Slišati je mogoče, da ministrstvo za finance, ki ga vodi Klemen Boštjančič, pripravlja celovito reformo. Če podrobnosti slednje niso znane, pa je dejstvo, da na strani vlade obstaja zavedanje, da za izvedbo reform, ki jih želijo izvajati, potrebujejo denar, reci in piši vsaj milijardo in pol dodatnega denarja. Glede na to, da koalicijska pogodba vlade, kamor se združujejo Gibanje Svoboda, SD in Levica, na precej načinov omenjajo obdavčenje premoženja in nepremičnin, lahko po sklepanju nekdanjega finančnega ministra Janeza Šušteršiča pričakujemo, da bodo najbolj povišali davke na kapital.
Da pa vse skupaj le ni tako preprosto, opozarja ekonomist Janez Šušteršič, v primeru, da bi namreč kapital obdavčili razumno, torej da bi to tudi ustrezalo naši ekonomski moči, bi s tem teoretično zbrali le dober odstotek BDP, kar pa za napovedane vladne reforme niti približno ne zadostuje. “Tega se zavedajo tudi reformatorji, zato se ves čas sklicujejo na države, kjer z obdavčitvijo različnega premoženja zberejo bistveno več kot večina. Vendar se pri tem pojavi podobna težava kot pri obdavčevanju dobičkov podjetij. Takšnega premoženja pri nas preprosto nimamo dovolj, da bi nam lahko prineslo velike dodatne prihodke,” med drugim opozarja.
Šušteršič je v analizi napovedane finančne reforme za portal Siol zbral kup poglavitnih podatkov glede davkov Sloveniji v primerjavi z ostalimi državami članicami EU, saj obstaja marsikaj, kar številni v zvezi z davki v Sloveniji ne želijo razumeti, s tem pa je tudi mogoče ugotoviti, kolikšna je sploh smiselnost povečanja skupne davčne obremenitve, in ali je to mogoče narediti le tako, da se višje obdavči kapital.
Za lažje razumevanje obdavčitve v Sloveniji je smiselno slediti grafu, ki prikazuje skupno višino zbranih davkov in prispevkov kot deleža bruto domačega proizvoda (BDP) v državah Unije. Razbrati pa je mogoče tudi višino BDP po kupni moči glede na povprečje. Da bi bila primerjava lahko realnejša, so prikazani podatki za leto 2019, pri novejših je bilo namreč prisotno različno nihanje BDP-ja v času covidne krize. Po svoji ekonomski moči se naša država uvršča na 16. mesto, po skupni davčni obremenitvi pa na 13. mesto v EU. “Če davčno obremenitev povečamo še za milijardo in pol oziroma tri odstotke BDP, kolikor bi bilo treba za reforme, bomo postali sedma najbolj obdavčena država v EU in tako prehiteli tudi Nemčijo in Nizozemsko, ki nas po svoji ekonomski moči daleč prekašata,” ob tem opozarja Šušteršič.
Šusteršič poudarja, da so na levi strani grafa sicer res države, ki so gospodarsko močne in imajo tudi precej višjo davčno obremenitev kot mi – med drugim Švedska in Danska, a so obenem na desni strani tudi države, kot je Irska, ki je pospešen gospodarski razvoj dosegla s kombinacijo visokih naložb iz tujine in nizkih davkov. Ker se Švedsko in Dansko rado daje za zgled, se ob tem Šušteršič sprašuje, ali je sploh mogoče doseči tak gospodarski razvoj, kot ga imata sicer omenjeni državi, na način, da se v veliki meri poveča davčno obremenitev, denar od višjih davkov pa se nameni za dolgotrajno oskrbo, zdravstvo, plače javnih uslužbencev in pokojnino. “Razen delno zdravstva ti izdatki neposredno zelo malo pripomorejo h gospodarskemu razvoju ali višji dodani vrednosti”, ob tem sicer opozarja ekonomist.
Višina obdavčitve kapitala
Obdavčitev gospodinjstev, samozaposlenih, poslovnih dohodkov podjetij in obdavčitev nepremičnega ter drugega premoženja se vključujejo v davek na kapital. Kolikšen delež BDP-ja v Sloveniji zberemo s posameznimi vrstami davkov na kapital med državami članicami EU, je mogoče razbrati iz spodnje slike. Kot je mogoče med drugim videti, se po ekonomski moči uvrščamo na 16. mesto. “Če to vzamemo za merilo, se zdi, da nekatere oblike kapitala res obdavčujemo premalo. Vendar zadeve, kot bomo videli, niso tako preproste,” pojasnjuje obenem.
Treba je poskrbeti za okolje, v katerem bodo dobički višji
Slovenija je po Šušteršičevih besedah na 24. mestu v Uniji po deležu BDP, ki ga uspemo zbrati na podlagi obdavčitve dohodkov oziroma dobičkov podjetij. Čeprav nekateri trdijo, da je tako na račun prenizke davčne stopnje in preštevilčenih olajšav, pa Šušteršič opozarja, da to nikakor ne drži, saj pri nas že vse od leta 2017 dalje efektivna davčna stopnja na dohodek podjetij znaša 17, 3 odstotka. To nas uvršča na samo sredino držav EU. Kot pojasnjuje, je razlog, čemu naša država zbere tako malo davka od dohodkov podjetij, povsem drugje. “Dobička, ki bi ga lahko obdavčili, preprosto ni. Po deležu presežka podjetij v BDP smo komaj na 22. mestu, torej približno tam, kjer smo tudi po davkih, ki jih od tega presežka poberemo. Po drugi strani smo po deležu dohodkov od dela v BDP na četrtem mestu v EU.”
Šušeršič poudarja, da nam nobena reforma tukaj ne more kaj veliko pomagati, saj je mogoče več davka od dobičkov podjetij pobrati tedaj, ko bomo zmožni poskrbeti za vzpostavitev takšnega okolja, ki bo omogočilo višje dobičke. Pri nas so ti namreč trenutno pod 10 odstotki, na Švedskem in Danskem pa dosegajo kar 16 odstotkov BDP.
Ker v zvezi z davki lahko poslušamo tudi, naj bi samozaposleni plačevali premalo dohodnine in prispevkov, je tudi tukaj treba izpostaviti dejstva, ki so primerjalno gledano več kot zgovorna sama po sebi. Leta 2019 je bila Slovenija po pobranih dajatvah na 10. mestu v EU, v državni proračun pa se je steklo 1,5 odstotka BDP. Samozaposleni v kar 16 državah EU prispevajo sicer manj kot odstotek. “Ključni razlog za to je, da pri nas obdavčitev samozaposlenih ves čas primerjamo z zaposlenimi, namesto da bi končno razumeli, da gre pri tem za poslovne dohodke, ne za dohodke iz dela, pa čeprav samozaposleni seveda delajo,” ob tem izpostavlja Šušteršič in dodaja, da dohodnino in prispevke samozaposlenih tudi mednarodne statistike uvrščajo med davke na kapital.
Glede dohodkov gospodinjstev Šušteršič v svojem priročniku za davčne reformatorje izpostavlja, da sem “spadajo dohodki, ki jih ustvari kapital v lasti posameznikov – obresti, dividende, najemnine in podobno. Pri tem smo na 16. mestu, kar nekako pritiče naši ekonomski moči. O teh davkih vlada ne govori kaj dosti, razen da je povišala obdavčitev najemnin in pri tem pozabila, da je menda želela spodbujati oddajanje stanovanj v najem po razumnih cenah”. Ker je precej govora vladajočih okrog obdavčitve nepremičnin, bi bilo nedvomno nujno tukaj omeniti, da je naša država po obdavčitvi nepremičnin že sedaj na 16. mestu v EU. “Pri tem ne gre samo za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ), ampak tudi za davek na promet nepremičnin, davek na spremembo namembnosti zemljišča ter davek na premoženje občanov, s katerim so obdavčeni počitniške hiše, velike nepremičnine (po kvadraturi, ne po vrednosti) in nepremičnine kakršne koli vrednosti, v katerih ne bivajo lastniki ali ožji družinski člani,” še pojasnjuje in dodaja, da sicer obstajajo tudi davki, ki obdavčujejo vrednost kapitala in tudi drugega premoženja. Kot poudarja, je le Španija tista, ki v EU obdavčuje vso premoženje posameznikov.
Vse ni tako preprosto, kot se morda zdi
Šušteršič poudarja, da bi lahko z razumnim obdavčenjem kapitala skladno z ekonomsko močjo zbrali le slab odstotek BDP-ja, kar pa ne zadostuje za financiranje reform, ki jih je napovedala Golobova vlada. “Tega se zavedajo tudi reformatorji, zato se ves čas sklicujejo na države, kjer z obdavčitvijo različnega premoženja zberejo bistveno več kot večina. Vendar se pri tem pojavi podobna težava kot pri obdavčevanju dobičkov podjetij,” je prepričan. Kot pravi, v Sloveniji ni zadostne količine takšnega premoženja, ki bi nam prineslo večje dodatne prihodke. “Koliko imamo na primer ljudi, ki imajo v lasti za več kot 1,3 milijona evrov nepremičnin, kjer se v Franciji začne dodatni davek? Koliko imamo ljudi z (neto!) premoženjem, višjim od 3 milijonov evrov, ki so ga letos dodatno obdavčili španski socialisti?,” še izpostavlja in dodaja, da je mogoče le tiste, ki v resnici niso bogati in premožni, razglasiti za bogate in jih s tem dodatno obdavčiti.
Sara Kovač