteval pravil. Vse po vrsti je presenečal in vznemirjal. Tako da smo bili priča dogodkom, ko se je celo omizje spogledovalo, kdo bo sedaj ukrepal in kdo mu bo povedal, da vendarle veljajo neka pravila igre. Takrat je to nalogo opravila še Angela Merkel kot nemška kanclerka, ki je preprosto prišla do ameriškega predsednika, se postavila obenj in mu rekla: “Donald, takole pa ne bo šlo.” Za tem je generalni sekretar prekinil zasedanje in odločil, da se bo seja nadaljevala v ožjem krogu.
Glavni predvolilni slogan predsednika Trumpa je bil “America first”. Zato odloča predvsem na način, da svojim volivcem sporoča, da je močan predsednik, da hitro deluje in da brani ugled in interese ZDA. Na dolgi rok pa to seveda ne bo šlo. Ne zaveda se, da to gledajo tudi drugi akterji, ki so ravno tako veliki. Predvsem njegovo početje gledajo v Pekingu. Kitajska nikoli ne bi nastopila na tak način in se zaletela na “njegov” način. Tam vse skrbno spremljajo, tehtajo, skušajo potegniti zaključke, kaj in koliko si lahko dovolijo v danem trenutku. To ni dobro stanje.
Podobno vedenje smo spremljali prejšnji petek v Beli hiši med obiskom ukrajinskega predsednika Zelenskega.
Nikogar ni, še posebej doma, ki bi ga opozorili, da tako vedenje ni primerno, in zato se je zgodila “cela scena”, s serijo faux pasov, ki jih je uprizorila ameriška stran. Tukaj ni šlo samo za ameriškega predsednika Trumpa, tukaj je nastopil tudi podpredsednik in v kamero povedal svoje, kar se mu je pač zdelo primerno. Tak način delovanja govori, da se Združene države s predsednikom Trumpom na čelu obnašajo samozadostno. Ampak v tem trenutku je svet drugačen in nobena država ni tako mogočna, da bi si kaj takega lahko dovolila, vsaj na daljši roke ne, kajti vedno pride trenutek resnice, trenutek streznitve.
Morda se bo slišalo zelo cinično, pa vendar – to, kar je v zadnjih tednih uprizoril predsednik Trump, je za nas, Evropejce, hvale vredno. To je trenutek streznitve, ki nas bo pripravil do tega, da se bomo v svoji sedanjosti in prihodnosti morali obnašati veliko bolj odgovorno. Ne bomo morali “trumpati” vsak posebej, ampak bomo morali govoriti z enim glasom. Če bomo govorili z enim glasom, bomo opazovalci in bomo odločevalci. Zato je ta trenutek resnice pomemben. Zato, da vendarle ugotovimo, da se stvari odvijajo zelo hitro, da se Evropa vendarle trezni. Današnje izredno zasedanje Evropskega sveta, ki ga je sklical nekdanji portugalski predsednik vlade Antonio Costa, bo pokazalo, kakšen je naš reakcijski čas in kaj znamo povedati sebi in drugim.
Kaj bi na tej točki morala storiti Evropska unija?
Bom še enkrat zaključil: kakor koli je videti hudo in težko, je na drugi strani koristno, zdravilno, ker mora Evropa odrasti v kakem tednu ali dveh. V kakem tednu ali dveh mora odrasti tudi nova nemška koalicija. Evropska komisija ukrepa tako hitro kot že dolgo ne. Predsednica Evropske komisije je že uradno najavila nekatere ukrepe in mehanizme, ki so nam na voljo, da se lahko samoorganiziramo in pripravimo na drugačen svet, na drugačne konflikte in na drugačne načine razreševanja konfliktov. Vsi tisti, ki govorijo o diplomaciji, imajo seveda prav, ampak v tem trenutku se vsi pogajajo s pozicije moči. Dokler Evropa ne bo v stanju odgovoriti s pozicije moči, je ne bodo jemali resno in se bodo do nje obnašali tako, kot se je žal obnašal predsednik Trump do predsednika Ukrajine in mu javno povedal, da ima “slabe karte”. Evropa ima v tem trenutku slabe karte. Da bi dobila boljše karte, pa se morala postaviti na zadnje noge.
Ko sva že pri Kitajski. Ameriški strategi že dolgo govorijo o t. i. “pivotu k Aziji”. Ampak pivot k Aziji zelo verjetno pomeni tudi pivot stran od Evrope. Ali pričakujete, da bodo ameriški vojaki zapustili evropska tla?
Čeprav se stvari na videz dogajajo zelo hitro, se po drugi strani ne dogajajo bliskovito. Strateška razmerja se spreminjajo, geopolitika je drugačna. Amerika že dolgo ve, da Kitajska, tekmec na oni strani Tihega ocena, raste hitro. Njeno gospodarstvo se približuje moči ameriškega gospodarstva. Hkrati gre za neprimerno večjo, tehnološko izredno napredno državo. Kitajska razmišlja kolektivno, Trump pa samozadostno in individualno. Pri takem načinu soočenja bo tisti, ki pretehta vsak svoj korak in ki igra na dolgi rok, zagotovo uspešnejši. To je še lekcija, ki se je mora predsednik Trump naučiti. Vprašanje pa je, kdo bo pri tem plačal (pre)visoko ceno. Stranska (kolateralna) škoda je seveda lahko tudi zelo velika, predvsem pa jo bomo plačevali manjši, če se ob tem cepetanju slonov ne bomo znali drugače organizirati.
Del geopolitičnega položaja Evrope je tudi Ukrajina, kjer je najbolj aktualna perspektiva sklenitve dogovora o skupnem pridobivanju redkih zemlja. Kako bi ocenili to verzijo dogovora, ki je trenutno na papirju in jo je javnost uspela videti? Je ta dogovor v korist Ukrajini? V kolikšni meri?
Mislim, da v tem trenutku to vprašanje ni prvorazredno. Prvorazredno vprašanje je, ali predsednik Trump domači javnosti sporoča to, kar ji je obljubil. Zdaj ji sporoča, da mu gre za dolgoročne interese, da je za to pripravljen tudi javno pokoriti partnerje in zaveznike. Razmišlja na dolgi rok. Zdaj, ko je seveda ugotovil, da so Kitajci po Afriki in Latinski Ameriki pokupili že pravzaprav vsa naravna bogastva, še posebej, ko gre za rudnike redkih mineralov ali kovin. Za to pravzaprav gre. V tem trenutku je to bolj pošiljanje sloganov v eter in javnost kot pa resnično zagotavljanje redkih kovin ali mineralov. Kot ste videli, se je tudi predsednik Putin takoj odzval in ponudil ZDA dostop do teh redkih rudnin na od Ruske federacije okupiranem ozemlju Ukrajine. Skratka, v tem trenutku gre bolj za bombardiranje s sporočili kot pa za resne posledice.
Mislite, da bi morali Ukrajinci vztrajati pri dejanskih varnostnih zagotovilih? Edino varnostno zagotovilo v tem trenutku bodo očitno zaposleni v družbah, ki bodo te redke zemlje pridobivali?
Američane resno skrbi, da bi se v primeru, da bi se Kitajska odločila začeti preurejati svet po svoji podobi, znašla v vlogi presenečenega in naivnega opazovalca. Zato že vrsto let opozarjajo Evropo, naj se vendarle opremi in oboroži. Do te mere, da bo lahko sama opravila z morebitnimi agresorji na svojih mejah. Evropa se sedaj odziva točno tako, kot so zahtevali. Evropa se krepi, zavezništvo se krepi, Švedska in Finska sta zadnji novi članici. Po njihovih zgodovinskih izkušnjah je največja nevarnost eskalacije prav na ozemlju Finske. Ta je sedaj podprta iz zaledja s Švedsko. Na severu je Norveška, še malo dlje pa Danska. Vse te tri skandinavske države so pripravljene storiti veliko več za svojo skupno varnost in obrambo. Na kontinentalnih Evropejcih pa je, da poskrbijo za druge izpostavljene dele. Za Estonijo, Litvo in Latvijo, kjer imamo tudi mi svoj kontingent.
Poljska se vede izjemno odgovorno in je v tem trenutku v prihodnost zagledana država. Pri vprašanju obrambe gre za državo z najširšim javnim konsenzom, da si ne bodo po napadu Sovjetske zveze leta 1939, po poboju častnikov v Katinskem gozdu, po uničenju Varšavske vstaje, po dolgih letih sobivanja v Varšavskem paktu skupaj s Sovjetsko zvezo dovolili kakršnega koli presenečenja. Poljska s svojim ravnanjem kaže tudi Zvezni republiki Nemčiji, naj že enkrat odraste in prevzame svoj del odgovornosti. Seveda pa je treba pomagati tudi Romuniji, Bolgariji, Moldaviji, ki so najbolj izpostavljene v tem delu Evrope.
Glede na to, kar ste povedali, lahko sklepamo, da bi evropske države morale biti pripravljene v ustreznem kontekstu v Ukrajino poslati mirovne enote.
Zagotovo. Ampak v tem trenutku je treba govoriti z enim glasom. Kakor da bi bral Alana Forda, pa je bilo brati sporočilo slovenske vlade, da se bo premier posvetoval s svojim obrambnim ministrom in veleposlanikom Slovenije pri Natu, preden bo odšel v Bruselj na zasedanje.
Žiga Korsika