[Intervju] Posledice sodelovanja nevladnih organizacij in vlade so že vidne

“To so otroške bolezni Golobove vlade, ki se nikakor nočejo končati, čeprav imamo že vidne posledice takega delovanja. Po svoje mora ta vlada to početi, saj so NVO tiste, ki so jih postavile na oblast, in če hočejo zmagati na prihodnjih volitvah, morajo te rože gojiti, da bodo še močnejše pri podpori na volitvah,” je Milan Krek komentiral pajdašenja nevladnih organizacij z vlado in ministrstvom za zdravje.

Od začetka mandata Golobove vlade je slovensko zdravstvo praktično ves čas tik pred kolapsom. O aktualnih razmerah v zdravstvu smo se pogovarjali z nekdanjim direktorjem Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) dr. Milanom Krekom, ki ima skoraj štiri desetletja izkušenj v zdravstvu.

Gospod Krek, kako kot eden tistih, ki ste se najbolj intenzivno ukvarjali z zajezitvijo širjenja covida-19, gledate na to, da se bodo vračale globe za določene prekrške iz takratnega obdobja?

Zame kot strokovnjaka je bilo pomembno, da je tedanja Janševa vlada upoštevala strokovna navodila slovenske stroke (NIJZ in drugih) in navodila stroke na ravni EU, jih na koncu usklajevala z drugimi področji in izdala kot ukrepe. Vračanje denarja prekrškarjem ne vpliva na preteklost, čeprav bi sedanji vodeči v državi to želeli. Tak način vračanja denarja je neresen in daje zelo negativna sporočila prebivalcem Slovenije. Ko se bomo soočali z novo epidemijo, ki lahko izbruhne dobesedno že jutri, ljudje pač ne bodo resno jemali ukrepov vlade in prekrški jih ne bodo obremenjevali, saj bodo prepričani, da jih bo naslednja vlada preklicala. Tako sedanja politika dela levjo uslugo sama sebi in spravlja v neprijeten položaj vse prihodnje vlade v Sloveniji.

Skrajšanje čakalnih vrst je bila ena glavnih prioritet vlade. Kljub sprejetju interventnega zakona v času ministra Danijela Bešiča Loredana so se čakalne vrste podaljšale. Zakaj ukrep ni deloval?

Ministru Bešiču Loredanu, se ni dalo dopovedati, da bi bil pristop, ki ga je ubral, smiseln, le če bi ga zastavil kot strokovno raziskovalno nalogo. Tako pa je bil to izrazito politični projekt vlade in ministra, ki je sprva zaradi zmage stranke Gibanje Svoboda letel v oblakih in ga je prva nevihta postavila na trdna tla, ob tem pa je zapravil več kot 100 milijonov evrov za uresničitev svojih sanj. Projekt se je na koncu sfižil in ni dal zaželenega rezultata. Porabili smo veliko denarja, ne da bi dosegli cilj − skrajšanje čakalnih dob. Vse, kar vemo sedaj, je, da se tako pač ne rešuje čakalnih vrst. To je tudi nekaj, a veliko predrago spoznanje.

Kje so razlogi za to, da je naše državno zdravstvo nedostopno in neučinkovito?

Ko sem kot mlad zdravnik vstopil v zdravstvo v letu 1986, nismo poznali čakalnih vrst in zdravniki smo delali, dokler se čakalnice niso spraznile. Spomnim se, da sva bila s pokojno sestro Anico v ambulanti v Šmarjah pri Kopru še ob dveh ponoči, ker smo imeli hudo epidemijo respiratornih bolezni. Ljudje so nam zaupali in mi smo zaupali ljudem. O zdravstvu se je pisalo lepo. Nismo bili priča nasilju in delo v zdravstvu se je spoštovalo. Politike nismo čutili v ambulanti niti v sistemu.

Danes, v slovenskem neoliberalizmu, je Bešič Loredan čez noč menjal svete zavodov in direktorje, četudi so bili dobri, ker je verjetno politika potrebovala delovna mesta za svoje podpornike. Skoraj vsak lahko že vodi zdravstveno ustanovo. Za vodenje zavarovalnice potrebujete poseben zavarovalniški izpit, za vodenje zdravstvenega doma pa ne. Zato vodstveni kader vstopa na odgovorno funkcijo nepripravljen in tudi ne obvladuje poslovanja zavodov. V svetih zavodov sedijo politični ljudje, ki delajo po nareku politike, in kot taki vplivajo tudi na direktorja, ki je lahko v nenehnem strahu, da ga bodo zamenjali. Ko se zamenja politika, se običajno zamenja svet zavoda in direktor. Delo v zdravstvu pa potrebuje empatijo, sodelovanje, medsebojno podporo, dolgoročne cilje in usmeritve, saj delamo z ljudmi, ki morajo predvsem zaupati v zdravnike in sestre. Z načrtnim nenehnim blatenjem zdravništva, ko pridejo visoke plače najbolj do izraza, se sesuva še tisto malo zaupanja in zdravstvo je postalo zapleten birokratski sistem, ki ne zdravnikom in še manj bolnikom ne daje tistega, kar potrebujemo.

Kako gledate na ukrep ukinitve oz. preoblikovanja dopolnilnega zavarovanja, ki so ga v koaliciji označili za zgodovinski trenutek?

Navajen sem že retorike našega premierja, ki se trudi, da bi vladal z retoriko in ne z ukrepi in s konkretnimi dejstvi. Vsakega govorca brez uspešnih ukrepov se ljudje naveličajo in naveličali se bodo tudi Roberta Goloba. Sedanji ukrep preoblikovanja zdravstvenega varstva je ne samo politični, ampak tudi ideološki ukrep in kapitulacija največje stranke Gibanja Svoboda pred Levico. Narejen je brez konsenza in s trmo, da bodo vsaj nekaj naredili. Ukrep sam po sebi ne spremeni ničesar. Če smo prej plačevali dodatno zavarovanje posamezniki, bodo sedaj morali to dodatno plačevati vsi. Kot ste videli, so tudi govorice politike, koliko porabijo zavarovalnice za svoje delovanje, postavile na laž politiko. V prihodnjem letu bo zmanjkalo 140 milijonov evrov in te bo seveda dala vlada. To je izrazito nesistemski ukrep in prej ali slej bo treba dvigniti ta prispevek, in to v breme zavarovancev in tudi gospodarstva. Namesto da bi dvignili prispevno stopnjo za zdravstvo, se sedaj igrajo z dodatnim zavarovanjem, ki ni nič drugega kot še en prispevek za zdravstvo.

Vladajoči so postregli s predlogom interventnega zakona o zdravstvu, ki bo omogočal prisilne premestitve zdravnikov na posamezna delovna mesta. Kakšno je vaše stališče?

V zdravstvu se mora zelo premisliti, preden sprejemamo zakone po hitrem postopku, ker je sistem prezapleten, da bi prenesel takšne politične igre in zakonske šoke. Postopek sprejemanja zakonodaje mora iti skozi socialni dialog, ker je vse preveč vezan na življenje ljudi, ki niso samo sestavni del zdravstva. Vedno morate uskladiti tudi plačni sistem, dajatve za zdravstvo, potrebe obrobnih skupin itd. Tega seveda brez dialoga ministrica za zdravstvo ne more storiti. Tudi Valentina Prevolnik Rupel dela iste napake, kot jih je delal Bešič Loredan, prav nič se ni naučila iz njegovih napak. Premestitve zdravnikov na posamezna delovna mesta je skriti škrat v zakonu, ki so ga zdravniki pravočasno odkrili. Ker ministrica ve, da ne bo mogla po rednem postopku urejati sistema, si skuša zagotoviti orodja, ki ji bodo omogočala krizno premeščanje zdravnikov. To ne bo toliko prizadelo zdravnikov kot predvsem bolnike. Če ste prišli v urgentno službo zaradi težav s srcem, vam jih bo težko rešil ginekolog, ki ga je ministrica po zakonu premestila v dežurno službo. To je tipični primer, ko si politika privošči ukrepe, ki presegajo njena pooblastila in so na škodo bolnikom.

Ministrica za zdravje vztraja, da je cilj izboljšanje položaja in dela družinskih zdravnikov, a je predlagala zniževanje dodatka zdravnikom, medicinskim sestram in administratorjem, napoveduje se zvišanje obremenitev teh timov v smislu spremembe glavarinskih količnikov. Je to potencialni recept za katastrofo?

Bojim se, da ministrica živi zunaj realnega sveta in ni dovolj empatična, da bi razumela potrebe bolnikov in časa, v katerem je ministrica. Delo v splošnih ambulantah in v ambulantah družinskih zdravnikov je zelo zahtevno. S specializacijo družinske medicine, pri nastajanju katere sem bil poleg tudi v začetku, se že leta prenašajo določene specialistične naloge na družinskega zdravnika. Njegov obseg dela se je strokovno povečal in s staranjem populacije še razširil. Zato je treba do teh zdravnikov, ki še vztrajajo v ambulantah, imeti veliko spoštovanje in razmišljati predvsem v smeri dodatne motivacije, reorganizacije službe in kadrovske popolnitve. Dodatna obremenitev zdravnikov zmanjšuje kvaliteto dela, kar pa je prioriteta ministrice. Če ne bomo imeli dovolj zdravnikov v osnovnem zdravstvu, se nam bodo dodatno obremenili urgentni centri, specialistične ambulante in bolnišnica, to pa stane veliko več kot osnovno zdravstvo, če že hočete, da kaj rečem tudi o denarju. Vsi ukrepi, ki jih hoče, načrtuje ali kako drugače implementira ministrica, obremenjujejo celoten sistem, to nas uči sistemska teorija, ki jo je treba dobro poznati, ko vodiš tako velik sistem. Ministrica pa ni vodila do sedaj še nobenega, niti najmanjšega sistema v zdravstvu, zato je zame popolnoma neizkušena v vodenju in dana na vrh kot žrtveno jagnje politike, ki se bo ob njenem odhodu samo obrnila in jo vrgla čez rame, kot to pravi Golob, in poiskala novega kandidata za ministra, mi bomo pa ostali v času s starimi in še dodatno z novimi problemi.

Ministrstvo za zdravje in vlada ignorirata socialne partnerje. Na kakšen način bi bilo treba sprejemati tovrstne zakonske rešitve?

Zdi se, da tako velika politična podpora samo eni stranki v Sloveniji ni najboljša situacija, ker postane stranka vsemogočna in misli, da lahko sprejme vse, in pred seboj podira vse kot buldožer. Mislijo, da ne potrebujejo posvetov, zakone delajo čez noč, in potem ko se ljudje razburijo, gledajo debelo, kaj so naredili narobe. Odgovor je preprost, zaradi svoje prevlade in narcisizma so pozabili, zakaj so bili izvoljeni in da so predstavniki vseh, ne samo tistih, ki so jih izvolili. V svoji premoči so pozabili na pravila demokracije, kar se v takem razmerju moči rado zgodi. Podirajo, kar so naredili predhodniki, in nadomeščajo odločitve predhodnikov s slabo domišljenimi potezami, ker preprosto zaradi premoči v parlamentu to lahko naredijo vsak dan.

Ministrstvo se je z iniciativo Glas ljudstva srečalo že trikrat. Kakšno je vaše stališče do tega, da si vlada pri reševanju zdravstva bolj pomaga z ulico kot s stroko?

To so otroške bolezni Golobove vlade, ki se nikakor nočejo končati, čeprav imamo že vidne posledice takega delovanja. Po svoje mora ta vlada to početi, saj so NVO tiste, ki so jih postavile na oblast, in če hočejo zmagati na prihodnjih volitvah, morajo te rože gojiti, da bodo še močnejše pri podpori na volitvah. To se vidi vsak dan v komunikaciji na družbenem omrežju X. Vlada nikakor ne more storiti koraka k vladanju, ko mora včasih sprejeti tudi ukrepe, ki nevladnikom ne bodo všeč. Od tod tudi anomalije sestankovanja ministrov s samo izbranimi nevladnimi organizacijami, ki jih jaz imenujem vladne nevladne organizacije, saj bi brez podpore vlade propadle. Je pa stara preizkušena metoda, ki se začne z diskriminacijo, nadaljuje z diskreditacijo, ki je uspešna v slovenski politiki. Na ta način so tudi mene umaknili z vrha NIJZ.

Osrednji mediji že kar nekaj časa vodijo pravcato gonjo proti zdravnikom in jih prikazujejo kot nezadovoljne zaslužkarje. Kje so razlogi za to?

Razlog za to je seveda želja politike, da obvladuje zdravništvo. Zdravništvo je premočno za sedanjo politiko, zato ga je treba diskriminirat in diskreditirati, da izgubi moč v družbi. Tako je s Fidesom začel Bešič Loredan, ko smo dobili pismo Fidesa, kako nesramen razgovor je Bešič Loredan imel z njihovim predstavnikom. Diskreditacijo zdravnikov moramo gledati skozi to izkušnjo. Manj kot bodo zdravniki močni, laže se bodo neoliberalci polastili zdravstva in tistih 4 milijard evrov za zdravstvo. Pričakujemo lahko še zaostrovanje na tem mestu in zamenjavo vseh zdravnikov, ki so direktorji, s poslušnimi uradniki, ki bodo skrbeli za pozitivno poslovanje institucije, ne za njeno strokovnost.

Zdravniki so pomemben del družbe in stavka zdravnikov ni šala, zato smo zdravniki permanentna grožnja vladni politiki in politikom, hkrati pa porok, da bo medicina vsaj do določene mere ostala še vedno humana in za ljudi. Verjeti politikom, da delajo za ljudi, je lahko včasih veliko slepilo, ki se na koncu vedno izkaže kot neresnica.

V kakšni smeri si za dobro vseh nas in naših potomcev želite, da bi šlo naše zdravstvo?

Danes ne potrebujemo politične prisile (beri zakonodaje), da bi se strokovno organizirali in pomagali ljudem. Dovolj smo se izkazali v epidemiji covida. Treba je samo odstraniti iz sistema birokratsko navlako, ki dodatno obremenjuje in omejuje zdravstvene delavce, nehati z diskreditacijo zdravništva in povrniti ugled zdravstvenemu sistemu, ki ga mora voditi stroka in ne politika. Moč je treba dati stroki in politika jo mora pri njenih hotenjih podpirati, to je namreč njena osnovna naloga in ne nasilno poseganje v zdravstveni sistem.

Nina Žoher