Protivladni protesti, ki preplavljajo Iran, trajajo že osmi teden in nič ne kaže, da se bodo kmalu končali, kljub krvavemu zatrtju. Preostali svet z zaskrbljenostjo opazuje dogajanje, nekatere države pa so sprejele ukrepe v podporo protestom.
Protestniki želijo biti predvsem slišani in pridobiti pozornost svetovnih medijev. Iranska vlada je sprejela ukrepe, da bi mednarodno pozornost čim bolj omejila. Na primer, tamkajšnji tuji dopisniki (BBC in drugi so prepovedani) ne smejo poročati o protestih, jih snemati ali celo fotografirati.
Zato sta državljansko novinarstvo in objavljanje videoposnetkov protestov na družbenih omrežjih ključnega pomena za širjenje novic. Toda vlada poskuša tudi to preprečiti. Po podatkih skupine za spremljanje interneta NetBlocks je bil v zadnjih sedmih tednih internet v Iranu pogosto blokiran.
Hkrati je bilo po navedbah Mednarodne zveze novinarjev aretiranih 32 novinarjev, obe preostali aplikaciji družbenih medijev, Instagram in WhatsApp, pa sta bili blokirani.
Opozicijski predstavniki in aktivisti civilne družbe nenehno pozivajo k večjemu pritisku na režim, da ustavi nasilje in ga pozove k odgovornosti. Po podatkih skupin za človekove pravice je bilo od začetka protestov ubitih več kot 300 ljudi, med njimi najmanj 41 otrok.
Prejšnji mesec je 43 mednarodnih organizacij za človekove pravice Svet Združenih narodov za človekove pravice pozvalo, naj skliče nujno sejo o Iranu, razišče zatiranje in sproži pravne ukrepe proti odgovornim.
Po navedbah organizacij za človekove pravice je bilo od začetka protestov ubitih več kot 300 ljudi. Princ Reza Pahlavi, sin zadnjega šaha ali kralja Irana in osrednja osebnost opozicije zunaj države, je pisal generalnemu sekretarju ZN Antóniu Guterresu in dobrodelni organizaciji ZN za otroke Unicef. Zahteval je večnacionalne preiskave umorov otrok v Iranu. Skupaj z drugimi znanimi opozicijskimi osebnostmi je princ Reza večkrat pozval zahodne voditelje, naj odkrito obsodijo nasilje iranske vlade.
Številni aktivisti in nasprotniki iranskega režima so tudi pozvali k izgonu iranskih diplomatov iz drugih držav in k odpoklicu tujih diplomatov iz Teherana.
Številni, kot so Hamed Esmaeilion, princ Reza ali Masih Alinejad, ki se zavzemajo proti obveznemu nošenju hidžaba (naglavne rute) v Iranu, že leta poskušajo potisniti iransko vlado v še globljo mednarodno izolacijo. V ta namen je Masih Alinejad prav tako skušal doseči prepoved nastopa iranske nogometne reprezentance na svetovnem prvenstvu Fifa leta 2022.
Težko je reči, ali je prepoved vsenarodno priljubljene “ekipe Melli” (ali reprezentance v perzijščini) s turnirja v Katarju priljubljena med protestniki v državi. Upokojena iranska nogometna zvezdnika Ali Karimi in Ali Daei trdno podpirata proteste, nekateri člani sedanje reprezentance pa so proteste odkrito sprejeli.
Vendar nihče ni podprl poziva k prepovedi nastopa na svetovnem prvenstvu. Nekateri protestniki trdijo, da bo igralcem in protestnikom dejansko zagotovil mednarodno prizorišče za širjenje svojega sporočila.
Kaj delajo države?
Septembra je Bidnova administracija izdala smernice za sankcije v podporo iranskim protestnikom, pri čemer je izvzela tehnološka podjetja, ki so želela zagotavljati storitve Irancem. Ko je ameriški državni sekretar Antony Blinken tvitnil to novico, je Elon Musk hitro odgovoril: “Aktiviranje Starlink …” – njegovega satelitskega internetnega podjetja. Muskovo podjetje Space X je prav tako dejalo, da lahko nudi storitve Irancem proti volji islamske vlade.
Toda Starlinkov dostop do interneta ima precejšnje omejitve, kot sta potreba po posebni strojni opremi in razmeroma visoki stroški. Kljub temu, če bo takšen dostop postal realnost v Iranu, bodo protestniki izolirano pred najhujšimi primeri zaustavitve interneta in režim ne bo mogel izvajati zatiranja brez vednosti zunanjega sveta.
Kar zadeva podporo mednarodnih organizacij, so še posebej dejavne nevladne, predvsem tiste, ki se zavzemajo za človekove pravice. Toda mednarodni vladni organi z legitimnimi pooblastili za poizvedovanje o iranski vladi – kot je Svet ZN za človekove pravice – niso šli dlje od izjav o zaskrbljenosti.
Poleg Zahoda imajo države največjo prioriteto bodisi gospodarstvo ali varnost, ko gre za z nafto bogato bližnjevzhodno teokracijo, kot je Iran. Kitajska in Rusija – edini veliki nezahodni sili – imata prijateljske odnose s Teheranom. Poleg tega sta obe državi v konfliktu z mednarodnimi skupostmi glede kritike lastnega stanja človekovih pravic.
V zahodnih državah so aktualna tudi druga vprašanja, zlasti iranski jedrski program in njegova nedavna vpletenost v vojno v Ukrajini, kar povzroča veliko zaskrbljenost. Čeprav so pogajanja z Iranom o oživitvi jedrskega sporazuma iz leta 2015 zastala pred trenutnim valom protestov, obe strani še vedno vztrajata, da pogovori še niso propadli in da je okno za diplomatsko rešitev odprto. Podpora iranskim protestnikom lahko zlahka ogrozi takšno možnost.
Obama ni podprl protestnikov leta 2009
Toda trden odziv javnosti v zahodnih državah, ki je podprl iranske proteste, je povzročil izziv za njihove vlade. Celo nekdanji ameriški predsednik Barack Obama je svojo odločitev, da ne podpre iranskih protestnikov leta 2009, označil za napako, za katero Bidnova administracija pravi, da je ne bo ponovila.
Doslej so ZDA, Združeno kraljestvo, EU in Kanada sankcionirale iranske uradnike in organizacije, obtožene, da so del zatiranja. Kljub temu so bili vsi ukrepi Zahoda skrbno preračunani, da ne bi nasprotovali Teheranu in ohranili odprto diplomatsko okno. Zato so možnosti, da bo izpolnjena zahteva iranskih protestnikov po prekinitvi vezi z iransko vlado, majhne.
Andrej Žitnik