“Takšen sistem bo ohranjal današnji obstoječi monopol personalne sestave slovenskega sodstva in na dolgi rok, sedaj celo z močjo ustavne ravni, utrdil svojo trenutno zatečeno moč. To pomeni, da bodo slovenskemu sodstvu za vselej zaprta vrata, da bi vsaj na srednji ali dolgi rok postalo sodstvo, ki je resnično javno preverjeno neodvisno, visoko strokovno, pluralno, legitimno, široko podprto oziroma sprejeto,” je za Radio Ognjišče opozoril ustavni sodnik Klemen Jaklič.
Ustavna sodnika Klemen Jaklič in Rok Svetlič ter vrhovni sodnik Jan Zobec so za Radio Ognjišče spregovorili o “depolitizaciji” slovenskega sodstva. Osrednja tema je bila delo slovenskega pravosodja, predvsem to, kako ga resnično depolitizirati. Spomnili so na, da se v državnem zboru razpravlja o ustavnih spremembah na področju sodstva. Jaklič: “Kot ustavni pravnik spremljam spremembe ustave, ki so nekaj zelo pomembnega, se posvetujem s kolegi, poznavalci področja, večkrat smo se dobili … Skupina ima osnovno vodilo – da bi nam na neki točki v razdeljenem slovenskem okolju uspelo vzpostaviti razmere, da si nobena stran ne bi mogla podrejati sodstva, ampak bi na srednji in dolgi rok dobili neko legitimno, normalno, neodvisno, pluralno izbrano, vrhunsko sodstvo.”
Ocenjujejo, da je stanje v sodstvu zaradi različnih vzrokov danes ravno obratno od tega ideala. Velika težava je nedemokratična preteklost in to, da ni prišlo resnega poskusa prečiščenja. Prav tako so se ohranili monopoli, ki so nekoč obvladovali javno življenje in vpliv ohranili vse do današnjega časa, zadeva pa se povezuje tudi s centri moči. Ključno za približanje idealu strokovne vrhunskosti, neodvisnosti in najširše mogoče legitimnosti sodstva je prav imenovanje sodnikov (za kar gre pri ustavnih spremembah). Če bi sodnike v parlamentu potrjevali z dvema tretjinama, odprto, na očeh celotne slovenske javnosti, bi se vsaj na dolgi rok sestava današnjega sodstva lahko izboljšala do te mere, da bi lahko govorili o dejansko neodvisni, javno preverjeni sestavi, za katero velja zahteva najvišje neodvisnosti.
Sodni monopol bo zlahka zagotavljal dvotretjinsko večino sodnikov v sodnem svetu
Za posameznega kandidata bi moral biti poznan javni “track record”, njegova osebna karierna zgodovina. Moral bi biti dokazano neodvisen, kar se da legitimen in strokoven. “Tako bi se današnje zatečeno stanje monopola na srednji oziroma dolgi rok počasi stalilo, tudi svetovna nazorska sestava sodnikov bi sčasoma postala pluralna.” Sedaj pa je stanje takšno, da ima nad slovenskim sodstvom monopol en politični blok. Trenutne ustavne spremembe na tem področju le navidezno rešujejo zadeve, zato niso prava rešitev. Spremembe se ne uveljavljajo na ključnih področjih postopka. Sodni monopol zlahka zagotovi dvotretjinsko večino pri izbiri sodnikov (osem sodnikov sodni svet, v DZ-ju pa bo levi politični blok zlahka zagotovil še najmanj dva dodatna člana, najverjetneje pa več, izmed sedmih, ki jih imenuje državni zbor). Tako bo sodni monopol v sodnem svetu brez težav zagotovil dvotretjinsko večino desetih od petnajstih članov.
Takšne spremembe zamolčijo dejstvo, da bo v slovenskem okolju, da bo v sodnem svetu tako rekoč vselej zagotovljena dvotretjinska večina trenutnega monopolnega bloka in nikoli obratno. “Takšen sistem pa bo ohranjal današnji obstoječi monopol personalne sestave slovenskega sodstva in na dolgi rok, sedaj celo z močjo ustavne ravni, utrdil svojo trenutno zatečeno moč. To pomeni, da bodo slovenskemu sodstvu za vselej zaprta vrata, da bi vsaj na srednji ali dolgi rok postalo sodstvo, ki je resnično javno preverjeno neodvisno, visoko strokovno, pluralno, legitimno, široko podprto oziroma sprejeto.” Ostalo bo del obstoječega zatečenega monopola, ki je z dejansko neodvisnim in visoko strokovnim sodstvom nezdružljiv. Zato so tudi same ustavne spremembe nesprejemljive. Zatečena moč sodstva bo še bolj utrjena, kar ne bo peljalo k njegovi neodvisnosti in strokovnosti.
Beg od parlamenta zmanjšuje transparentnost vodenja družbenih procesov
Svetlič: “Način, na katerega se skuša reševati zadeve, je odziv na pomanjkanje zaupanja v demokracijo. Dejstvo je, da je demokracija v neki krizi, tudi parlamentarizem, zato se družbene procese skuša umikati proč od državnega zbora. Gre za splošni poskus depolitizacije vodenja družbenih procesov, kar je širša značilnost zahodnih družb, tudi nemške.” Poskus bežanja od parlamenta pa je nevarno (manjka kontrola, pri politiki smo namreč bolj pozorni, saj so politiki po definiciji pristranski, ker so pripadniki stranke, kar je povsem v redu), hkrati pa je zadeva naivna. Človek je namreč politično bitje, saj se povezuje z enako mislečimi, se grupira.
Že otroci v šoli se delijo v skupine, z nekaterimi se bolje razumejo, z drugimi slabše, kar ni narobe. To je normalen pojav. Ključno za parlamentarizem pa je, da se posamezni politiki (ki so seveda pristranski) med seboj nadzirajo, en politik naj nadzira nazorsko nasprotnega politika, to pa prinaša demokracijo. Da slednja ni mogoča v monizmu nadzora oblasti, pa kažejo komunistične družbene ureditve v 20. in 21. stoletju. Monistična družbena ureditev namreč pelje v teror. “Nehajmo se bati politike, projekt depolitizacije ni nov, je projekt avstrofašizma! Ravno politizacija vseh področij, ki so v interesu politike, je tisto, kar Slovenija potrebuje, saj je to edini način za nadzor politike, beg od parlamenta je naiven, srhljivo spominja na prve korake 20. in 30. let.” Parlament je kraj, kjer se izravnajo politične tenzije in kjer različne politike ostanejo pod nadzorom.
Če že ustavne spremembe, naj bodo v smeri mehčanja politike monolitnosti
Zobec: “Predlagane ustavne spremembe na področju sodstva po mojem niso niti nujne, niti vsebinsko utemeljene.” Če pa že nekateri menijo, da so ustavne spremembe potrebne, pa naj bodo v smeri mehčanja politike monolitnosti (dve tretjini za izvolitev …), posledično pa nobena stran ne more prevladati. Oba bloka bi se vzajemno nadzirala in noben ne bi prevladal. Tudi za izvolitev hrvaških ustavnih sodnikov, je potrebna dvotretjinska večina, kar je Sabor prisililo k iskanju ravnovesja, uravnotežene rešitve – polovica sodnikov je bolj konservativnih, polovica pa bolj liberalnih. Nekaj podobnega bi bilo dobro tudi za Slovenijo. Spomnil je še, da je prav državni zbor najbolj demokratično telo, saj ena izvoljena pristranskost, nadzira drugo izvoljeno pristranskost.
Domen Mezeg