“Pri zasebnosti gre za drugačnost, ki se ne da vklopiti v prisilni jopič, kamor jo tlači Sviz. Mislim, da je sindikat tisti, ki dejansko pogojuje ravnanje in razmišljanje učiteljev,” meni Mojca Škrinjar, nekdanja državna sekretarka na ministrstvu za izobraževanje in predsednica Odbora za izobraževanje pri Strokovnem svetu SDS.
Mojca Škrinjar je obiskovala II. gimnazijo v Ljubljani, klasični oddelek z latinščino, angleščino in s francoščino, ter diplomirala iz angleščine in nemščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Poučevala je na OŠ Bičevje, OŠ Nove Jarše in OŠ Majde Vrhovnik, bila 14 let ravnateljica OŠ Spodnja Šiška, generalna direktorica direktorata za vrtce in osnovno šolstvo na Ministrstvu RS za šolstvo in šport, delovala je na Zavodu RS za šolstvo kot predstojnica Območne enote Kranj, bila direktorica zavoda za gibalno ovirano mladino Cirius Kamnik, državna sekretarka na Ministrstvu RS za izobraževanje, znanost, kulturo in šport ter pomočnica direktorice Študentskega doma Ljubljana, zdaj pa dela na Ministrstvu RS za izobraževanje, znanost in šport. Je mestna svetnica SDS MOL. V prostem času rada vrtnari, potuje ter se posveča svoji družini in prijateljem. Največje vrednote ji predstavljajo svoboda, pogum, pravica in resnica. Verjame, da sta socialno-tržni model ter odgovornost za duhovno in materialno blaginjo vseh odgovor na izzive globalnega sveta.
Podpirate stavko v vzgoji in izobraževanju oziroma stavko Sviza?
Ne. Ne podpiram je, saj mislim, da to ni pravi način in se s tem le izsiljujejo plače. Mislim, da so učitelji zlorabljeni, ker jih pehajo v neko bitko za ne prav velik denar. Hkrati pa napenjajo finančne okvire države. Prav bi sicer bilo, da so dobri učitelji zelo dobro plačani, ampak to je stvar delovne uspešnosti.
Bi morali stavkajoči nositi transparente “Hočemo plačo, kot jo ima Branimir Štrukelj”, šef Sviza?
Vsekakor je zelo neetično, da ima glavni sindikalist trikrat večjo plačo kot učitelj začetnik. In kot tak je resnično neverodostojen.
Medtem ko učitelji stavkajo, pa lahko v nekaterih medijih beremo, da otroci vplivnih ljudi nekaznovano razgrajajo in ustrahujejo sovrstnike na ljubljanskih šolah. Čemu pripisujete medijski molk glede takih dogodkov?
Mislim, da so mediji nekaj povedali o tem. Vsekakor pa so pri nas določene teme v mainstream medijih obravnavane, druge pa ne, saj imajo prepreko. Skratka, naši največji mediji so obvladovani in imajo neke vrste cenzuro. Poročajo samo o stvareh, za katere globoka država pove, da je o njih mogoče poročati.
Kaj pa sam dogodek? Čemu pripisujete tako obnašanje otrok?
Sam dogodek je posledica odklonov v šolstvu. Učitelj je izgubil svoj položaj, ki bi mu moral pripadati – položaj strokovne in etične osebnosti, ki ima avtoriteto. Tega naš učitelj nima več.
Zakaj?
Ker je namesto okvira etičnega učitelja, ki bi moral biti pogojen s tem, da se v učiteljski poklic podajajo samo najboljši kadri, najbolj etični, predani in motivirani ljudje, postavljen okvir predpisov. Naš učitelj je danes utesnjen z množico predpisov, ki mu narekujejo tako rekoč vsak korak. Učitelj je brez avtoritete; v množici predpisov in pomanjkanju tistega, kar bi moralo to nadomestiti, etike in kulture torej, so na široko odprta vrata različnim odvetnikom in prepirom ulice. Šola je namreč podsistem. Imamo državo, v kateri veljajo določena pravila in zakoni. Medtem ko šola ureja nekatere stvari sama. Če se dva otroka stepeta, ne boste poklicali policije, ampak boste v roke vzeli pravila šole, kjer se obravnavajo taka dejanja. To so vzgojni ukrepi. Ta podsistem pa deluje le, če ima zares dober okvir.
Kaj je to dober okvir?
To pomeni, da imate v šoli izdelana pravila pod okriljem vzgojnega načrta, ki je bil sprejet leta 2007, uspešno uveden v šole, vendar potem tudi uspešno zatrt v naslednjih vladah, ki so jih vodili ministri Lukšič, Pikalo in drugi. Zato imate kopico predpisov, ki nadomeščajo tiste človeške vrednote, ki so opisane v vzgojnem načrtu in ki naj bi vladale v šoli. Pravica je pogojena z dolžnostjo in odgovornostjo. Če razumemo, da mora biti učenec spoštovan, potem to pomeni, da mora tudi on spoštovati učitelja in vrstnike. Vse je vzajemno. Vsaka pravica je pogojena z odgovornostjo. To nalaga tudi vzgojni načrt. Na žalost je bil zakon napisan, obstajajo pa ravnatelji, ki to dajo v predal. Ta zadeva deluje samo takrat, kadar ima učitelj svoj etični okvir odgovornosti.
Kaj bi storili vi, če bi na vaši šoli otrok grozil in ustrahoval sovrstnike?
Mislim, da v tem primeru ne bi smelo do tega priti, ker je treba delovati vzgojno preventivno. Treba se je pogovarjati o dolžnostih, odgovornosti, vrednotah, prijateljstvu, sočutju in te zadeve tudi prakticirati. Pogovarjati se je treba tudi s starši in pravočasno odkriti težavo, ki je tlela v tem otroku, ki s seboj nosi nasilje. To ni nekaj, kar se je rodilo včeraj, čez noč. To je nekaj, kar je raslo skozi leta. To je produkt vseh okoliščin, tako družinskih kot družbenih. V takem primeru mora šola opaziti odklone in se z njimi spopasti. Razen če gre za bolezen. V takem primeru šola sama težko kaj naredi in morajo pomagati zdravstvo in starši. Če bi se to zgodilo meni, potem bi se intenzivno, dnevno začela ukvarjati tako s starši kot s tem otrokom. Vključila bi vse mogoče službe, ki bi mi pri tem pomagale. V nobenem primeru pa ne bi dovolila, da se zgodi, kar se je zgodilo, da so starši morali vzeti pravico v svoje roke.
Starši otrok žrtev?
Ja. Ne obsojam ravnatelja, ker je tudi on žrtev tega sistema, kjer je vse prenormirano in kjer so odgovornost in vrednote sistemsko zanemarjene.
So naši psihologi dovolj usposobljeni za današnje razmere, ki vladajo?
Morali bi biti. Vprašanje pa je, ali je v nekem težkem primeru dovolj tega. Morda bi moral ta otrok dobiti odločbo o usmeritvi.
Vedeti moramo, da gre za osnovnošolske otroke.
Ja. To so najstniki. Mislim, da se je treba ukvarjati z otroki žrtvami, otroki nasilneži in s starši vseh teh otrok.
Kaj je za vas dovolj dober vzgojitelj, vzgojiteljica, učitelj, učiteljica?
Predvsem morajo biti predani svojemu delu.. Ocene zadnjega letnika srednje šole in maturitetne ocene niso dovolj. Morajo pa biti te ocene ob koncu šolanja dobre. Menim, da bi morali za ta študij izvesti intervju in s tem preveriti njegove sposobnosti za opravljanje poklica. Upoštevati bi morali ne samo intelektualne dosežke pri maturi, ampak pogovor o tem, ali si kandidat, kandidatka zares želi to početi, ali je dovolj motiviran in empatičen, ali je dovolj odgovoren, ali ima zares veselje do takega poklica.
Tega danes ni?
Ne, takega sprejemnega izpita ni. Imate izpit za zobozdravnike, imate izpit za frizerja, ali so dovolj spretni, nimate pa sprejemnega izpita za vzgojitelja in učitelja.
Zakaj se po vašem mnenju vladajoči na vse pretege trudijo onemogočiti zasebne šole in fakultete? Ali jih mučijo le katoliške šole?
Mislim, da je tu vladajoča koalicija raznolika, kar se tiče odnosa do tega, in ne najde skupnega jezika. V delu koalicije je po mojem mnenju ta pripravljenost obstajala, v drugem delu pa je bilo ostro nasprotovanje. Pri zasebnosti gre za drugačnost, ki se ne da vklopiti v prisilni jopič, kamor jo tlači Sviz. Mislim, da je sindikat tisti, ki dejansko pogojuje ravnanje in razmišljanje učiteljev. To je eno, drugo pa je, da morajo imeti vse pod nadzorom in da morajo biti vse stvari popredalčkane. To je tipično socialističen konstrukt. In ko enkrat izgubiš glavno referenco, kot je avtoriteta, Bog, božje, ali vsaj neko višjo silo nad sabo, potem jo nadomestiš z okvirčki. In to je zdaj produkt socializma. Imamo milijone predpisov in vse je popredalčkano, s tem pa zasužnjiš učitelja.
Gre v resnici za ideologijo?
Gre za nadzor, kjer sistem s sindikalnim okvirom ne dopusti učitelju svobode. Povejte mi, po kakšni logiki se sindikat strokovno pogovarja z odločevalcem izobraževalne politike? Pod nobenim. Sindikat zadeva plače, kolektivne pogodbe in pogoje za delovanje.
Vendar pa imajo učitelji plače in pogoje izpolnjene …
Vedno se je mogoče boriti za boljše plače. Trdim, da imajo učitelji v Avstriji bistveno višje plače. Naš cilj je, da tudi naši učitelji pridejo do takih plač. Vendar stavka ni način za dosego tega cilja, ampak je to izboljšanje gospodarstva.
Sviz torej stavko zlorablja v politične namene?
Sviz se uporablja, da drži na vajetih celotno šolstvo. Če se vrnem k zasebnemu šolstvu. Ta je trn v peti predvsem zato, ker lahko uide iz okvirov, ker ima lahko tudi drugačne rešitve, ker ima alternativne pristope. Na primer šola Montessori, ki ima popolnoma drugačen pedagoški pristop, kjer so otroci pomešani po skupinah in ne po letnikih. Montessori in še nekatere druge pedagogike poudarjajo človeka, individuum, to, da ima vsak otrok svoje posebnosti, ritem in pot. Medtem pa javno šolstvo s sistemom standardov pričakuje, da bo vsak otrok moral znati vse. Otroci imajo različen ritem spoznavanja in napredovanja. Zasebna šola je torej drugačna, zunaj okvira, neukrotljiva in to socialističnemu sistemu ne ustreza. Tu okvir, predpisi nadomeščajo odgovornost in vrednote.
Vladajoči so šli tako daleč, da so obšli odločbo ustavnega sodišča glede financiranja programov zasebnih šol.
Nekaterim ljudem pač ni nič sveto. Ni jim sveto, saj ne priznajo nobene višje sile nad seboj, razen paragrafov, pa še teh ne upoštevajo. Ustave ne upoštevajo. Ljudi, ki so se namenili grobo spremeniti ustavo, teh ljudi se je treba bati. Ti ljudje so sposobni česarkoli.
Se vedenje učencev v šoli še ocenjuje?
Ne.
Bi se moralo?
Ni treba. Gre za to, da je v šoli treba vzpostaviti ozračje, v katerem je jasno, da imaš pravico biti spoštovan in da imaš dolžnost spoštovati, ter v kateri je jasno, da je delo vrednota in da sta radovednost in ustvarjalnost največ, kar lahko šola izvabi iz človeka.
Ste privrženka permisivne vzgoje?
Niti najmanj ne.
Bodo slovenski učenci v prihodnosti še tekmovali v znanju iz kemije, matematike, računalništva in logike?
Mislim, da ukinitev teh tekmovanj ni uradna novica in ne drži. Šlo je za fake news (lažne novice, op. p.), bi rekla. Treba je samo preveriti, koliko denarja je Zavod RS za šolstvo namenil za posamično tekmovanje.
Bi v srednjih šolah morali uvesti več prakse in manj teorije?
V strokovnih šolah je potrebno več prakse. Zakon o vajeništvu ni prinesel bistvenih novosti, čeprav bi poklicne šole morale izhajati iz prakse. Tega ni, ker je filozofija napačna. Filozofija vajeništva je to, da dijak, nov delavec raste iz podjetja. Ta hodi po teorijo v šolo, kjer je šola dodatek podjetju in je bistveni vzgojitelj oziroma učitelj mojster v poklicu. Pri nas pa je ta čas obratna logika. To je samo dijak, ki ima malo več prakse.
Je torej treba zamenjati sistem?
Seveda. Težava je, da danes naša podjetja niso vesela učencev, ker se je treba z njimi ukvarjati. Podjetja so očitno tako samozadostna, da jim ni treba vzgajati svoje lastne delovne sile. Medtem ko je vajeništvo v tujini preraslo tak okvir in se dijaki iz dela učijo, študirajo. Poglejte študente računalništva. Koliko jih ne konča tega študija in začnejo delati v nekem podjetju? In to uspešno delati. Ali ne bi bilo dobro, da bi jim to podjetje dalo kakšno oceno za končanje kakega letnika? To bi se lahko uvedlo tudi v visokih šolah. Tak način šolanja bi lahko uvedli za področje administracije. Ali se mora tajnica res učiti vsega v šoli ali bi se lahko nekaj naučila skozi prakso?
Zdi se mi, da primanjkuje poklicev, kot so na primer strugarji ipd. Ko pride nekdo po šoli v podjetje, se tam šele začne učiti zares delati.
Če je srednješolec vajenec in dela v avtomobilski tovarni, bo tam takoj v stiku z najnovejšimi tehnologijami. Tam bo v stiku z mojstri, ki poznajo zadnje novosti s tega področja. Medtem ko je učitelj v šoli dejansko oddaljen od tega. Učitelj se je nekoč nekaj naučil in s to prakso nima več zadosti stika. Saj se lahko potrudi, a ni isto. Kako bi to izboljšali, ne vem, dejstvo je, da bi morala podjetja postati bolj zainteresirana za to.
Podpirate študentsko delo?
Ne. Niti najmanj ne. Študentsko delo v stilu vajeništva, da delaš v svojem poklicu, ja. Da pa si študentje služijo denar, da lahko preživijo, to pa se mi zdi zapravljanje njihovega časa. Ko si študent, je dobro, da delaš svoj posel, da torej študiraš.
Poznate mogoče kurikul učiteljev zgodovine? Je v njem dovolj objektivno predstavljena snov o slovenski osamosvojitvi in nastajanju slovenske države ali je odvisno od učiteljev, kako podajajo ta del zgodovine?
Z učnimi načrti ni prav nič narobe. Učni načrti vsebujejo tudi vsebine in cilje glede osamosvojitve, nastanka naše države, vključevanja v integracije EU in Nato. Učitelji pa so si v letnih pripravah sami zadali načrt, v katerem pa so namenili zelo malo časa tej temi. To pa zato, ker učitelji, lepo zdresirani, sledijo učbenikom. Snov o slovenski osamosvojitvi je seveda na koncu učbenika, zato junija zmanjka časa. Zgodovina se v naših šolah poučuje napačno. Menim, da bi morali otroci videti smisel v zgodovini, ne samo podoživljati tok stvari, ampak dejansko izhajati iz današnjega trenutka. Učencem bi morali na primer reči: Danes imamo finančno krizo. Zakaj mislite, da je nastala?
Da bi bolj logično povezovali sedanje dogodke s preteklimi?
Ja, to mislim. Vem, da nimamo enoznačnega odgovora, ampak ravno razmišljanje o tem bi nas pripeljalo do rešitev. Učenci oziroma dijaki samodejno študirajo zgodovinska dejstva in zakaj je nastalo takšno stanje. Na primer, zakaj je prišlo do osamosvojitve.
Torej je res odvisno od učiteljev samih?
Seveda. In tu se mi zdi težava uokvirjanje naših učiteljev, ki množično sledijo tem učbenikom.
Bi lahko začeli septembra s temo osamosvojitve?
Zagotovo.
Kaj pa medvojno in povojno dogajanje? Je komunizem v javnem šolstvu postavljen ob bok fašizmu in nacizmu? Je predstavljen kot zločinski sistem? Glede na to, da Resolucija evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu to ugotavlja. In mi smo del EU.
Ne v učbenikih ne v učnih načrtih se ne govori pohvalno o komunizmu. To moramo vedeti. Gre pa za to, koliko je učitelj pod vtisom družbe, kjer se dogaja tudi to, da se v zbornicah, ko pogovor teče o povojnih pobojih, pogovarjajo na način, češ kaj bomo premetavali stare kosti.
Je omenjena ta resolucija?
Ne bi vedela, bi morala pogledati. Učitelj bi moral kot intelektualec vedeti, da ta resolucija obstaja. In nedvomno jo nekateri učitelji omenijo.
Ste tudi mestna svetnica MOL. S čim se sedaj ukvarjate na sejah? Kaj je največja skrb župana Zorana Jankovića pred bližajočimi se županskimi volitvami?
Župan nima posebnih tem. Teme so običajne: prostorski načrti, ceste, odloki o odvozu komunalnih odpadkov, urejanje monopolov ipd. Skratka, nima posebnih zadev. Nekatera zemljišča ga zelo zanimajo, in to tako zelo, da je zaradi tega pripravljen uničiti dobro podprt in dobro obiskan program, kot je Hostel Celica. Ta čas imamo borbo s tem.
Ljubljanska tržnica ostaja?
Ja, ostaja. Po načrtu. In na žalost. Mislim, da župan pospešeno dela in bo veliko investicij, kjer se obrne tudi veliko denarja. Mi, svetniška skupina SDS, parkirni hiši pod tržnico odločno nasprotujemo. Zdi se, da obstaja veliko drugih, nerešenih primerov, kot je izjemno slabo rešen gost ljubljanski promet, ki ga je treba reševati s sistemom oddaljenih množičnih parkirišč in z dobrim javnim prometom, avtobusi, vlaki. Graditev garažnih hiš sredi mesta ni rešitev, temveč ovira za rešitev problema.
Nedavno ste zapisali, da je na Metelkovi pravo podganje gnezdo. Sama sem pred časom ugotavljala, da je nekdanja tovarna Rog tovarna razbitih družin. Kakšno je res stanje v teh objektih?
Moram pojasniti. Zame je v tem primeru Metelkova pomenila ulico, cesto. In rob te ceste je bil do nedavnega, dokler niso naredili parkirišča, zares smetišče. Prav strahoten je bil pogled na odvržene smeti. Ta del, križišče Metelkova–Masarykova, je sedaj urejen. Malo niže je Etnografski muzej, popisan z grafiti. Zato sem rekla, da je Metelkova ulica podganje gnezdo.
Ime Metelkova pa nekateri uporabljajo kot ime za celoten kvart, kjer domujejo alternativne kulture. Moj izraz nikakor ni bil namenjen temu delu – Metelkova mesto. Končno bi se moral ta kvart tudi urediti. Lepo in prav je, da so tam alternativne kulture. In Hostel Celica je bil ena od vodilnih kultur. Za nas je Hostel Celica dragocen, saj predstavlja zgodovinski spomenik, nekdanji zapor, v katerem so svojo nepravično in kruto kazen prestajali tudi trije disidenti Janša, Borštner in Tasič. Zato je za nas pomembno, da bi ta stavba ostala priča o zgodovinskih dejstvih. Prav tako pa je arhitekt Jani Rožič to stavbo preoblikoval v nekaj izjemnega. In dejansko bi lahko bil ta del urejen na ta način. Če ima Barcelona svojega Gaudíja, bi lahko Ljubljana imela svojega Rožiča. Ampak ne, to je treba zatreti, kar kaže na županovo popolno nerazumevanje kulture. Tako je Hostel Celica zaprt in ves program ustavljen.
Kaj pa nekdanja tovarna Rog?
Z Rogom ima župan svoje načrte. Tu ne ne bo dopustil alternativne kulture oziroma jo bo imel v nekem drugem delu mesta.
Pa saj je že sama stavba nevarna?
Vsaka stavba, za katero se dolgo ne skrbi, je nevarna. In zanjo se ni skrbelo. Župan nima urejenih računov s skvoterji, ki so stavbo zasedli. Težava je v tem, da je toliko časa čakal z načrti, da je stavba postala zapuščena in so se vanjo naselili skvoterji. Prej bi moral ukrepati.
Ampak Hostel Celica, Rog in Cukrarna niso edini problemi. Pred našimi očmi propada biser, Plečnikov stadion. To je res dokaz nesposobne mestne in državne politike ter uprave.
Je naš družbeni sistem naravnan tako, da se ustvarjajo razbite družine in jih ne združujemo?
Mislim, da sam sistem ni tako ustvarjen. Se pa vanj zabijajo puščice s promocijo transpolnosti in LGBT. Sicer nimam težav z istospolnimi pari, imam pa velik problem, da bi ti pari posvajali otroke. Še večjo težavo pa imam, da se tak način promovira. Prej sem omenila, da je vsak otrok poseben. Tudi če se znajde tak otrok v šoli, ga jemljejo kot druge otroke. Vsak ima neko posebnost, ne le otroci s posebnimi potrebami. In zato je treba spoštovati vsako posebnost, ni pa treba iz tega delati teatra. Tako kot ne delamo teatra iz otroka, ki je paraplegik in je na vozičku, ampak ga vzame razred pod svoje okrilje in mu prilagodi delo, spoštuje njegove zmožnosti in mu pomaga, kadar pomoč potrebuje.
Še verjamete, da sta socialno-tržni model in odgovornost za duhovno in materialno blaginjo vseh odgovor na izzive globalnega sveta?
Socialno-tržni model si predstavljam tako, da verjamem v tržno družbo, verjamem pa tudi, da je treba kdaj tudi kaj regulirati. Kot je bilo treba regulirati apetite bank v finančni krizi. Obstaja tržno gospodarstvo, za katerega menim, da je edino pravilno. Treba pa je postaviti neko mejo, ko rečeš, kaj je za človeka dostojen standard. To pomeni, da ima človek dostojno plačo, s katero lahko preživi, se kvalitetno prehranjuje, kvalitetno stanuje, vzdržuje družino, lahko uživa nekaj kulture in se rekreira. Ta prag mora biti dosežen. In družba mora ustvarjati pogoje za to, da vsak zdrav človek to doseže. To pa je uspešno gospodarstvo.
So vam bile všeč umetniške inštalacije z razstriženo zastavo in žensko, ki doji psa?
Ne, niso mi bile všeč. Sem pa slišala razlago, da je ženska z zastavo hotela pokazati, da ima otrok zelo malo priložnosti v tej državi. Ta fotografija je nastala v času velike finančne krize in je hotela povedati: Država mi nič ne daje. To jemljem kot trenutek obupa te ženske. To dejanje pa je bilo videti tudi kot nespoštovanje naše zastave. Žal nespretno.
Bili ste govornica Odbora 2014 pred sodiščem. So vaša pričakovanja glede dela tega odbora izpolnjena?
Sem in tja so. Kakšna zadeva je dobila tudi epilog. Stanje v pravosodju se minimalno izboljšuje tudi zaradi dela Odbora 2014. Predvsem pa se javno govori o delu sodnikov, tožilcev, kar se pred tem ni. Tega se ni smelo komentirati, zdaj pa je to nekako sprejemljivo. Predvsem pa smo ustvarili zadosten pritisk ob še drugih prizadevanjih, da so izpustili našega predsednika, ki je bil sredi 21. stoletja in demokracije farsično in protizakonito zaprt. Samo zato, da ni bil konkurenca nekaterim strankam na volitvah. Delo Odbora 2014 je bilo epsko.
Kaj pričakujete od bližnjih državnozborskih volitev? Bo še kakšna afera?
Pričakujem precej trd in na trenutke tudi umazan boj. Če so si pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami upali zapreti nedolžnega človeka, so sposobni marsičesa. Enkrat so to poskušali, mislim pa, da ljudje ne verjamejo več vsega, kar sproducira globoka država.
Kaj pa novi obrazi?
V nove obraze ne verjamem, ker niso prav nič novi. Gospod Šarec naj bi bil nov obraz. Njega poznam, ker sva nekaj časa delala v istem kraju. Izkušnje z njim so bile takrat pozitivne. Gospod je zelo duhovit in prijeten, zato mi je žal zanj, da so ga zlorabili za nov obraz. Nov obraz pa konča vedno na isti način − po uporabi ga zavržejo. Brez milosti. Dokler se bodo ti »novi obrazi« pustili izkoriščati, bo tako. Morda na koncu koncev iz tega sledi kakšna finančna korist. Kaj pa to pomeni za njihovo lastno dostojanstvo in kako ti ljudje živijo sami s sabo, pa je drugo vprašanje.
Sva kaj pozabili povedati?
Morda še kakšno besedo o financiranju zasebnih fakultet. Te so zelo deprivilegirane. Če boste hoteli delati doktorat na zasebni univerzi, ga boste morali plačati. Na javni univerzi pa imate vendarle možnost sofinanciranja. Mislim, da bi denar moral slediti udeležencem. Vsak otrok, učenec, dijak, študent ima pravico do učenja na tisti ravni, na kateri je, ne glede na to, ali je na zasebni ali javni šoli. In nedopustno je, da po štirih letih še vedno ni uresničena odločba ustavnega sodišča o nujnosti stoodstotnega financiranja učnega programa na zasebnih šolah.
Demokracija