Urška Klakočar Zupančič je bila marca 2020 ob prihodu zadnje Janševe vlade praktično neznana oseba. Dobri dve leti pozneje pa je ena od najvplivnejših političnih funkcionark, ki želi tožiti revijo Demokracija zaradi satirične naslovnice.
Po “šokterapiji” z naslovnico 51. številke Demokracije iz lanskega decembra so se glave v Gibanju Svoboda sedaj že toliko ohladile, da večina ne razmišlja več o tožbah, ne kazenskih in ne o civilnih. Po naših podatkih naj bi od te namere odstopili poslanki Lena Grgurevič in Tamara Vonta, verjetno tudi po posvetu z odvetniki, ki so opozorili, da niti v razmerah, ko so sodišča politično na strani tranzicijske levice, take tožbe ni mogoče dobiti že zaradi dejstva, da so bili številni vodilni politiki po svetu deležni bistveno hujših satiričnih napadov. Sodišča v teh primerih nikoli niso ukrepala, četudi so bile vložene tožbe. Najpomembnejše pa je, da bi s tožbo seveda dajali naši reviji dodatno publiciteto, kar pa ni v njihovem interesu.
Kaj pa zdravstveni karton?
Kljub temu naj bi se predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič, govorka na letošnji proslavi v Dražgošah, vseeno odločila za tožbo. Pravnica z magisterijem iz dednega prava, nekdanja Soroseva štipendistka in v zadnjem času tudi pisateljica je našemu novinarju, ki je poslal novinarsko vprašanje, sporočila, naj se pustimo presenetiti in naj ne dvomimo preveč o njenem znanju, češ da ona že ve, kako je treba. Nekako tako ravna tudi v odnosu do poslancev opozicije. Spomnimo se njenega izpada v odnosu do poslanca SDS Andreja Hoivika, ker je menda oglaševal Janševo knjigo Budnica (kar je bilo vidno v neposrednem prenosu seje), pa verbalnega napada na poslanca NSi Aleksandra Reberška, različnih neprevidno izrečenih izjav, ki so jih ujeli mikrofoni, tudi kletvic, da seveda ne omenjamo številnih kršitev poslovnika. Njen odnos do poslancev je, kot pravi naš vir, podoben vedenju učiteljic iz časa prejšnjega režima (ali kot bi dejal naš pokojni sodelavec Pavel Ferluga, “rdečih tršic”), kar je dejansko tudi simptom, da z njenim zdravjem ni vse v redu. Navsezadnje je še iz leta 2022 znan zdaj že nekoliko pozabljen škandal, ko so skušali v njenem kabinetu zaobiti postopek zdravniškega pregleda, ki je obvezen za vse funkcionarje. Tedaj so celo nekateri spletni portali, ki niso desno orientirani, začeli objavljati članke o njenem menda “izginulem” zdravstvenem kartonu in o “tajnosti” njenega (duševnega) zdravja povprašali tedanjo informacijsko pooblaščenko Mojco Prelesnik (ki tudi ni v sedanji opoziciji). Odgovorila je, da bi “določeni podatki v zvezi z zdravjem politikov lahko bili prosto dostopne informacije javnega značaja, če bi šlo za javne razprave o dvomu v delo določenega funkcionarja in podobno”. Skop odgovor, ki pa veliko pove.
Užaljenost močnejša od razuma
No, Urška Klakočar Zupančič, ki bi rada kazensko in odškodninsko preganjala Demokracijo, medtem ko je niti malo ne skrbijo veliko nestrpnejše kvazisatirične naslovnice – od nosečega Janeza Janše, Janše z dvignjeno roko in vidnimi nacističnimi znaki (teh na naslovnici Demokracije ni bilo) ter brezjanske Marije s podgano v naročju – ima za sabo že tudi kakšen tipičen pravniški debakel. Pred dobrim letom dni je tako izgubila bitko z Žanom Mahničem (SDS). Sporen naj bi bil Mahničev zapis na družbenem omrežju, ko je Urško Klakočar Zupančič povezal s shizofrenijo, čemur je sledila prijava. Kranjsko sodišče je nato ugotovilo, da se je njegov zapis nanašal na dotedanji način nastopanja oškodovanke v javnosti in ne na njeno zasebno življenje oziroma še manj na njeno resnično zdravstveno stanje, zato je šlo za izražanje mnenja oziroma poslančev hipen, spontan odziv na prebrano izjavo oškodovanke. V svojem zapisu je poslanec sicer res uporabil besedo, ki označuje hudo dolgotrajno bolezen shizofrenijo, vendar je sodišče menilo, da je šlo le za provokacijo, prispodobo, slikovit, neposreden izraz, s katerim je storilec poskusil opisati svoje mnenje oziroma nestrinjanje s pogledi in načinom oškodovankinega delovanja. Sodišče je svojo odločitev sporočilo šele tedaj, ko je policija najprej presodila, da Mahničevo ravnanje ni prekršek, nato pa je po ostrem dopisu Urške Klakočar Zupančič spremenilo mnenje in Mahniču poslalo položnico. Te ni nikoli plačal, temveč se je obrnil na sodišče in to mu je “dalo prav”.
Večna okrajna sodnica
Mahnič je Urški Klakočar Zupančič v enem od svojih odgovorov na sejah (lanskega septembra) tudi namignil, da bi morala zapustiti svojo službo zaradi vedenja, kar je potrdil tudi naš vir, saj se je menda kot okrajna sodnica precej grdo vedla do sodelavcev. Ko je leta 2021 po aferi na Facebooku vložila tožbo proti tedanjemu državnemu sekretarju Vinku Gorenaku, ker naj bi javno objavil njeno “zasebno” pisanje o “janšizmu”, jo je pravno zastopala odvetniška pisarna Pirc Musar in Lemut Sterle, dejansko torej sedanja predsednica republike. Zadeva se je končala s sodno poravnavo, Gorenak je umaknil svoj zapis, Klakočarjeva pa naj bi bila razočarana nad sodstvom, ker ji ni vrnilo vodenja oddelka za etažno lastnino.
No, precej nenavadno je že to, da pravzaprav nikoli ni napredovala v okrožno sodnico. Na ljubljanskem okrajnem sodišču se je zaposlila leta 2008, potem ko je nekaj let delala v kabinetu predsednika vrhovnega sodišča. Njena kariera v sodstvu je tako trajala skoraj 13 let, po zakonu pa bi lahko že po treh letih dela v vlogi okrajne sodnice napredovala v okrožno sodnico. To pa se ni zgodilo. Pravi razlogi za njeno “nenapredovanje” in njeno slovo od sodišč pa so bili seveda piarovsko dobro pokriti. Tedaj je bil namreč za to primeren čas, saj se je lahko brez večjih težav javno prikazovala kot žrtev političnih čistk, kot da bi bila večina njenih sodniških kolegov “janšistov”, kar pa seveda ne drži. Pravzaprav jo je šele zapis, ki ga je “ugrabil” Gorenak, naredil znano, kariero pa ji je “rešilo” prav Gibanje Svoboda, v katerem je bila še do nedavnega podpredsednica, čeprav je na trenutke že kazalo, da jo bodo “vrgli čez ramo”. No, za zdaj jo še tolerirajo, ker je očitno koristna. V resnici pa se celo nekateri kadri te stranke hihitajo in jo zaradi njenega sloga vodenja parlamenta ljubkovalno imenujejo “Benita”.
Toda stvar ni tako preprosta; po ustavi je namreč predsednik DZ prvi namestnik predsednika republike. Če torej Nataša Pirc Musar ne bi mogla opravljati predsedniških dolžnosti, bi se pooblastila prenesla na Urško Klakočar Zupančič. Ta lahko s svojim vedenjem – tudi pred častno četo Slovenske vojske – sicer vzbuja simpatije (politično nerazgledanega) dela javnosti. Kakorkoli že, če bo Urška Klakočar Zupančič vztrajala pri svoji tožbi, s tem zagotovo ne bo postala samo promotorka dvojnih “vafljev” (po Andreji Katič), ampak tudi stečajna upraviteljica Golobovega Gibanja Svoboda. Spodletelo glasovanje o njeni razrešitvi tega ne bo spremenilo.
Gašper Blažič