Počasi si bo treba priznati, da je v Sloveniji tudi vrh pravosodja povsem ujet v lovke leve globoko države. Zato smo začeli z ustavnega sodišča dobivati povsem predvidljive sodbe, kjer že glede na politično konotacijo procesa vnaprej vemo, kateri politično-pravni aktivisti na sodišču bodo prinesli večino levici – prijazno mnenje. Zato že vnaprej poznamo izide politično nabitih procesov: bivše vodstvo RTV je izgubilo proti Golobovi avtokratski vladi, Fides bo prav tako izgubil proti vladi in Janez Janša bo izgubil proti komer koli. Tudi v zadevi “prostitutke” se je že vnaprej vedelo, da bo tako.
Kot smo že poročali, je ustavno sodišče razveljavilo sodbo vrhovnega sodišča, ki je pred tem razveljavilo na višjem sodišču dosojeno odškodnino Mojci Šetinc Pašek zaradi tvita Janeza Janše, s katero naj bi užalil njo in Evgenijo Carl. Vrhovno sodišče naj ne bi dovolj upoštevalo “posebej žaljivega izražanja o novinarki”, so presodili pravniški aktivisti na ustavnem sodišču. Kot vedno jim je čistega vina nalil ustavni sodnik Klemen Jaklič, eden redkih glasov vpijočega v puščavi slovenskega pravosodja.
Jaklič uvodoma ugotavlja, da je o primeru svobode izražanja bilo v primerjalni ustavnosodni praksi presojano že neštetokrat. Z vidika ustavnega prava in zaupanja v sodišča pa je ključno, da se o tem vprašanju, kakor koli se že odloča v podobnih primerih, odloča podobno skladno s konsistentno doktrino ustavnega sodnika in ne različno – npr. drugače glede na to, kdo konkretno je v nekem primeru subjekt in kdo objekt metaforično-provokativnega izražanja. S tem je Jaklič med vrsticami namignil, da je bilo nekaterim sodnikom še kako pomembno, o kom se sodi in več kot le to – katere politične denominacije politik je tisti, o komer se sodi.
Jaklič pove, da odločitve sodišča ni mogel podpreti, ker je očitno nekonsistentna z drugimi odločitvami tega sodišča o isti kategoriji svobode izražanja in s tem z njegovo lastno porajajočo se ustavnosodno doktrino, pri tem pa je kot primerljiv proces podal primer “Saša Hribarja” iz leta 2018.
V primeru Hribar razgaljena hinavščina ustavnih sodnikov
Takrat je isto ustavno sodišče že odločalo o tem, ali je provokativno metaforično izražanje kot kritika delovanja uslužbenca na RTV Slovenija ustavnopravno varovano. In takrat je presodilo v prid Saša Hribarja, ki je svojega nadrejenega na RTV (urednika Petra Radovića) v več javnih intervjujih označil za “turbo anus” ter za manj razvitega človečnjaka oziroma “homo erectusa”. Hribar je bil namreč prepričan, da urednik razvedrilnega programa na RTV Slovenija ne ravna skladno z najvišjimi profesionalnimi novinarskimi standardi, ker da se spogleduje s cenzuro njegovega metaforičnega izražanja v oddaji.
Sodišče je takrat (leta 2018 – skupaj z Jakličem – ugotovilo, da gre za svobodo izražanja.
Jaklič namreč zagovarja mnenje, da je treba metaforično izražanje tudi zares razumeti metaforično in ga ne nasilno spreminjati v nemetaforično oziroma dobesedno. Hribar seveda ni mislil javnosti sporočiti dobesednega pomena svojih izrečenih besed, da je njegov nadrejeni “široka zadnjična odprtina” ali “manj razvita vrsta človečnjaka”, kot so to razlagala redna sodišča, ampak je z uporabljenimi metaforami sporočal, da gre po njegovi oceni za ne dovolj pokončnega novinarja urednika, ki ni sposoben slediti visokim in obenem zahtevnim standardom novinarstva, ki ga od novinarja na javni RTV zahteva ustroj svobodne demokratične družbe. Takrat je enako ugotovilo tudi ustavno sodišče.
Tudi pri zadevi “odsluženi prostitutki zvodnika Milana” gre za enako metaforično izražanje – tudi tu je popolnoma jasno, da subjekt izražanja javnosti ni imel namena sporočiti, da gre za prostitutki iz kakšne dejanske javne hiše, ki nudita spolne usluge za denar, pri čemer posel organizira neki zvodnik Milan.
Provokativno metaforične oznake, kot sta “turbo anus” in “homo erectus” v kontekstu kritike novinarskega dela lahko uporabljate, istovrstno metaforičnih oznak, kot sta “odsluženi prostitutki” in “zvodnik Milan”, pa ne. To ni ustavnosodna doktrina.
Jaklič je prepričan, da celotna slovenska javnost ve, da gre identično kot v zadevi Hribar za osebno kritikovo oceno dela dveh pomembnih novinark, za katere sam ocenjuje, da nista sposobni slediti visokim in obenem zahtevnim standardom novinarstva, ki ga od novinarja na javni RTV zahteva ustroj svobodne demokratične družbe, Pogosto namreč ravnata po nareku neformalnih centrov moči izven javne RTV. Tako Hribar kot Janša v vlogi subjekta izražanja v obeh svojih zadevah izražata isto – kršitev za svobodno demokratično družbo njunih standardov dela na javni RTV, kot jih sama najbolje razumeta. Odločitev ustavnega sodišča (za svobodo govora v primeru Hribar in proti svobodi govora v zadevi Janša) se mu tako ne zdi konsistentna.
Hribarja je Ustavno sodišče branilo sklicujoč se tudi na ESČP
Jaklič je izpostavil še vidik varstva provokativnosti in ostrine kritike izpostavljenih osebnosti v zvezi z njihovim javnim delom, pri tem pa citiral Ustavno sodišče iz odločitve v zadevi Hribar, ki se je sklicevalo na 39. člen Ustave o svobodi govora, da lahko vsakdo svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. Sodišče je takrat poudarilo, da svoboda izražanja ne varuje le širjenja mnenj, ki so sprejeta z naklonjenostjo, temveč zajema tudi kritične in ostre izjave.
Če naj bo razprava res svobodna, mora biti pravica posameznika izražati svoja mnenja praviloma varovana ne glede na to, ali je izjava groba ali nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna. Pri tem se Ustavno sodišče sklicuje tudi na sodbe ESČP, ki so dognale podobno.
Tako v zadevi Janša kot Hribar gre za kritiko dela novinark na nacionalni radioteleviziji, ki je z zakonom opredeljena kot javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena. In vendar – kot ugotavlja Jaklič – Ustavno sodišče enkrat odloči tako in drugič drugače.
Nekonsistentnost sodb ima hud samocenzurni učinek
Kaj takšne nekonsistentne odločitve pravzaprav pomenijo za ustavno pravo in kaj za življenje demokratične skupnosti in legitimnost ustavnega sodišča, se sprašuje Jaklič. Meni, da z nekonsistentnim odločanjem ustavno sodišče vselej preprečuje razvoj ustavnosodne doktrine in s tem vzpostavitev hrbtenice predvidljivega pravnega reda države. S tem razkraja tudi osrednjo varovalko za zagotavljanje neodvisnosti sojenja, ki ga je le ob predpostavki konsistentno predvidljive doktrine naslovnikom prava moč otipljivo opazovati in jim ga obenem vedno znova prepričljivo dokazovati.
Namesto predvidljivega in neodvisnega ustavnega prava je naslovnikom ustavnih norm (vsem bodočim subjektom izražanja kritike o javno pomembni temi neodvisnega in pokončnega novinarstva) sporočeno, da vnaprejšnjega standarda varstva njihovega metaforičnega izražanja kritike ni, kar pomeni, da ima takšna nekonsistentna odločitev tudi hud samocenzurni učinek zoper svobodo izražanja v praksi (chilling effect), kar je za demokracijo uničujoče. Z razkrojem konsistentne doktrine se še dodatno niža celotna raven dobrin pravne države in svobodne demokratične družbe, in to v okolju, kjer v zadovoljivem obsegu še niti nista uspeli zaživeti.
Bolj kot o vprašanju ustavnega standarda varstva v primeru kategorije provokativno metaforičnega izražanja ta odločitev ustavnopravno doprinaša nekonsistentnost ustavnega sodišča, zaključuje Jaklič.
I. K.