V otvoritvenem govoru s kanadskim premierjem Trudeaujem je predsednica von der Leyen govorila o določanju cen ogljika. “Vemo, da so podnebne spremembe v bistvu posledica izpustov toplogrednih plinov, predvsem CO2, zato danes govorimo o uvedbi cene ogljika. Kajti podnebje in narava te cene ne moreta več plačevati. Zelo sem vesela, da združujemo moči, da damo določanju cen ogljika zagon, ki si ga zasluži, in da se pogovarjamo z industrijo o tem, kako lahko podnebni cilji in industrijske inovacije hodijo z roko v roki. Le z industrijo lahko zgradimo uspešno prihodnost na planetu, ki bo primeren za življenje,” je povedala.
Na njen govor in objavo, kjer je Ursula Von der Leyen povedala, da evropska izkušnja kaže, da določanje cen ogljika deluje, se je odzval tudi Janez Janša, ki je opozoril na ključno težavo: kako lahko evropska industrija ostane konkurenčna na globalnem trgu, če so stroški energije v Evropi bistveno višji kot v drugih delih sveta?
Po podatkih, ki jih je predstavil Janša, je cena za kilovatno uro elektrike v Evropski uniji povprečno 31 centov, pri čemer so cene v državah, kot sta Nemčija in Italija, še višje – 41 in 43 centov. Na drugi strani so cene električne energije v ZDA precej nižje, od 12 do 16 centov, medtem ko Kitajska ponuja še nižje cene, od 4 do 10 centov. To postavlja evropska podjetja v izrazito slabši položaj na globalnih trgih.
Vprašanje konkurenčnosti evropske industrije
Določanje cene ogljika je sicer ključen del evropske strategije za zmanjšanje emisij in boj proti podnebnim spremembam. Gre za politiko, ki spodbuja industrijo k zmanjšanju izpustov s tem, da morajo podjetja plačevati za pravico do izpustov ogljikovega dioksida. Ta pristop naj bi spodbujal inovacije in prehod na bolj zelene tehnologije. Toda vprašanje, ki ga je Janša upravičeno izpostavil, je, kako lahko evropska podjetja uspešno tekmujejo z ameriškimi in kitajskimi podjetji, če so njihovi stroški energije tako visoki?
Of course it works. But how? The price for a kilowatt hour of electricity in the #EU is how much, madam @vonderleyen?
EU: 31 cents (Germany 41, Italy 43, France 26)
US: 12 – 16 cents
China: 4 – 10 centsHow do you expect European industry to compete on global markets? Why are… https://t.co/uLtbYMrds9
— Janez Janša (@JJansaSDS) September 25, 2024
Zakaj delamo tako veliko uslugo Kitajski?
Kitajska, ena največjih svetovnih onesnaževalk, z nizkimi cenami energije uživa gospodarske koristi, medtem ko Evropa uvaja strožje regulacije in višje stroške. Kot opozarja Janša, to pomeni, da evropska politika koristi Kitajski, saj je njena industrija sposobna proizvajati izdelke z bistveno nižjimi stroški. To lahko vodi v preusmeritev proizvodnje v države z manj strogimi okoljskimi predpisi, kar ogroža evropska delovna mesta in ekonomsko stabilnost.
Von der Leynova je nedvomno prepričana, da je evropska pot prava in da bo svet sledil njenemu zgledu. A Janša je postavil ključno vprašanje: ali Evropa s svojimi ambicioznimi podnebnimi cilji morda ne ustvarja okolja, ki bolj koristi njenim tekmecem kot lastnim državljanom in podjetjem? Če želi Evropa ohraniti konkurenčnost na globalnem trgu in hkrati dosegati svoje podnebne cilje, bo morala premisliti o svojih politikah in njihovi dolgoročni vzdržnosti. Janševo vprašanje ni politična provokacija, temveč pomembno opozorilo, da je treba najti ravnotežje med varovanjem okolja in ohranjanjem gospodarske konkurenčnosti.
A. G.