Slovenijo pretresata domnevni kriminal in dogajanje v policiji. To je bila tudi tema četrtkove Tarče, v kateri bi se pričakovalo absolutno in popolno sodelovanje notranjega ministra Boštjana Poklukarja in generalnega direktorja policije Senada Jušića – a se na vabilo po besedah voditeljice Erike Žnidaršič nista odzvala. Vabilu se ni odzvala niti generalna državna tožilka Katarina Bergant. Nadzor zaradi nepravilnosti na policiji, ki ga je naznanila tožilka, še vedno traja, rezultati pa naj bi bili po njenih besedah “katastrofalni”.
“Mislim, da je to svojevrsten škandal, ne le zato, ker gre za nevljuden akt do javne televizije, gre za to, da ne razumeta sistema moderne družbe, njenega funkcioniranja, da morajo oblastniki, javni funkcionarji, ti, ki jih plačujemo, odgovarjati javnosti,” je dejal odvetnik tožilke Mateje Gončin David Sluga, pri čemer je voditeljica poudarila, da gre tukaj za precej resne zadeve. Poleg domnevnih nepravilnosti v delovanju policije, prisluškovanju in domnevno nepooblaščenemu dostopu do varnostnih in osebnih podatkov se razkriva tudi sum klientelizma.
Medtem ko je varnost pomembnih pozicij pod vprašanjem in domnevnim sumom nepravilnosti, se poraja tudi vprašanje, kam odteka denar, namenjen varovanju? Poleg ostalega je Tarča razkrila, da varnostniki notranjega ministra Boštjana Poklukarja bivajo v naselju z dva tisoč prebivalci dva kilometra od središča Bleda ob vznožju Huma. Ministra varuje devet varnostnikov Centra za varovanje in zaščito. Po dva vsako noč bivata v hiši, ki je od Poklukarjevega doma oddaljena dve minuti vožnje z avtomobilom oziroma slab kilometer. Ministrstvo apartma v prvem nadstropju hiše najema od junija lani. Za stanovanje z dvema spalnicama, kopalnico, kuhinjo in dnevnim prostorom pa po javno dostopnih podatkih mesečno plačuje 2000 evrov. Pred marcem letos je osem mesecev plačevalo 2190 evrov. Za primerjavo – na portalu za nepremičnine primerljivo trosobno stanovanje na območju Bleda trenutno oddajajo za okoli 1000 evrov na mesec.
V času vlade Marjana Šarca, ko je bil notranji minister prav tako Boštjan Poklukar, so njegovi varnostniki najprej bivali v državni Vili Zlatorog, pozneje pa v le dober kilometer od ministrovega doma oddaljenem trosobnem stanovanju, za katero je ministrstvo plačevalo okoli 800 evrov na mesec. Stanje je za Tarčo anonimno komentiral varnostnik. “To je zavržno. Vprašanje, ali ni to kaznivo. Ker ne moremo nekomu preplačevati stvari, če je realna vrednost najema tisoč evrov na mesec.”
Ne le cena, milo rečeno sporno je tudi, od koga ministrstvo najema stanovanje. Lastnica hiše, v kateri bivajo varnostniki, je svakinja višjega policijskega inšpektorja Radovana Zalokarja, zaposlenega na Centru za varovanje in zaščito – torej centru, v katerem so zaposleni varnostniki. Zalokar živi le sto metrov stran, obe hiši pa sta bili nekoč last Zalokarjeve tašče. Zalokarjeva svakinja pa je tudi direktorica bližnjega Hotela Astoria Bled – prav tistega, v katerem so varnostniki ob nastopu mandata Poklukarja po odhodu Bobnarjeve prebivali tri mesece. Kako si na policiji kaj takega sploh lahko dovolijo, kdo je urejal ta posel in zakaj se minister za notranje zadeve ni odzval? S policije so odgovorili: “Pred najemom prostorov je bila preverjena ponudba na trgu, tudi v lasti policije, Slovenske vojske in JGZ-ja Brdo, a ni bilo primernih ali prostih kapacitet. Odločitev za konkretni najem pa je bila sprejeta glede na takratno stanje na trgu.”
“Zavržno je, da se tako dela z javnim denarjem, medtem ko je takrat, ko v policiji policistom, varnostnikom, komur koli kdo reče, zakaj pa to ni tako … odgovor vodij vedno isti: Tiho bodi, saj veš, da ni denarja,” je dodal anonimni varnostnik. Inšpektor, čigar svakinja oddaja stanovanje policiji oziroma ministrstvu, pa naj bi bil prav ta, ki je vozniku nekdanje ministrice za digitalno preobrazbo Emilije Stojmenove Duh po telefonu svetoval, naj na poti na dunajsko letališče vklopi modre luči, pravijo sogovorniki s policije. “Po mojem vedenju je klical inšpektorja, ki mu je povedal, da naj pač lučke prižge, pa bosta potem že urejala. Ministrica je bila zamenjana, tako da so bile posledice. Kar se tiče Centra za varovanje in zaščito, pa se ni zgodilo nič,” se glasijo besede anonimnega varnostnika.
Poklukar za večerjo plačal kar 2700 evrov
Še en dogodek, ki priča o tem, kako je Slovenija majhna in povezana na vsakem vogalu: Sredi junija je minister Poklukar po koncu dvostranskega srečanja v Kobaridu italijanskega kolega Mattea Piantedosija z delegacijama povabil na uradno večerjo v kobariško restavracijo Topli val. Naključno je lastnik restavracije brat vodje ministrovega kabineta Nataše Hvala Ivančič. Pojedli in popili so za 2700 evrov. Z ministrstva so odločitev za to restavracijo takole pojasnili: “Omenjena restavracija je glede na velikost obeh delegacij – skupaj 50 oseb – lahko zagotovila ustrezno pogostitev. Polega tega pa je bila druga dogodku primerna restavracija tisti dan zaprta. Vodja kabineta ministra, Nataša Hvala Ivančič, ni lastniško povezana z restavracijo Topli val in tudi ni funkcionarka. Drži pa, da je sestra lastnika restavracije.”
Na vprašanje voditeljice, ali si policija lahko dovoli sum klientelizma, Šepec odgovarja, “da je treba čisto vsako tako sporno naložbo ali najem preveriti. Torej, oni naj zdaj povejo, kje so zbrali ponudbe. Po navadi se zbere tri ponudbe in potem se lahko zelo hitro pove, ali so bile te ponudbe res enako drage ali nedosegljive; tako se lahko hitro ugotovi, ali je šlo za klientelizem”, je pojasnil. Sluga se strinja, da so take zadeve za politika “izjemno nerodne, kajti pri politikih mora biti standard njihovega videza nepristranskosti kar najvišji. Posebej, kadar gre za vprašanja, povezana s financami. Tukaj so davkoplačevalci upravičeno občutljivi”, je dejal in dodal, da “gre le za naše žepe”.
Oddaja Tarča je sicer razkrila ozadje domnevno mafijskega umora Satka Zovka, priče v procesih Kavaškega in Škaljarskega klana, ki je bil januarja pod zaščito policije, novembra pa umorjen v Ljubljani. Že ob njegovem obisku bosanskega veleposlaništva v Ljubljani so specialci opazili sumljivo vozilo, ki je sledilo delegaciji bosanskih tožilcev in tožilke Mateje Gončin. Ta je policijo opozorila na nevarnost in neznano vozilo, a policija ni ukrepala, kar po mnenju varnostnikov in tožilke morda pomeni zamujeno priložnost za preprečitev umora. Tožilka Gončin je policiji očitala neaktivnost, tajno opazovanje in nezakonito zbiranje podatkov, kar naj bi se dogajalo tudi predsednici DZ. Policija vse obtožbe zanika. Po umoru je sicer okrepila varovanje sodnikov in tožilcev, vendar Gončin trdi, da incident ni bil ustrezno preiskan. Njen pooblaščenec je razkril dokumentacijo, ki dokazuje, da je policijo večkrat pozvala k ukrepanju, a odgovora ni prejela. Kritike letijo tudi na vodstvo policije, ki ga tožilka bremeni odgovornosti za nepreiskane varnostne incidente.
Sluga je dejal, da njegova varovanka po mnenju vodstva CVZ sploh ni upravičena do kakršnihkoli podatkov, ki se tičejo njene varnosti. “Tudi teh podatkov, kaj je s preiskavo tega incidenta, ki ga omenjate, ni dobila,” je pojasnil in poudaril, da so bili bosanski tožilci tisti, ki so opazili, da se nekaj dogaja, zaradi česar meni, da so oni bolj “kvalificirani” v teh primerih. “Oni so mojo varovanko opozorili, da je nekaj narobe, in zgodilo se ni nič,” je dejal.
Generalna državna tožilka Katarina Bergant meni, da javne razprave o težavah varovanja ne prispevajo k večji varnosti, temveč ravno nasprotno. Pojasnila je, da se javno ni opredeljevala, vendar si je ves čas prizadevala za ureditev razmer.
Nepooblaščen dostop do varnostnih kamer in podatkov?
Tožilka je bila zadovoljna s svojimi varnostniki, nepravilnosti pa pripisuje njihovim nadrejenim. Prejemali so več obvestil o sumljivih poskusih dostopa do nadzornih kamer na njeni hiši. Poskusi so bili izvedeni z elektronskim naslovom “[email protected]” in z različnih lokacij po Sloveniji. Poleg tega naj bi vodstvo Centra za varovanje in zaščito (CVZ) prek aplikacije nadziralo tožilko in njene varnostnike, pri čemer so uporabljali še druge nenavadne elektronske naslove, kot sta “[email protected]” in “[email protected]”. Gončin opozarja, da policisti zunaj njene ekipe varnostnikov dostopajo do njenih posnetkov brez njenega soglasja ali odredbe, kar vidi kot nezakonit poseg v njeno zasebnost in varnost. Po njenem mnenju takšen nadzor še dodatno ogroža njeno družino, zlasti ob grožnjah mednarodnih hudodelskih združb, kot je Kavaški klan, ki uporablja napredna tehnična sredstva za spremljanje žrtev.
Da so policisti kar z zasebnih elektronskih naslovov dostopali do varnostnih podatkov tožilke, je komentiral Miha Šepec s katedre za kazensko pravo pravne fakultete. V času dostopanja naj bi tožilka pisala obtožnico o hudodelski združbi in Šepec poudarja, da je varnostni sistem očitno precej slabo vzpostavljen, da kar z “gmaili dostopajo v sistem, to je strokovna slabost. Če pa je to dostopal nekdo, ki tega pooblastila sploh nima, pa gre za kaznivo dejanje, ki bi ga bilo potrebno raziskati”.
Še ena sumljiva informacija je, da je tožilka Gončin od znanke iz pravosodnih vrst izvedela, da naj bi imela v skupini infiltriranega varnostnika z nalogo, da zbira informacije o njej. Alarmi so se ji oglasili, ker je izvedela tudi, da naj bi varnostniki drugih varovanih oseb zbirali informacije s čudnimi nameni. Po besedah tožilke Gončin so imeli varnostniki Klakočar Zupančič odrejeno nalogo, da poročajo vodstvu, “kam gospa hodi, kje se zadržuje, kdo so njeni ljubimci, o čemer se je odkrito in brez sramu razpravljalo v prostorih CVZ-ja in tudi drugje, saj so informacije prišle tudi neposredno do mene”. Kot je razumel eden od varnostnikov, se je nabiral material, da bi potem lahko, ob neki neposlušnosti, zadevo plasirali v javnost. “Tukaj je šlo za neke stvari, ki so javnosti majčkeno bolj, bi rekel … ki v javnosti niso dobro sprejete. Tega ljudje pač ne marajo.” V času, ko je bil Karl Erjavec minister, so varnostniki prejeli ukaz za namestitev sledilne naprave v njegov avto. Ker to ni uspelo, so fotografije njegovega avtomobila prišle v javnost, kar je povezano s političnimi motivi.
Tožilkin odvetnik ni presenečen, da policija zbiranje podatkov in podtaknjence zanika, saj gre za potencialna kazniva dejanja, je izpostavil in spomnil, da je nekdanji kulturni minister Dejan Prešiček odstopil, ker je “nek inštrument vozil v glasbeno šolo ali nekaj takega, tukaj morajo biti vatli podobni. Ti odgovori policije, ki sem jih natančno poslušal, so pavšalni, na vprašanja se ne odgovarja, postavlja se neke trditve o policijskem delu, nekakšna poučevanja, tako da ocenjujem, da ne gre za prav inteligentno pisanje”. Šepec sicer meni, da bo težko dokazati, da policija dejansko nekaj skriva, a Sluga pravi, da bo njegova varovanka v naslednjem sodnem postopku priča, ki mora govoriti resnico, “generalni direktor policije pa ne bo priča, on bo osumljenec. On lahko po ustavi laže in to bo po vsej verjetnosti tudi počel”, je poudaril in dodal, da bo sodeč po praksi njegova verodostojnost sorazmerno nizka.
Je Jušić želel vplivati na tožilko?
Gončin je razkrila, da je zaradi prijave doživela pritiske s strani policijskega vrha in bila nekaj mesecev brez varovanja. Sama si je kupila solzivec in piščalko, varovanje pa so ji vrnili šele po umoru Satka Zovka, ko je ponovno sprejela svojo prvotno ekipo varnostnikov. Generalni direktor policije Senad Jušić naj bi skušal vplivati na Gončin in naj bi jo povabil na večerjo, kar Jušić zanika. Gončin je trdila, da je Jušić na sestanku kazal dokumente iz postopka proti njegovemu konkurentu Boštjanu Lindavu in poskušal vplivati na zadevo, ki pa je na tožilstvu padla.
Policija je bila o likvidaciji obveščena
Vse likvidacije v zadnjih letih so nekako posredno povezane, je dejala Žnidaršičeva v oddaji, ki je ob tem omenila zadnji umor Zovka v Ljubljani. V nadaljevanju so v prispevku povzeli vse umore v zadnjih letih, pri umoru Zovka pa omenili, da je policija sprva zanikala, da je Zovko v programu zaščitenih prič, nakar je na dan prišlo, da mu je Slovenska policija nekaj mesecev v zameno za informacije nudila zaščito, a se ji je Zovko odrekel. Opozoril za Zovka je bilo več, že pred časom so se po Ljubljani pojavili plakati, ki so napovedovali njegovo usodo. Slovenska policija pa naj bi že pred tem dobila konkretno informacijo o tem, kdo naj bi likvidacijo Zovka izvedel, kar je potrdil novinar Avdo Avdič, ki je zaradi narave dvojega dela prav tako pod policijsko zaščito. Če kdorkoli iz slovenske policije pravi, da niso imeli informacije, da Dino Muzaferovič pripravlja likvidacijo Kekiča (Zovka) ne govori resnice, je dejal Avdič, ki je prepričan, da bi slovenska policija umor lahko preprečila, saj da je Muzaferovič tudi nezakonito na ozemlju Slovenije, pri čemer gre po njegovem mnenju prav tako za neke vrste “napako”.
Se bodo likvidacije nadaljevale?
“Absolutno nezaslišano,” je novinarka Damijana Žist komentirala dejstvo, da naj bi imeli na Centru za varovanje in zaščito zaposleno osebo, domnevno povezano z enim od teh klanov.
“Tukaj gre res za tajne podatke, za resne stvari in se absolutno ne bi smelo zgoditi,” je poudarila. Na vprašanje, kaj pomeni umor priče za nadaljnje postopke, pravi, da bi, če je bil zaslišan pred preiskovalnim sodnikom, lahko dobili vsaj tiste zapiske, s tem pa tudi potrebne dokaze. Kar se tiče izločevanja dokazov, ki še poteka, pa Šepec pravi, da mora “država zbirati zakonito in če jih je zbirala zakonito, potem ni treba nič skrbeti, odvetniki lahko skačejo po glavi, pa ne bodo nič dosegli. Če pa so do dokazov prišli po nezakoniti poti, torej s kršitvijo zakonov, ki si jih je država sama postavila, potem pa se moramo tudi mi vprašati, ali želimo take sodne postopke, kjer država krši zakone in potem to uporablja proti ljudem, ki jih preganja”. Predvsem zaskrbljujoče so besede Žistove, ki meni, da se bodo podobne zadeve oz. likvidacije dogajale tudi v prihodnosti, pri čemer je spomnila na zaseg droge na Okroglem iz leta 2019: “Trije od takrat so že likvidirani, po mojih podatkih sta dva še živa, eden je slep,” je pojasnila.
A.H.