Pričanje tožilke Mateje Gončin bi moralo biti prelomno za našo državo. Stvari, o katerih je pričala, so na robu verjetnega in pričajo o globoki prepredenosti slovenskih institucij – celo policije – s kriminalnim podzemljem. Kaj se dogaja v nedrju slovenske “depolitizirane” policije?
Večina ljudi si je zloglasni intervju tožilke na Tarči zapomnila predvsem po dveh stvareh: da jo je generalni direktor policije vabil na večerjo in od nje hotel politične usluge in da so se vodilni na Centru za varnost in zaščito do nje obnašali seksistično. Ti dve stvari sta seveda velik škandal, v Avstriji ali Nemčiji bi gotovo odstopila celotna vlada. A Gončinova je izpostavila še bolj osupljivo stvar, ki je veliko ljudi sploh ni razumelo oz. ni razumelo implikacije njenih besed.
Ključno razkritje intervjuja je ostalo v ozadju
Gončinova namreč vztraja pri tem, da so se o njej in o predsednici državnega zbora zbirale informacije, za to naj bi imela tudi dokaze. Povedala je, da so ji podtaknili varnostnika, ki naj bi te informacije zbiral. Policija naj bi prek videonadzora nezakonito tajno opazovala tako njo kot njene družinske člane. Nadzorovali naj bi jo tudi prek zasebnih elektronskih profilov – pri tem poudarja, da Kavaški klan, ki ga kot tožilka preganja, razpolaga s takšno tehnologijo, da je vdor, penetracija v zasebne elektronske profile, za njih verjetno mačji kašelj. Pravi, da so jo s tem ogrozili bolj, kot če varovanja sploh ne bi imela.
Besede so šokantne, a še bolj šokantne postanejo, če jih združimo s tem, kar je v intervjuju na POP TV (morda povsem po pomoti) priznal kar sam predsednik vlade Robert Golob – policija je varovala predsednika vlade Roberta Goloba le tri mesece; Golob se je namreč odločil, da bo varovanje sebe in družinskih članov prenesel na generalni sekretariat vlade, pri pojasnjevanju, zakaj je to storil, pa se je navezal na odločitev tožilke Gončinove – kot pravi, njeno odločitev podpira in verjame, da se je počutila nadzorovano, namesto da bi bila varovana. “Informacije so pa potem odtekale, nenazadnje verjetno tudi v te kriminalne združbe.”
Ko povežemo besede predsednika vlade in tožilke, se razkrije šokantno ozadje: policija je tožilki podtaknila varnostnika, ki jo je nezakonito nadzoroval, potem pa so informacije o njenem zasebnem življenju in lokaciji odtekale v “kriminalne združbe” (domnevno Kavaški klan, ki ga preganja?!). Skoraj neverjetno, da predsednik vlade kaj takšnega prizna in je še vedno na položaju skupaj z ministrom za notranje zadeve in generalnim direktorjem policije.
Lahko besede Gončinove in Goloba povežemo v strašljivo celoto?
Če verjamemo tako Gončinovi kot Golobu, gre torej za jasno povezavo med narkokarteli in policijo, o kateri se nihče sploh ne pogovarja, ker je najbrž tako šokantna, da jo ljudje dojemajo kot fikcijo.
“Eno od logičnih vprašanj je, zakaj se policija ni potrudila ugotoviti, kdo je po Ljubljani zasledoval slovensko tožilko in njene kolege iz BiH. Najverjetnejši razlog – razen, če jih imamo za popolne amaterje – je, da so pač vedeli, kdo jih je zasledoval, predvsem pa, da tega ni pametno raziskovati. Tudi glede tega, kdo bi lahko bil zasledovalec, ni prav veliko možnosti. Ali je bil Kavaški klan ali pa varnostniki sami – tisti, ki so nadzirali one, ki so varovali tožilko. Sebe seveda ne bodo preiskovali. Kavaškega klana pa tudi ne, saj je veliko bolje, da te ti fantje plačujejo, kot pa da te ustrelijo,” v novi kolumni za Siol razpravlja ekonomist Janez Šuštaršič, ki se sprašuje tudi, zakaj so policisti vdirali v zasebno pošto svojih lastnih varnostnikov z neumnim izgovorom, da preverjajo nadure. Na koncu pride do zaključka, da je balkansko podzemlje, specifično Kavaški klan, globoko povezano s slovensko policijo.
Slovenija že dolgo velja za mafijski raj
Da disfunkcionalne slovenske varnostne razmere v času levih vlad plodno izkoriščajo hudodelske združbe, je znano že dolgo.
Leta 2011 je npr. mafijski skesanec Maurizio Prestieri, nekoč pomočnik vodje neapeljske mafijske organizacije Kamora Paola Di Laura, v pogovoru s pisateljem Robertom Savianom, avtorjem knjige Gomorra, Slovenijo označil kot raj za mafijo. Prestieri je sicer poklicni morilec – na vesti naj bi imel 30 umorov.
Prestieri je trdil, da v Sloveniji ni protimafijske kulture, zato se lahko mafijci po državi prosto gibljejo. Povedal je tudi, da so lahko v Sloveniji počeli vse, kar so si želeli, saj ni nobenih pravil. Obiskovali so kazinoje, se dobivali z ženskami in prijatelji z vseh koncev sveta, neprekinjeno so v Sloveniji ostajali tudi po devet mesecev, tudi za novo leto, je takrat poročala RTV Slovenija.
“V Sloveniji smo bili povsem varni, zato smo uporabljali svoja prava imena,” je dejal Prestieri in dodal, da niso uporabljali ponarejenih dokumentov, omenil pa je še, da so ustanove v Sloveniji na plačilnih listah različnih mafij: ruske, srbske, italijanskih, turške … Italija je obdana z državami, kjer je po mnenju italijanskih mafijskih organizacij enostavno poslovati, saj so državne institucije zelo šibke in ne obstaja protimafijska kultura. Poleg Slovenije je Prestieri omenil še Albanijo, Grčijo, Hrvaško in Črno goro. Trdil je, da so slovenski organi na plačilni listi mafije.
Spomnimo, da je takrat, februarja 2011, prišlo do somraka levičarskega “trojčka” SD, LDS in Zares, ko je slovenska država povsem odpovedala in klecnila pod mogočnim bremenom mednarodne finančne krize, institucije pa so bile tako rekoč v razsulu.
Srbska naveza
Pred kratkim so ZDA uvedle sankcije proti posameznim osebam in podjetjem, ker so pomagali predsedniku Republike Srbske (BiH) Miloradu Dodiku pri izogibanju poprej naloženim sankcijam. Sankcioniran je tudi minister za zunanjo trgovino in gospodarske odnose BiH Staša Košarac. Novico je v sredo sporočilo ameriško finančni ministrstvo.
Kot so še navedli Američani, je svoj položaj zlorabljal za spodkopavanje učinkovitosti državnih ustanov v predsednikovo korist. Hkrati so Američani uvedli kazni tudi proti trem osebam in štirim podjetjem, ki sodelujejo z Dodikovo družino. To so: Mirko in Aleksandar Dobrić ter Vlatko Vukotić in njihova podjetja.
Када имате пријатеља попут Зорана Јанковића онда знате да у политичке борбе улазите са најснажнијом могућом подршком!
Предсједник @MiloradDodik и градоначелник Љубљане Зоран Јанковић данас су разговарали о многим важним темама. pic.twitter.com/TYOs6MK7wn
— СНСД (@SNSDDodik) September 4, 2022
Spomnimo, da je Dodik velik prijatelj ljubljanskega šerifa Zorana Jankovića. Šuštaršič v svoji kolumni spomni, da so Američani že v začetku leta 2022 uvedli sankcije Dodiku, ker naj bi deloval proti ustavnemu redu in enotnosti Bosne in Hercegovine. Sankcije grozijo tudi vsem, ki poslujejo z njim in njegovim krogom. Devet mesecev kasneje pa ga je kot starega prijatelja obiskal ljubljanski župan, se dogovarjal za posle in podprl njegovo kandidaturo na prihajajočih volitvah. Šuštaršič izpostavi še, da je ljubljanski župan tudi velik prijatelj in priložnostni podpornik Aleksandra Vučića, Dodikovega političnega sponzorja in srbskega predsednika, “populista, ki namerava do konca svoje vladavine krmariti med ruskim in kitajskim kapitalom ter navideznim procesom priključevanja EU”.
Pri tem spomni še na povezave med Jankovićem in Golobom. V Sloveniji poznamo t. i. fenomen Pozitivne Slovenije – kar trije “novi obrazi” prihajajo iz propadle Jankovićeve stranke: Alenka Bratušek, Marjan Šarec, pa tudi Robert Golob in vsi se obnašajo, kot da je Zoran Janković njihov šef. Hkrati pa je Janković človek, ki trdi, da sta Dodik in Vučić – dva politika, ki ju že dolgo povezujejo s podzemljem – “najboljša politika na Balkanu”. Povezave med slovenskimi novimi obrazi in balkansko na pol mafijsko politiko so bile torej od nekdaj na dlani.
Slovenija, mafijska dežela?
Zelo nenavadno je, da se lahko policiji zgodi mafijski umor tako rekoč sredi velikega mesta (že drugi v enem letu), pri tem pa naj bi bila zadnja žrtev v preteklosti celo policijska priča. Nenavadno je, da se luksuzni avtomobili beograjskih in bosanskih registracij, v katerih sedijo znani člani balkanskih mamilaških klanov, vozijo po Sloveniji, pa jih nihče ne ustavi, niti da bi jih legitimiral. Pri tem pa niso zanimive le potencialne povezave s policijo, ampak – še bolj strašljivo – s pravosodjem.
Spomnimo: primer balkanski bojevnik je v primeru Đemajla Mandjuke letos dokončno zastaral. Sodišče po razveljavljeni sodbi ni pravočasno znova odločalo o krivdi Đemajla Mandjuke, ki edini izmed dvanajstih obtoženih krivde ni priznal. Drugi “bojevniki” so po pogoditvi s tožilstvom dobili smešno nizke kazni.
Mandjuka je bil skupaj s preostalimi enajstimi aretiran v spektakularni kriminalistični akciji leta 2010. Tožilstvo je bilo prepričano, da je prav Mandjuka članom združbe sporočal lokacije najemnih stanovanj na območju Italije, kjer so hranili mamila; obveščal naj bi jih o selitvah na druge lokacije in o tem, kdo bodo njihove kontaktne osebe. Mandjuka naj bi balkanskim bojevnikom tudi razdelil točno določene naloge v poslu z mamili. A čeprav naj bi prav on mamila tudi varoval, svoje krivde kot edini nikoli ni priznal.
Spomnimo, da je bil tudi Janković v razvpitem primeru farmacevtka, kjer je imela policija proti njemu kot dokazno gradivo prisluhe in SMS-e, spoznan za nedolžnega, potem ko je sodišče bizarno izločilo in uničilo dokazno gradivo. Gre za modus operandi slovenskega pravosodja?
Vrh ledene gore
Takšna zastaranja, podobno kot oprostilne sodbe Jankoviću, požanjejo ogromno neodobravanja javnosti, na koncu pa ljudje na takšne zadeve kar hitro pozabijo, dokler jih primeri, kot je zadnji primer Gončinove, ne spomnijo, da Slovenija močno spominja na balkansko disfunkcionalno mafijsko državo. Je imel mafijski skesanec prav? Smo res mafijska država oz. raj za mafijo? Je tožilka razkrila vrh ledene gore, katere celotno strukturo zakriva gladina medijskega morja, spodaj pa se skrivajo mafijske naveze tako pravosodja in policije kot političnih vrhov?
I. K.