[Intervju] Zalaznik: Obstoj javne RTV je v celoti odvisen od širšega družbenega in političnega konsenza

Tom Zalaznik je predsednik Sindikata delavcev radiodifuzije Slovenije, v preteklosti pa je bil tudi član sveta RTV Slovenija in programskega sveta RTV Slovenija. Z njim smo se prejšnji teden pogovarjali o stanju na RTV Slovenija, o političnih in ideoloških vplivih na to ustanovo, o domnevnem enostranskem poročanju in o trenjih, ki naj bi obstajala znotraj zavoda.

Čeprav se RTV Slovenija sooča s finančnimi težavami, naj bi nekaterim zaposlenim, med drugim tistim, ki so demonstrirali v času prejšnje vlade, zvišali plače. Kaj nam lahko poveste o tem in kako to komentirate?

Ko so se pred tremi tedni v javnosti pojavili podatki o plačah zaposlenih na javni radioteleviziji, je služba (PR) zavoda za komuniciranje 4. julija letos objavila odziv RTV Slovenija, v katerem poudarja, da gre za informacije, “ki so neresnične, zavajajoče in posegajo tudi v zasebno življenje zaposlenih” ter “da ne gre za uradne podatke, ki bi jih mediji pridobili na RTV Slovenija”. Javnost je v oči zbodlo zvišanje plač “zaslužnim pločniškim protestnikom” iz prejšnjega mandata, vsaj tako je bilo mogoče razumeti burne odzive v javnosti. Ne le v javnosti, tudi na “nacionalki” − bilo je, kot bi dregnil v osir.

So podatki verodostojni?
RTV Slovenija je v objavi trdila, da niso. Sindikat delavcev radiodifuzije Slovenije (SDRS) je že precej pred tem od zavoda zahteval podatke o plačah, a jih ni dobil. O tem teče spor, pravzaprav le še eden iz množice sporov − RTVS namreč z davkoplačevalskim denarjem neodgovorno izvaja vse mogoče pravne trike in akrobacije, da bi onemogočila delo sindikata ali ga izločila iz socialnega dialoga. Ker uradnih podatkov nismo prejeli, smo se obrnili na medije, ki so o plačah poročali, in jih prosili za vpogled v dokumente. V dveh primerih sta medija podatke uradno prejela od RTV Slovenija kot informacijo javnega značaja, vključno s spremnim dopisom in navedbo datuma stanja informacije. Podatki so verodostojni, o tem ni dvoma. Kot tudi ne, da je PR služba RTVS v odzivu na objavo zapisala laži. Če sem sprva pomislil, da gre pri tem morda za nesporazum v komunikaciji med upravo in službo, in to tudi javno izrekel, sem medtem mnenje spremenil in me v nasprotno zdaj težko kdo prepriča. Služba ne objavlja sporočil samostojno, objavi le vsebine, ki jih uprava “požegna”.

Glede na krčevito nasprotovanje uprave, da bi posredovala podatke o plačah sindikatu, enako velja za podatke o ocenah javnih uslužbencev, za sistemizacijo in druge podatke, se nam vzbuja sum, da se za tem skriva še kaj, kar bi lahko vrglo senco dvoma o zakonitosti poslovanja. Sindikat bo do podatkov, do katerih je upravičen, vsekakor prišel na lep ali manj lep način, po opravljeni analizi bomo izsledke seveda tudi javno komentirali. Poslovanje RTVS je javno in mora biti transparentno.

Je šlo torej s strani vodstva za sprenevedanje glede tega vprašanja? Mar vodstvo RTVS dejansko tako nagrajuje tiste, ki so “ideološko” njihovi?
Trenutno ne moremo prezreti oz. spregledati dejstva, da so vodilna mesta po “pločniškem prevratu” na RTVS zasedli kadri, ki so v tem početju sodelovali. Z uveljavitvijo novele zakona je bil ustanovljen “enako misleč” upravljavski organ, ki je na vodilna mesta imenoval enako misleče kadre. Ti so nato na enak način imenovali kadre na uredniška in vodstvena mesta. Po vzorčnem pregledu – kot rečeno, svežih uradnih podatkov za celostno analizo sindikat še nima – so med njimi udeleženci protestov in tam ne najdemo ostalih, ki jih na protestih ni bilo. Kakšen sklep je mogoče iz tega izvleči? Odgovor prepuščam razmisleku vsakega posameznika.

Če je tako, pa verjetno velja obratno za tiste, ki niso na “pravi liniji” …
Imenovanja zaslužnim prinašajo tudi finančne posledice in po vzorčnem pregledu objavljenih razlik v plačah posameznikov lahko potrdim, da so rezultati pravilni. Dodam le to, da se razlike nanašajo na časovno obdobje od druge polovice 2022 do marca 2024. Če se je v vmesnem času plača katerega od njih spremenila, je razlika v zadnjem letu lahko drugačna, v opazovanem obdobju pa vsekakor taka, kot je bila objavljena. Dejstvo je, da se je posameznikom očitno tudi finančno splačalo pridružiti protestnikom, medtem ko so nekateri drugi v nasprotju z njimi utrpeli škodo.

Sodelavci Panorame?
Na primer sodelavci Panorame, ki so bili protestnikom trn v peti, še preden je oddaja prišla na spored, v vsem času oddajanja in po “prevzemu”. Ob prvi priložnosti so uredništvo in oddajo ukinili, zaposlene poslali na čakanje in jim kasneje odpovedali pogodbe s ponudbo sklenitve druge za bistveno nižjo plačo. Za višjo plačo pa je po neuradnih informacijah uprava sklepala pogodbe o zaposlitvi tudi s posamezniki, ki sploh niso izpolnjevali izobrazbenih pogojev. Ko bo sindikat pridobil zahtevane uradne podatke, bo opravil temeljito analizo in bo lahko podrobno komentiral posamezne trditve. Prav tako tudi, koliko je dvig plač posameznikom vplival na povečanje celotne plačne mase v času finančnih težav javne radiotelevizije.

Kako komentirate trditve, da se na RTVS določenim ljudem podarjajo funkcije?
Kot že rečeno, je bil z novelo zakona ustanovljen enako misleč svet RTVS, ki je na vodilna mesta imenoval enako misleče kadre. Nisem se motil v prejšnji oceni, da kadrov ni izbiral glede na kvalifikacije, pač pa na podlagi nekih drugih meril. Rezultati tega so vidni. V njihovi posledici so se med akterje zasejala trenja, zaradi katerih so odstopili trije od štirih članov uprave, enako misleči pa postajajo vse bolj le še podobno misleči. Medsebojna enotnost in simbioza kopnita. To je seveda logično in razumljivo. Funkcije bi morali opravljati visoko kvalificirani, usposobljeni in propulzivni kadri, zlasti v razmerah in težavah, s katerimi se RTVS že desetletje in več sooča. Za vodenje tako kompleksnega subjekta, kot je RTV Slovenija, ni dovolj le, da so posamezniki družbeno, politično, nazorsko ali kako drugače primerni, RTVS potrebuje vrhunske “menedžerje” in strokovnjake za cel niz različnih področij. Če jih ne dobi ali ne vzame, ne more računati na boljše rezultate. Pri vsaki hierarhiji vodenja se odločitve “zgoraj” vedno posledično manifestirajo v delovanju sistema tudi “spodaj” in vmes.

Prav tako lahko slišimo o tem, da se za določene ljudi ne ve, kakšno je pravzaprav njihovo delo na RTVS, razen da prejemajo plačo …
Znova so se po skoraj že pozabljenem anonimnem pismu iz leta 2013 pojavile trditve, da “se za določene ljudi ne ve, kaj pravzaprav počnejo, razen da prejemajo plačo”. Na drugačen način, a s podobnim poudarkom, je Gregor Drnovšek kot član programskega sveta RTV Slovenija v prejšnji sestavi v času protestov opozarjal, da je v informativnem programu TVS vsak dan manj “operativnih” novinarjev ustvarjalcev programskih vsebin in da se uredništvo sooča z veliko kadrovsko stisko. Enako so za njim zatrjevali drugi in kasneje tudi nova direktorica TVS Ksenija Horvat. V 14 letih pred “prevzemom” se je kadrovska struktura spreminjala tako, da se je število novinarjev vsa leta povečevalo, število drugih ustvarjalcev programskih vsebin in strokovnjakov s tehniških in drugih področij pa zmanjševalo. S tem je delež novinarjev z 21 odstotkov narastel na 29 odstotkov (druga polovica 2022) vseh zaposlenih in še narašča. Iz razpoložljivih podatkov je sindikat lahko ugotovil le eno − organizacija in distribucija dela nista ustrezni. Medtem ko v produkcijskih enotah in posameznih tehničnih, strokovnih in drugih podpornih službah v resnici primanjkuje kadrov, podatki za programske enote kažejo nasprotno.

V kakšnem smislu?
Leta 2017 je ekspertna skupina novinarskih kolegov pod vodstvom Marjana Laha izdelala predlog delovnih normativov za “ustvarjalne poklice”, vendar je bil ta deležen ostrega odziva in nasprotovanja novinarske sindikalne asociacije in bil pod silnimi pritiski, zato je bil
umaknjen in kasneje pozabljen. To je seveda povsem sprto z zdravo logiko sodobnega poslovanja in dokler ne bodo obstajali jasno določeni normativi, kolikšen je pričakovani ali zahtevani obseg dela, ki naj ga zaposleni opravi na določeno časovno enoto ali v nekem časovnem intervalu, bo vedno obstajala možnost, da se ne bo vedelo, “kaj kdo počne, razen da prejema plačo”. Zlasti če uredniki, vodje ali šefi svojega dela ne opravijo, kot bi ga morali. Ne glede na vzgibe, ki jih k temu vodijo. Kar me nehote vrne na prejšnjo misel − s “profesionalnimi kadri” z različnih področij morajo upravljati “profesionalci” in ne družbeno, politično, nazorsko ali kako drugače primerni ali zaslužni posamezniki.

Čeprav gre za javno televizijo, se zdi, da je RTV Slovenija precej pristranska, predvsem na področju polpretekle zgodovine in povojnega dogajanja. Nam lahko poveste kaj več o tem?
Na to vprašanje ne morem odgovoriti v svojstvu odgovorne osebe sindikata. Zakaj? Sindikat se pri svojem delu po pravilu skoraj nikoli ne ukvarja z ustvarjenimi programskimi vsebinami, to ni njegovo delo niti njegova pristojnost, za odločitve o tem so pristojni uredniki. In nad vsemi varuhinja pravic gledalcev, poslušalcev in uporabnikov programskih vsebin. A ker ste me nagovorili kot dolgoletnega sodelavca javne radiotelevizije in kot osebo, ki dobro pozna njen ustroj ter delovanje, v svojem imenu in kot državljan ter plačnik RTV-prispevka lahko odgovorim, kako gledam na to; RTVS je vsa leta samostojnosti Slovenije “navidezno pluralna”, v resnici pa ni. Odnos slovenske družbe do polpretekle zgodovine še vedno odseva obstoj komunistične indoktrinacije državljanov iz skoraj polstoletnega obdobja vladanja pred osamosvojitvijo. Vendar se z razpadom prejšnje države in z osamosvojitvijo Slovenije to ni končalo, pač pa se v modificirani obliki prenaša naprej na mlajše generacije.

A po letu 1991 …
Ko je po letu 1991 že kazalo, da se je na temelju enotnosti slovenski narod pripravljen in voljan združevati ter preseči vse delitve iz preteklosti za boljšo pot v prihodnost, je čas pokazal, da ni bilo tako. Takratni spravljivi toni nekdanje oblastne partijske garniture so bili le slepilo za demokrate. Po nekem spletu okoliščin sem bil navzoč pri pogovoru, ki je potekal takole: “S krvjo smo prišli na oblast, s krvjo lahko odidemo. Zdaj je treba biti potrpežljiv in miren, da ‘ta belih’ ne vznemirjamo. Saj ne bodo večno, ko se vrnemo, jim bomo že dali vetra.” Ponujeno roko sprave so sprejeli s figo v žepu, do tega z izjemo simbolne maše v Rogu ni prišlo, zgodovinsko in etično breme razkola slovenskega naroda iz časa komunistične revolucije ostaja in se v novejšem obdobju le še povečuje.

Vse to pa se po vašem mnenju odraža tudi na RTV Slovenija?
RTV Slovenija, ki je v vojni za samostojno Slovenijo kljub nasprotovanju ali tihemu odporu posameznikov odigrala pomembno vlogo, bi morala prevzeti podobno združevalno vlogo pri odstiranju vseh ozadij druge svetovne vojne na naših tleh in s tem prispevati svoj pomembni delež k morebitni končni zgodovinski spravi slovenskega naroda. Povedano zelo enostavno, RTVS odpre programski prostor in nameni čas ustreznemu zgodovinskemu diskurzu, oblast pa naj poskrbi za dostojen civilizacijski pokop kosti žrtev, ki ležijo po slovenskih grapah in jamah. Tako si poenostavljeno predstavljam prispevek k prelomnem zgodovinskemu dogodku, tako si predstavljam objektiven in pluralen medij. Dokler pa ta stežka prenaša prispevke in oddaje dr. Jožeta Možine − poskusov ukinitve “Pričevalcev” in različnih neutemeljenih kritik sem se v vseh letih naposlušal do obisti − in dokler nekritično poroča o proslavah na lažeh utemeljenih dogodkov ter družno z vladajočo politično garnituro poudarja in poveličuje z ene strani prikrojeno zgodovinsko “resnico” ter vso njeno simboliko, nisem ravno pretiran optimist, da se bo v kratkem kaj spremenilo. Prej ali slej se sicer bo, saj zgodovina kot veda vsak naslednji trenutek ponuja na novo odkrita dejstva in postreže z novimi dokazi. Obstaja torej le vprašanje časa in pa ali bo RTVS pri tem križem rok stala ob strani.

Mediji na splošno danes poročajo precej pristransko tudi o aktualnih zadevah. Zadnji takšen primer so evropske volitve in volitve v Franciji, kjer so le eno stran označevali za “skrajno”. Zakaj mediji tako poročajo pod krinko objektivnosti in kakšno je vaše mnenje o tem?
Na pridevnik “skrajni” sem pozoren že več let in opažam, da se uporablja vse pogosteje. V resnici pomeni “tisti, ki je najbolj oddaljen od sredine ali od točke opazovanja”. Ali se uporablja pravilno in verodostojno? Absolutno ne, ni treba kaj dosti truda in časa, da se v to prepričaš. Vendar je ob tem skrb zbujajoče neko drugo, s tem povezano dejstvo, namreč, da se politični prostor in nazori državljanov polarizirajo – taka retorika je indikator polarizacije in hkrati njen posredni vzrok. Politika združevanja in povezovanja se spreminja v politiko delitev in zavračanja, hkrati se v retoriki državljanov zlasti na socialnih omrežjih pojavljajo oblike nestrpnosti in sovraštva. Neodvisno od vsebine diskurza, samo od dojemanja pripadnosti polu.

In zakaj to počnejo mediji?
Zato ker lahko in ker niso objektivni. Hote ali nehote s tem odstirajo svoja gledišča in nazore javnosti, kar je v direktnem nasprotju s poklicno novinarsko etiko in z njihovim temeljnim poslanstvom − biti objektiven in nevtralen. Hkrati ne gre zanemariti dejstva, da večinoma povzemajo retoriko politike, pri čemer ne le naši, pač pa tudi evropski levičarji pogosto svoje politične nasprotnike etiketirajo s “skrajno desnico”. Redko se dogaja obratno. Tudi pri nas, čeravno imamo v trenutni vladi stranko, ki je po svoji naravi in programu “skrajna levica”. Vzrok se skriva tudi v tako poudarjani povojni izgradnji Evrope na temeljih “antifašizma”. Pri tem temelj ni bil le zlorabljen, ampak “so ga komunisti naredili za instrument boja proti liberalni ureditvi zahodnih demokracij” (dr. Michael Richter, Dresden). O tem več ob drugi priložnosti, saj bi razlaga presegla dodeljene resurse.

Če se vrnemo na začetek pogovora, kako se preostali zaposleni odzivajo na tovrstna povišanja plač in na očitne privilegije določenih ljudi?
Kot sem že omenil na začetku, se je interna javnost v pretežni meri odzvala milo rečeno negativno, da ne uporabim ostrejših izrazov. Odzvalo se je tudi precej sodelavcev, ki so v času protestov solidarizirali pred stavbo na Kolodvorski, z besedami: “A sem za to stal/stala s transparentom na pločniku?” in “Prej je bilo vsaj nekaj reda, zdaj se ne ve več, kdo pije, kdo plača.” Že pred tem so novinarske plače, zlasti na informativnih programih, krepko presegale plače primerljivih poklicev, zato so zahteve drugih sodelavcev, da se čim prej znova odpre in temeljito “prečeše” sistemizacija in s tem primerljivo vrednoti njihovo delo, povsem legitimne in upravičene. Koliko časa bo za to potrebnega, bo odvisno predvsem od volje oseb, ki zavod vodijo. Pravim gospodarstvenikom bi to predstavljalo prednostno nalogo. Če v podjetju ni ustvarjen pošten sistem plačila za delo, se delovna klima med zaposlenimi podre, poslabšani odnosi in nezadovoljstvo pa privedejo do nepredvidljivih in nepotrebnih poslovnih tveganj. Ne verjamem, da se odgovorni na Kolodvorski tega zares v celoti zavedajo.

Vemo, da naj bi bilo ob menjavi vlade prihajalo do čistk na RTVS, kako gledate na to?
Predsednik vlade je voditeljici v studiu RTVS izrekel znameniti stavek: “Tudi na RTV smo se zavezali vsi skupaj, da ga bomo očistili ‘janšizma’, in jaz vem, da vi natančno veste, kaj to pomeni.” Ker nisem sodeloval pri omenjenih zavezah, sem lahko le ugibal, kaj to pomeni, in sicer, ali bo na RTV potekalo čiščenje kadrov, ki niso v konstelaciji z njegovo politično linijo? Bo potekala čistka političnih nasprotnikov? On je nasprotnik Janše, torej so njegovi nasprotniki “janšisti”. Na podlagi razpoložljivih informacij sem domneval, da so jih lahko identificirali in določili le tako, da so jih izvzeli iz množice vseh, med katerimi so “svoje” očitno poznali že prej.

Tako so se projekta tudi lotili in ga izvajali …
Ne vseh seveda. Nemogoče je odpustiti vse, kdo bo pa potem vendar delal, za božjo voljo. Je pa tak ukrep ravno pravšen, da vsaj za nekaj časa prestraši in umiri druge, ki bi bili voljni protestirati. Kaj podobnega se na javni radioteleviziji še nikdar ni zgodilo, še posebej ne tako brutalno in na očeh javnosti, v prav totalitaristični maniri, prostoru in času povsem neprimerno. Zaradi pasivne drže pretežnega dela zaposlenih in javnosti je “čistka” postala in ostala sprejemljiva, torej neke vrste standard, ki bi se lahko ponovil ob naslednji menjavi oblasti. In se po moji oceni tudi bo, če politična pola v konsenzu pravočasno ne potegneta “ročne zavore”.

Kako bi na splošno ocenili odnose zdajšnje vlade z RTVS?
Težko ocenjujem, v kakšnih odnosih je vlada z vodstvom zavoda, tako dobro tovrstnih intimnih ozadij ne poznam. Tudi ni to najbolj pomembno. Dokler bodo vlada ali odločilni posamezniki iz vlade v dobrih odnosih s tistimi člani sveta RTVS, ki zagotavljajo večino pri glasovanju organa, bodo medsebojni odnosi “dobri” ne glede na trenja, ki so se že pojavila. Lani je vlada iz proračuna primaknila 5 milijonov, letos jih bo dodatnih 10. Če do septembra odobri še povišanje prispevka, bo ta z novim letom višji in RTVS se lahko na kratek rok izkoplje iz finančnih težav. Razmere so bodo spremenile, ko bo za več denarja  treba zopet ustvarjati več programa − zdaj RTVS ustvarja precej manj programskih vsebin kot v preteklosti.

Vrniva se malce v preteklost; vlada je leta 2022 pred referendumom o noveli zakona RTVS govorila o “depolitizaciji” RTV. Če se ne motim, ste bili vi proti tej noveli. Kako je bila v praksi videti po vašem mnenju ta “depolitizacija”?       Vnaprej sem opozarjal, da je namen v ozadju povsem drugačen, in sicer, da tranzicijska levica in njeni sateliti “ne trpijo” večine političnih ali nazorskih nasprotnikov v organih RTVS in oseb, ki jih je organ na odgovorna mesta imenoval, ter da bodo storili vse, da se razmerje moči spremeni. To se je tudi zgodilo, videli smo tudi, na kakšen način. Čeprav so bila akterjev polna usta “depolitizacije” nekaterih so še zdaj, spremembo lahko etiketiram le kot repolitizacijo ali transpolitizacijo, nikakor pa ne kot depolitizacijo.

Kako pa bi ocenili novi zakon v primerjavi s prejšnjim?
Zakon iz devetdesetih let je vseboval na videz precej pluralno določbo, po kateri so bili v organ upravljanja imenovani predstavniki različnih društev in organizacij, ki naj bi predstavljali dele civilne družbe. V praksi se je ta del civilne družbe kasneje vsem na očeh manifestiral kot transmisija politike in drugih vplivnih sfer v delovanje javne radiotelevizije za dosego partikularnih interesov tistih, ki so jih v organ imenovali. V šali sem celo dejal, da še najbolj objektivno in za zavod pošteno svoje delo opravlja tistih pet članov/politikov, ki jih je v organ neposredno imenoval parlament. To niti ni bilo daleč od resnice. V času referenduma sem svaril na podlagi teh izkušenj in se nisem motil. Model upravljanja po zadnji noveli zakona je slaba travestija zakona iz devetdesetih let, politično ali nazorsko (ne)pluralnost pa javnost lahko opazuje v neposrednih prenosih. Ne zavod ne javnost z novelo zakona nista ničesar pridobila, kvečjemu na dolgi rok izgubljata.

Kaj bi bilo potrebno, če bi bil cilj dejansko zmanjšanje strankarskega vpliva na javni zavod?
Depolitizacije spolitizirane ustanove se ne da ustvariti čez noč, še zlasti ne z na “horuk” skupaj zmetanimi določbami popravka zakona, kot so si to predstavljali aktivisti in protestniki. Nekoč smo se že celovito in zelo kompleksno ukvarjali z vprašanjem zmanjšanja vpliva politike, kapitala in drugih vplivnih sfer na delovanje javne radiotelevizije, vendar kljub zelo zbližanim stališčem posameznih deležnikov zaradi nekaterih posameznih ultimatov takratne aktualne politike nismo prišli skupaj. Veljalo bi razmisliti o ponovitvi tovrstnih naporov. Predvsem pa doseči konsenz obeh političnih polov, da sta pri vplivu na funkcioniranje zavoda zadržana in povsem uravnotežena. Vplivu se v celoti nikdar ne bosta odrekla, pa naj sebi ali nam aktualna ministrica mantro o depolitizaciji ponavlja, kolikor dolgo še to želi.

Za kakšne spremembe se sami zavzemate na RTVS in kaj mislite, da je treba spremeniti, ter ali verjamete, da lahko v prihodnosti pride do sprememb na bolje?
Kot imam sam priložnost spremljati, se od osemdesetih let prejšnjega stoletja dalje v RTVS ne dogaja drugega kot stalne spremembe. Z njimi živimo in z njimi še naprej obstajamo ter ustvarjamo. Kljub posameznim vmesnim svetlim točkam je trend sprememb vsa leta obrnjen navzdol, relativno na slabše torej. RTVS nikdar ni imela zagotovljenega stabilnega in povsem neodvisnega vira financiranja kljub deklarativno zagotovljeni finančni avtonomiji, prav tako (in tudi zato) tudi ni bila nikdar povsem neodvisna od politike, vplivnih družbenih sfer in centrov moči, zato tudi nikdar povsem samostojna pri strateškem odločanju, upravljanju in vodenju.

Kar je verjetno vplivalo na vsebino …
S finančnim prikrajševanjem se je obseg “budžeta” za ustvarjanje kakovostnih programskih vsebin vsa leta zmanjševal, v posledici tega pa so bile najbolj prizadete ali ukinjene ravno tiste vsebine, ki so v preteklosti krasile naše delovanje − igrani programi, razvedrilo, dokumentarne in izobraževalne serije, otroški in mladinski programi, filmi, radijske igre, drame, nastopi naših orkestrov v lastnih programih, lahko bi našteval še v nedogled. Vse tisto, kar predstavlja smisel obstoja javne radiotelevizije kot ustanove posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, kot branika slovenskega jezika in slovenske kulture ter kot največjega, objektivnega in zato najbolj verodostojnega medija v državi. Resničnemu smislu obstoja se ne približujemo, ampak se počasi in vztrajno oddaljujemo od njega. Ni težava javne radiotelevizije le v slabi samorefleksiji in odporu do priznanja lastnih napak, ves čas obstoja je zrcalna slika družbe in družbenopolitičnih dogajanj ter kot taka ujetnica družbenih vedenjskih vzorcev, ki jih ne zna ali ne zmore sama preseči. Četudi bi jih, za radikalne spremembe nima ustreznih mehanizmov, z malimi spremembami znotraj nje same pa v kritičnem trenutku ne želi po nepotrebnem tvegati konflikta z “roko, ki ji reže kruh”. Začaran krog, s katerekoli strani pogledaš.

Za konec, kaj mislite, da čaka RTVS v prihodnosti?
Nadaljnji obstoj javne radiotelevizije je v celoti odvisen od širšega družbenega in političnega konsenza. Torej od iskrenih odgovorov državljanov in politike na vprašanja, ali javno radiotelevizijo z vsemi njenimi vsebinami in storitvami, ki niso le poročanje o družbenih in političnih dogajanjih, potrebujejo in želijo, katere pomembne skupne družbene cilje mora zasledovati, kaj mora za narodno samobitnost in ohranjanje njegove kulture storiti, v kolikšnem obsegu in na kakšen način mora zapovedano početi, kakšno družbeno odgovornost pri tem nosi in kako ter koliko ji je družba za to pripravljena nameniti. Ko do tega pride, bosta morala v tem pogledu tudi politična pola preseči medsebojna nesoglasja, družno opustiti hrepenenja po vplivu na delovanje “nacionalke” in ji prepustiti resnično avtonomijo. Se sliši utopično? Tako bo ali pa je žal nekoč več ne bo …

Andrej Sekulović

Prispevek je bil prvotno objavljen v Demokraciji