Kolikokrat smo v preteklosti že slišali frazo, da morata šport in politika ostati ločena? Da v športu ni prostora za izražanje ideoloških manifestacij? Da mora šport »ostati čist«? Zagotovo tolikokrat, da so se ta načela že dodobra zasidrala v misli tako atletov, ki so tekmovali na letošnjih olimpijskih in paraolimpijskih igrah v Tokiu oz. bodo tekmovali na olimpijskih in paraolimpijskih igrah v Pekingu prihodnje leto, kot tudi vseh tistih držav, iz katerih olimpijski udeleženci prihajajo, oz. držav, ki so v preteklosti že organizirale olimpijske igre ali bodo to storile v prihodnje. Vseeno se zdi, da smo z vsakimi igrami vse bolj oddaljeni od tega, da bi se nastopajoči športniki in posamezne države teh načel resnično držali.
Dejstvo je, da postajajo velika športna tekmovanja čedalje bolj absurdna; na eni strani športniki iz najbolj demokratičnih, odprtih in svobodnih držav sveta takšne dogodke izkoriščajo za vsiljivo promocijo radikalno levih ideologij, ki jih na ameriških in evropskih internetnih straneh ter televizijskih programih v zadnjih letih tako ali tako že širijo domala vsi prevladujoči mediji (na ulicah zahodnih mest pa agresivno propagirajo nasilni Black Lives Matter in Antifa skrajneži). Trenutno je najbolj razširjena »woke« športna gesta klečanje športnikov ob uvodnem igranju državne himne, ki ga je po Ameriki in Evropi razširila gesta profesionalnega igralca ameriškega nogometa Colina Randa Kaepernicka, ki je 1. septembra 2016 na tekmi svoje ekipe San Francisco 49ers, pokleknil ob igranju ameriške himne The Star-Spangled Banner.
Čeprav je nekoliko ironično, da se je protesta proti »diskriminaciji«, »zatiranju« in »sistemskemu rasizmu« poslužil državljan ene najbolj demokratičnih in pravnih držav na svetu ter ne ravno reven in zatiran profesionalni igralec ameriškega nogometa, ki je več kot pet let igral za 12. najpremožnejši športni klub na svetu (po Forbsovih podatkih so San Francisco 49ers s približno 3,5 milijarde ameriških dolarjev bogatejši celo od tako prestižnih evropskih nogometnih klubov, kot so Bayern Munich in Manchester City), se je njegova svetohlinska gesta kljub temu kot požar razširila po velikem delu Evrope in Severne Amerike.
Kje so športniki iz resnično nedemokratičnih držav?
Po drugi strani pa prav nikoli ne zasledimo takšnih gest s strani športnikov, ki prihajajo iz resnično represivnih in nedemokratičnih držav, kjer so grobo zatiranje žensk, LGBTIQ+ skupnosti in drugače mislečih tudi dejansko pereč problem. Tako se na športnih parketih doslej še ni pojavil iranski športnik, ki bi pokleknil v spomin na žrtve masovnih pobojev, do katerih je v državi prišlo leta 1988 (tudi po zaslugi krvoločnega novega iranskega predsednika Ebrahima Raisija), niti turški športnik, ki bi dvignil stisnjeno pest v znak solidarnosti s turško LGBTIQ+ skupnostjo, ki je v zadnjih letih de facto ostala brez vseh pravic, še manj pa kitajski športnik, ki bi s takšno ali drugačno protestno gesto opozoril na nečloveško represijo, ki jo komunistične oblasti te najštevilčnejše države sveta že desetletja izvajajo v Šindžjangu in Tibetu. Ni sicer jasno, ali je tem ljudem tako zelo malo mar za stanje demokracije, človekovih pravic in svoboščin ter vladavine prava v lastnih državah zaradi vseživljenjske indoktrinacije oz. pranja možganov, ki so ga deležni od oblasti, ali pa se za tem skriva strah pred represalijami v primeru izražanja družbeno-politično nezaželenih dejstev.
Poleg že omenjenega zahodnega nastopaštva s prekrižanimi rokami, klečanjem in stisnjenimi pestmi pa je na mednarodnih športnih dogodkih izjemno močno navzoče tudi politično motivirano izključevanje atletov, ki prihajajo iz določenih držav, vendar pa pri tem ne gre za poteze demokratičnih in svobodnih držav, ki bi rekle »ne« športnim nastopom proti atletom iz avtokratskih dežel, ampak se s takšnim početjem kitijo pretežno medijske pozornosti željne diktature. Tako smo bili že vsi velikokrat priča nizkotnim gestam arabskih športnikov do izraelskih nasprotnikov; na letošnji olimpijadi sta tako alžirski judoist Fethi Nourine in zatem še sudanski judoist Mohamed Abdalrasool odpovedala napovedano tekmovanje, v katerem bi se morala pomeriti z izraelskim nasprotnikom Toharjem Butbulom. Dominantni mediji, ki navadno z vsemi štirimi pograbijo novice o kakršnem koli etničnem oz. verskem sovraštvu ali nestrpnosti ter bombastično poročajo o redkih antisemitskih incidentih, ki jih v Evropi zakuhajo skupine neonacistov, takšne primere antisemitizma po navadi gladko pometejo pod preprogo.
Primer Tajvana in njegove mednarodne osamitve
Nekoliko bolj subtilen, a nič manj zlovešč pa je pritisk Ljudske republike Kitajske (celinske Kitajske), da se tako rekoč na vseh mednarodnih tekmovanjih prepove ali omeji nastopanje športnikov Republike Kitajske (Tajvana) oz. da ti tekmujejo pod improviziranim imenom »Kitajski Tajpej«. 12. najmanj demokratična država na svetu dejansko že več desetletij vodi sistematično kampanjo, s katero bi poskušala 22. najbolj demokratično državo na svetu (glede na Freedom Housov razpored držav po stopnji demokracije) na vse možne načine izolirati oz. mednarodno osamiti. Komunistična celinska Kitajska je svojo prvo zmago nad Republiko Kitajsko dejansko dosegla že leta 1971, ko je prevzela njegovo mesto v Organizaciji združenih narodov, od tedaj naprej pa poskuša to otoško državo spraviti v kot tudi na vseh drugih področjih, vključno z mednarodnim športom. Zaradi enormne ekonomske in politične moči, si Ljudska republika Kitajska takšne manipulacije lahko brez težav privošči, organizatorji športnih prireditev pa ji često servilno ustrežejo.
Takšni primeri sprevrženega mešanje športa in politike, ki bi morali biti po vseh pravilih dobrega okusa rezervirani kvečjemu za točilni pult, se tako brez posebnih zadržkov bohotijo na očeh svetovne javnosti, organizatorji športnih dogodkov pa očitno vedno znova pogrnejo na izpitu, ko je treba takšne in podobne, za profesionalni šport nesprejemljive, situacije preprečiti ter ustrezno sankcionirati odgovorne. Iz vsega naštetega je razvidno, da pot odpiranja vrat politiki in ideologiji v šport ne vodi do večjega spoštovanja človekovih pravic in demokratično – etičnih standardov, temveč gre na eni strani zgolj za nepotrebno samopromoviranje skozi vsiljevanje progresivnih »woke« ideologij, na drugi strani pa za grobo zapostavljanje atletov, ki imajo zgolj to nesrečo, da prihajajo iz resnično odprtih, svobodnih in demokratičnih držav, ki so se na takšen ali drugačen način zamerile kateri od številnih svetovnih diktatur.
Matej Markič