“Čeprav so med II. svetovno vojno kar tri partizanske brigade nosile ime slovenskega pesnika Simona Gregorčiča, je slovenska levičarska srenja plakat z verzom razglasila za sovražni govor,” je zapisal Denis Poniž na spletni strani Portal Plus.
“Pod streho našo tuji rod naj gost nam bo, a ne gospod,” se glasi verz slovenskega pesnika Simona Gregorčiča, ki je zelo zmotil nekatere levičarske portale, predvsem 24ur. Na portalu so namreč plakatom posredno prek mnenja domnevnega strokovnjaka za marketing Aljoša Bagole, edinega in očitno s točno določenim namenom izbranega sogovornika, očitali razdvajanje in širjenje nestrpnosti. Plakate z domoljubnim verzom slovenskega pesnika Simona Gregorčiča je sicer naročil znani podjetnik Aleš Štrancar.
“In to je verjetno šele uvodni akord levičarskih nevednežev in topoumnežev, ki so, ko so zagledali te plakate, verjetno prvič slišali za pesnika, ki je tam v zadnjih desetletjih 19. in v prvem desetletju 20. stoletja Slovencem podaril nekaj pesmi. Dobrih pesmi, osebnoizpovednih in narodnoobrambnih, ki so bile, vsaj do Gabrove saboterske šolske reforme, del šolskega kurikuluma, čeprav so si tovariši revolucionarji po letu 1945 zelo prizadevali, da bi bil Gregorčič čim manj navzoč v slovenski kulturni zavesti in zgodovinskem spominu,” je v svojem komentarju na Portalu Plus brezmejno levičarsko, brezumno in nevedno zapisal Denis Poniž.
Fašizem je Gregorčičeve verze prepovedal
Slednji je spomnil tudi na to, kakšno zgodovinsko pot so prepotovali Gregorčičevi verzi. Slovenci so Gregorčičeve pesmi oboževali in predvsem brali. Gregorčičeve pesniške zbirke so bile svoj čas prodajne uspešnice, “best sellerji” v sposojeni terminologiji. “Vodilni kritik tedanjega časa Fran Levec je Poezije I. imenoval zlata knjiga slovenskega pesništva. Pesmi, kot so Človeka nikar, Ujetega ptiča tožba, Naš narodni dom, Kmetski hiši, so ponarodele, veliko njegovih pesmi so tudi uglasbili,” je dodal Poniž.
Gregorčičevi verzi pa so bili prepovedani tudi v času fašizma, zato so jih Primorci brali in prepevali na skrivaj, in sicer v upanju, da bo slovenska beseda spet svobodna. Na te čase so današnji “antifašisti” očitno pozabili.
C. R.