Je spomin na žrtve komunističnega nasilja drugorazredna tema za Pirc Musarjevo?

Nataša Pirc Musar je pred volitvami slovenski javnosti obljubila, da se bo ob pomembnih temah oglasila. Njena obljuba se je uresničila zgolj v primerih, ko je njen glas sovpadal s širšo agendo tranzicijske levice. V nasprotnih primerih je ostala tiho. Še vedno se ni odzvala na hude obtožbe o antisemitizmu na RTV, pomenljivo tiho pa je ostala tudi v primeru vladne ukinitve dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. Tiho sta ostala tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina in predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. 

Predsednica države se sicer težko izgovarja, da odgovora še ni uspela formulirati. Predpostavljamo, da je šlo za stvar prioritet. Včeraj je namreč na Twitterju zapisala: “Danes je mednarodni dan boja proti homofobiji, transfobiji in bifobiji. Ne le na ta dan, ampak vsak dan se moramo boriti proti diskriminaciji, nasilju in sovražnemu govoru zaradi spolne usmerjenosti in spolne identitete.” K temu je dodala, da bi moral imeti vsak “možnost, da svobodno in brez strahu odloča o sebi in izbiri življenjskega sopotnika/ce!” 

Še več, predsednica države je nato objavila še eno sporočilo iz islandske prestolnice, ki pa pravi tako: “Temeljno vprašanje našega časa je, kako obrniti trend nazadovanja na področju demokracije, pravne države, človekovih pravic in pravic manjšin. To je glavni razlog, zakaj smo se zbrali v Reykjaviku.” Ob vsem skupaj se zastavlja vprašanje, kako je mogoče, da Pirc Musarjeva ne odreagira, ko vlada samopašno in brez javne debate ukine dan spomina na žrtve komunističnega nasilja?

Drugorazredna tema tudi za Pirc Musarjevo?
Ali ni prav ta ukinitev dokaz neverjetne diskriminacije, političnega nasilja, zaničevanja pravic manjšin, ki jih politična večina (znana tudi kot tranzicijska levica) vrši nad manjšino? In tudi, če predsednica države meni, da svojo izvolitev dolguje ravno tej večini, ki jo (med drugim) predstavljajo pravnoformalni nasledniki Komunistične partije, ki je zagrešila povojne poboje, zakaj hkrati ne razume, da dan spomina ni svetovnonazorska, temveč civilizacijska opredelitev, ki se zavzema za dostojen pokop in spomin umrlih? Z drugimi besedami, nasprotovanje ukinitvi dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja ne bi prav nič povedalo o njeni siceršnji politični usmeritvi, njena tišina pa tako priča o tem, da se je očitno podala po isti poti kot njen predhodnik dr. Danilo Turk, ki je ob grozovitem odkritju v Barbara rovu dejal, da gre za “drugorazredno temo”.

Na predsednico države smo naslovili naslednja novinarska vprašanja:

• • Ali predsednica države podpira ukinitev dneva dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja?
  • Če je temu tako, zakaj meni, da si izvensodno pobiti Slovenke in Slovenci ne zaslužijo spomina, posledično tudi dostojnega pokopa, po 34. členu Ustave?
  • V kolikor dan spomina podpira, zakaj se na vladno ukinitev le tega ni javno odzvala?

  Tiho tudi Peter Svetina
  Pomenljivo tiho pa je ostal tudi Peter Svetina, varuh človekovih pravic, ki tudi sicer zelo redko spregovori. O tem, kako selektivno pojmuje človekove pravice smo pisali v preteklosti in si lahko preberete TUKAJ. Naloga varuha je vršiti nadzor oblasti. Njegova misija je opredeljena z naslednjimi besedami: “Varuh človekovih pravic RS (Varuh) je ustavna kategorija, ki ne sodi ne v izvršilno, ne v sodno in ne v zakonodajno vejo oblasti. Varuh tako ni del mehanizma oblasti ampak je nadzornik oblasti, saj s svojim delovanjem omejuje njeno samovoljo pri poseganju v človekove pravice in temeljne svoboščine.”

  Varuh v prvi vrsti varuje človekove pravice in svoboščine, zagotovljene v ustavi, a lahko intervenira v primeru kršitve katerekoli pravice posameznika in lahko intervenira “tudi v primeru nepravičnega in slabega upravljanja izvajalcev oblasti v razmerju do posameznikov.”

  Kot pravi ustava v 34. členu ima vsak človek pravico do osebnega dostojanstva. Kot razlaga dr. Šturm v komentarju Ustave se člen med drugim nanaša na odnos do mrtvih. Ustavni pravnik, sedaj žal že pokojen, zapiše: “Odnos do mrtvih je eno temeljnih civilizacijskih vprašanj, zato pri normativnem urejanju obstaja močan javnopravni interes, ki od države zahteva varovanje določene civilizacijske ravni glede ravnanja z mrtvimi.” Svetina torej ne bi smel imeti prav nobenih zadržkov, onkraj političnih, da se na vladni sklep o ukinitvi spominskega dne, jasno ne odzove.

  Varuhu človekovih pravic smo zato poslali naslednja vprašanja:

  Glede na to, da Varuh varuje človekove pravice zagotovljene v Ustavi in glede na 34. člen ustave, ki se razume tudi kot pravica do dostojnega pokopa, zakaj se Varuh ob vladni ukinitvi dneva spomina na žrtve komunistična nasilja ni oglasil? 

  Tiho tudi prva poslanka
  Poseben primer tišine, ki je ne bi smelo biti, predstavlja predsednica državnega zbora. Urška Klakočar Zupančič je od nastopa poslanskega mandata večkrat negativno presenetila. V zvezi z nerešenimi vprašanji polpretekle zgodovine vsaj dvakrat. “Primorcem so tuje diskusije o narodni spravi, ki razdvajajo Slovence v osrednji Sloveniji, in ostajajo ponosni na partizanske spomenike,” denimo dejala ob prazniku vrnitve Primorske k matični domovini. Različni pogledi na spravo so sicer stalnica v slovenskem prostoru, a nikoli doslej še ni noben visoki politični predstavnik javno namignil, da mu ni do prizadevanja za spravo. Predsednica državnega zbora je ponovno razočarala nekaj dni nazaj, ko je za medije zapela “Pesem o svobodi”. K sreči se je zadržala, preden je prišla do kitic pesmi, ki pozivajo na “borbo za svobodo za novo Jugoslavijo”.

  Tišina predsednice državnega zbora je od omenjenih še najbolj razumljiva. Je namreč članica vladnih svobodnjakov, ki so spominski dan tudi ukinili. A če bi se resnično zavzemala za človekove pravice, po 33. členu ustave denimo, potem bi lahko dokazala, da za njenimi burnimi javnimi nastopi obstaja dejanska substanca oz. globina. Zato smo ji poslali naslednja novinarska vprašanja:

  • • Ali si po vašem mnenju žrtve komunističnega nasilja ne zaslužijo spominskega dne?
    • Kako bi se po vašem mnenju morali izkazati pieteto dokazano nedolžnim in izvensodno pobitim, ki so življenje izgubili v okviru revolucionarnega terorja?

    Gal Kovač