fbpx

Poslanica predsednika vlade Janeza Janše ob dnevu reformacije: Slovenski jezik in kultura sta vtisnjena v narodovo zavest. To srce slovenstva.

Predsednik vlade Janez Janša.

»Slovenski jezik in kultura sta vtisnjena v narodovo zavest. Sta ključna temelja, zaradi katerih smo postali nacija in smo svojo samobitnost potrdili s samostojno ter suvereno državo Slovenijo. Pot do tam pa je bila dolga in naporna. Zaznamujejo jo številni dogodki v naši zgodovini. Lepi in navdihujoči, pa tudi taki, ko je bil naš obstoj ogrožen. Vendar smo skoznje rasli, se učili in napredovali kot narod. Krepili smo svoj občutek za preživetje. Stali in obstali. Obranili in ohranili svoj jezik in kulturo. To srce slovenstva. Naše fizično in duhovno središče« je v poslanici ob državnem prazniku, dnevu reformacije, zapisal predsednik vlade Janez Janša.

Foto: Nova24TV. Slovenija 31. oktobra praznuje dan reformacije.

»Pesem Zdravljica dr. Franceta Prešerna govori o narodu, ki je uresničil svoje hrepenenje po svobodi, edinosti, sreči in spravi. O narodu, ki je preživel stoletja v sponah, da bi končno dočakal dan, da “koder sonce hodi, prepir iz svéta bo pregnan, ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!”. V Zdravljici se skriva duša slovenskega naroda. V njej se zrcali lepota materinega jezika.

Zven slovenskega jezika je bil tistega dne, ko smo praznovali rojstvo samostojne in suverene države, posebej čaroben. Zdel se je nekaj tako samo po sebi umevnega, da smo ob tem skoraj pozabili, da so bili časi, ko je bil zatiran in preganjan. Da smo se zanj v preteklosti večkrat morali boriti, da bi ga, tako posebnega in drugačnega od jezikov drugih narodov, ohranili živega do danes.

Zato ne preseneča, da je dan reformacije, ko obeležujemo rojstni dan slovenskega knjižnega jezika, že leta 1992, kmalu po osamosvojitvi, postal slovenski državni praznik. Slovenski jezik in kultura sta vtisnjena v narodovo zavest. Sta ključna temelja, zaradi katerih smo postali nacija in smo svojo samobitnost potrdili s samostojno ter suvereno državo Slovenijo. Pot do tam pa je bila dolga in naporna. Zaznamujejo jo številni dogodki v naši zgodovini. Lepi in navdihujoči, pa tudi taki, ko je bil naš obstoj ogrožen. Vendar smo skoznje rasli, se učili in napredovali kot narod. Krepili smo svoj občutek za preživetje. Stali in obstali. Obranili in ohranili svoj jezik in kulturo. To srce slovenstva. Naše fizično in duhovno središče.

Vse to bi bilo težje ali sploh nemogoče, če ne bi imeli mož, ki so slovenski govorni jezik naredili tudi za knjižnega. Brez Primoža Trubarja, ki je leta 1550 izdal prvi slovenski knjigi Abecednik in Katekizem, brez Adama Bohoriča in njegove prve slovenske slovnice Zimske urice, brez Sebastijana Krelja in njegove Otročje biblije, brez Jurija Dalmatina, ki je leta 1584 v slovenščino prevedel Sveto pismo, bi slovenski jezik ostajal samo govorjena beseda. Lahko bi zlagoma izginjal tudi iz vsakdanjih pogovorov, slovenske besede bi tonile v pozabo. Ko bi izginil jezik, bi izginil tudi narod.

Zato je vloga teh zgodovinskih osebnosti in slovenskih protestantov za obstoj slovenskega naroda tako pomembna. Z natisom prve knjige v slovenskem jeziku je bil postavljen trdnejši temelj za preživetje tako slovenskega jezika kot slovenskega naroda. Kot nas je slovenski knjižni jezik pred petsto leti uvrstil med kulturno razvite evropske narode, tako je tudi danes, v časih globalizacije in brisanja nacionalnih meja, prav slovenski jezik (še) vedno ključen del naše kulturne dediščine in identitete. Središče narodove zavesti. Je vezivo, ki nas povezuje, ohranja in predstavlja temelj naše samobitnosti.

Iskrene čestitke ob državnem prazniku, dnevu reformacije. Ostanimo ponosni na naš materin jezik.«