Prevara št. 1
Nekaj iz naše zgodovine. Kaj se je dogajalo 27. aprila 1941? Zgodovinski dokumenti govore, da se je tedaj ustanovila Protiimperialistična fronta proti kapitalistom Zahoda, na strani Nemčije in Sovjetske zveze. Po napadu Nemčije na SZ 22. 6. 1941 so revolucionarji le-to preimenovali v Osvobodilno fronto Slovenije. Sedaj na ta dan spomladi praznujemo dan upora proti okupatorju. Tovariši so v svojem besednjaku pozabili na revolucijo, čeprav imamo v Sloveniji, tudi Ljubljani, spomenike revoluciji. Zapisano ni potvarjanje zgodovine.
Prevara št. 2
Spomniti se moramo tudi, kako so revolucionarji po letu 1945 prišli do premoženja. To so delali z odvzemom prostosti, prisilnim delom, izgubo državljanskih pravic, smrtno kaznijo ter zaplembami in razlaščanjem lastnikov podjetij. Za komuniste si bil sodelavec okupatorja že s tem, da je tvoje podjetje, tovarna ali trgovina nadaljevala z delom po okupaciji. In kako so delala sodišča? Ne pozabimo! Aleksander Ranković je na plenumu CK KPJ izjavil, da neodvisnost sodišč ne pomeni, da niso odvisna od pridobitev socialistične revolucije. Tako pridobljeno premoženje je v celoti, vse do leta 1990, upravljala KPJ, seveda pod pretvezo samoupravljanja, s pomočjo SZDL in sindikatov!
Zakaj tak uvod? Zato, ker smo bili vsi državljani ob privatizaciji “t. i. družbenega” premoženja po letu 1990 ponovno žrtve tedaj že “ponosnih naslednikov komunistov”, sicer ne tako nasilno kot po letu 1945, pa vendarle. Večino premoženja so si pridobili tisti, ki so se od 1945 do 1990 borili za delavstvo, in to govore še sedaj!
Prevara št. 3
Premoženje je vedno izzivalo zavist! Tudi premoženje, ki je bilo pridobljeno z delom, sposobnostjo in znanjem, je vzbujalo in še vedno vzbuja zavist. Revolucionarji, ki so bili z redkimi izjemami neizobraženi (orodjarji, učitelji, celo kurji tatovi), izobrazbe očitno niso potrebovali. Ob neprestanem zagovarjanju delavskih pravic so si v “svobodi” privoščili razkošno življenje v vilah, celo gradovih. Sedaj se nam zgodovina v nekoliko drugačni podobi ponavlja in spet smo pri prevari! Ljudi, ki dobro žive na račun privatizacije ali s preprodajanjem elektrike ali s poslovanjem preko offshore firm, ni mogoče imenovati revolucionarji, brez zadržkov pa lahko zapišem, da jim je za male ljudi mar le v besedah. Pri nas se pride na oblast s tem, da nekomu rečeš fašist, da obljubiš, da ne bodo zmagale temne sile. To je delal sedanji predsednik vlade in gospa Nika Kovač je bila tedaj tiho, čeprav je to bil jasen primer sovražnega govora.
Prevara št. 4
Ob tem, ko se vlada hvali, je potrebno pogledati, kam nas vodi sedanja ekonomska elita, sicer elita političnih amaterjev! V BDP nas dohiteva Romunija (zadnji podatki OECD). Rešujejo nas naši podjetniki, ki zagotavljajo delo več kot 60 % zaposlitev ljudem, a jih sedanja vlada obremenjuje na vse mogoče načine. Imamo vlado, ki zna trošiti in obdavčevati delovne in sposobne ljudi. Nismo na pravi poti. Za nameček imamo med nami v tem trenutku preveč ljudi, tudi mladih, ki niso kritični do stanja, v katerem smo. Radi bi imeli, vendar s čim manj dela, s čim manj učenja. To je bilo značilno za revolucionarje in nekaj podobnega se nam sedaj vrača.
Prevara št. 5
Spomnimo se tudi, kako smo prišli do države. Ob ugodnih zunanjepolitičnih pogojih, ob združevanju Nemčije, razpadu SZ, podpori Avstrije, Vatikana, Nemčije in nasprotovanju ZDA, Francije. Nad našo samostojnostjo niso bili navdušeni naši komunisti, ki so od poznih 80. let nasprotovali samostojni Sloveniji, ki pa je bila, ob demokratizaciji, osnovni cilj Demosa. Na vse mogoče načine so spotikali Demos, ki mu je bila samostojna Slovenija prioriteta. Za krajši čas so s tem prenehali, ko so tik pred plebiscitom ugotovili, da so Slovenke in Slovenci za samostojno Slovenijo, vendar so v letu 1991 nadaljevali s spotikanjem. Sprašujem se, kakšna enotnost je to bila?
Prevara št. 6
Ob tem je prišlo do velikih zapletov in ponovnih prevar pri načinu privatizacije do tedaj družbenega premoženja, kjer je odločilno vlogo odigral ZZD (Zbor združenega dela), ki so ga večinoma sestavljali predstavniki starih političnih struktur in »rdeči« direktorji. Ti so se samostojnosti ustrašili zaradi izgube trga v Jugoslaviji. Bil sem neposredni udeleženec tedanje, po letu 1945 prve svobodno izvoljene skupščine, ki je imela še vedno staro “samoupravno” sestavo treh zborov (Družbeno-politični zbor – DPZ, Zbor občin – ZO in Zbor združenega dela – ZZD), kot predstavnik tedanjega “odličnega” zdravstva.
Tega pred volitvami nismo spremenili zaradi še vedno velike politične moči starih političnih struktur (ZK, ki so se hiteli preimenovati v Prenovitelje, SZDL, sindikatov) ali morda naivnosti Demosa in smo za ZZD ohranili poseben, star način volitev namesto dvokrožnega sistema, po katerem so potekale volitve v ostalih dveh zborih. Ob tem so imeli zaradi načina kandidiranja izrazito prednost predstavniki bivših družbeno-političnih organizacij.
Posledice! V ZZD je bilo razmerje med delegati Demosa in predstavniki opozicije 26 : 54 (torej velika prednost starih političnih struktur). Ni nepomembno, da je bilo med njimi kar 10 (deset) t. i. neodvisnih delegatov, med njimi tudi predsednik ZZD g. Zupančič in, zanimivo, tedaj še polkovnik, tovariš Milan Aksentijević. To pove vse o neodvisnosti članov. Ob tem je predsedujoči ZZD g. Jože Zupančič, ravnatelj gimnazije Celje, v svoji knjigi “Med šolskimi in poslanskimi klopmi” zapisal, da je Demos imel ZZD za opozicijski zbor! Zapisal je tudi, po tem, ko je bil izvoljen za predsednika ZZD, citiram: “Dobil sem absolutno večino (ob oddanih 74 glasovnicah je dobil 48 glasov, nasprotni kandidat, g. Andrej Muren, pa 26!). To pomeni, da je Demos, sedaj v mojem zboru, v manjšini, so opozicija v ZZD. ZZD pa je neke vrste opozicija v skupščini in lahko podpre ali zaustavi vse, kar se sprejema na zakonodajnem področju. Jurišniki v skupščini (v DPZ in ZO ima večino Demos) nas bodo skušali onemogočiti, če bo seveda treba. Sicer pa se takšni ljudje zaletavajo tam, kjer ni nobene potrebe.” Konec citata. (knjiga J. Z., Med šolskimi in poslanskimi klopmi, strani 317–323).
Pomembno je vedeti, da so vse zakonodajne akte morali obravnavati najprej vsi trije zbori in se o predlogih odločiti, preden so predlogi lahko šli naprej na skupno sejo vseh treh zborov. In tako ni slučaj, da je privatizacijska zakonodaja zastala v ZZD tako dolgo, dokler ni ustrezala direktorjem v ZZD in žal tudi nekaterim članom Demosa, ki na tem področju očitno ni bil enoten!
Naj omenim samo delček dogajanj v tedanji Skupščini RS in ZZD. Dr. Mencinger je novembra 1990 kot podpredsednik Demosove vlade na posvetu ekonomistov na Bledu javno izrazil naklonjenost do menedžerskega odkupa podjetij: “Če bi se odločal kot ekonomist, potem bi vso lastnino razdelil med vodilne gospodarstvenike.” (Delo, 10. novembra 1990). Temu je sledil t. i. “Sachsov” privatizacijski koncept široke delničarske demokracije, ki je omejil privatizacijsko moč ozkega menedžerskega sloja. Bili so še drugi predlogi, a je Zbor združenega dela, ki je bil takrat interesno združenje “rdečih direktorjev”, vse blokiral, dokler ni bil 1992 sprejet “pravi” predlog za direktorje. Poznejši dolgoletni proces privatizacije, ki so ga v 20-letnem obdobju tranzicije najbolj zaznamovali prav menedžerski odkupi velikih podjetij z bančnimi posojili, kar je sprejeta zakonodaja omogočala, je potrdil pravilnost privatizacijskih opozoril ameriških ekonomistov iz leta 1991!
Ali lahko še kdo meni, da so se stvari dogajale slučajno, brez jasne namere starih političnih struktur, kako priti do bivšega družbenega premoženja in s tem do politične moči? Posledice tega čutimo na vsakem koraku še danes!
V Sloveniji smo ob politiki Svobode in njenem nasilju v parlamentu, brez zaščite Ustavnega sodišča, ki je bilo v pravosodju v preteklosti ustanovljeno zato, da nadzira izvoljeno večino v parlamentu, na poti, da bomo spet začenjali pouk v osnovnih šolah kot smo ga začenjali v 50 letih prejšnjega stoletja: tovarišica učiteljica je ob vstopu v razred rekla: Smrt fašizmu, svoboda narodu in učenci smo v zboru odgovorili: za domovino, s Titom naprej. Nekaj podobnega si sedaj želi Svoboda ki ob Levici, da izvzamem Tita, nikjer in nikdar ne omenjata domovine. Kam gre moja domovina, kje je naša identiteta? Utapljamo se v vseh vrst prišlekih, ki so za sedanje oblastnike pomembnejši kot naše vrednote, naša kultura. Slovenke in Slovenci zbudimo se.
prim. Janez Remškar, dr. med.