Pravo ime za dogajanje, ki je sledilo v letih 1941 do 1945, je slovenska katastrofa. To pomeni, da je v tem času slovenski narod, pa tudi posamezni Slovenci, zašel v položaj, ki ga je spričo prejšnje slovenske zgodovine pripeljal na rob obstoja, do samega uničenja in izbrisa tistega, kar je dotlej lahko veljalo za duhovno strukturo slovenstva in s tem za cilj slovenske duhovne zgodovine. Katastrofalni položaj med drugo svetovno vojno je imel svoje zunanje in predvsem notranje razloge. Glavni zunanji razlog je bil v zvezi s katastrofo, ki je zadela Slovence že ob ob koncu prve svetovne vojne, ko so bili razdeljeni na troje državnih organizmov. S koncem kraljevine Jugoslavije leta 1941 so se posledice te delitve poglobile in radikalizirale tako, da je tudi slovensko ozemlje stare Jugoslavije bilo razdeljeno med preostale sosednje države, se pravi, med fašistično Italijo, nacionalsocialistično Nemčijo in Horthyjevo Madžarsko. S tem je prišlo do popolnega konca sklenjenega slovenskega ozemlja, razdelitev je segla prav do središča, do Ljubljane.
Tako je bilo Slovencem predvidoma določeno dokončno izginotje. To pa je samo zunanji vidik slovenske katastrofe. Pomembnejši in za nadaljnjo usodo Slovencev je bil notranji. Po letu 1941 je med Slovenci nastala državljanska vojna. Česa podobnega na Slovenskem ni bilo od začetka srednjega veka. Toda državljanska vojna po letu 1941 je zdaleč presegala zgodnje srednjeveške plemenske in verske spore, saj se je spremenila v tragedijo velikih razsežnosti z množičnimi pomori in težkimi posledicami za povojne čase.
Z ene strani je iz odpora zoper italijansko in nemško okupacijsko oblast nastajal narodnoosvobodilni boj, z druge strani je iz odpora zoper komunistične sile, ki so ta odpor vodile, nastajal protikomunistični boj. Oboje je legitimno, v moralnem in političnem pogledu opravičljivo. Toda katastrofa je bil v tem, da se je narodnoosvobodilni boj povezal s komunistično revolucijo tako zelo, da obojega več ni bilo mogoče ločevati. Na komunistični strani je ležala velika moralna krivda, da je izrabila ogroženost slovenskega naroda za akcijo, ki naj bi neopazno prerasla v pravo komunistično revolucijo.
Ta načrt ni bil naključen, saj je pomenil samo novo uporabo načela, ki ga je marksizem-leninizem prvič zastavil že v oktobrski revoluciji, ki je prav tako bila mogoča zaradi ruske vojne katastrofe v prvi svetovni vojni. S tem se je slovenski narodnoosvobodilni boj utemljil na nečem, kar je od znotraj ogrožalo njegovo legitimnost in mu nalagalo veliko moralno krivdo. Ta krivda je predvsem zadevala njegovo komunistično vodstvo, ne pa vseh udeležencev partizanov in aktivistov, ki so zvečine v ta boj prihajali zaradi narodne ogroženosti, ne pa zaradi izrecne ideje komunistične revolucije. Slovenska katastrofa med drugo svetovno vojno je s svojo notranjo protislovnostjo prizadevala sam zunanji obstoj Slovencev, nič manj pa njihovo moralno eksistenco, ki se je s tem znašla pred nerešljivimi dilemami.
Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj – član OF in predsednik SAZU akademik Josip Vidmar
Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in človeške pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva, pravi leta 1963 Josip Vidmar na razpravi RK SZD: »To je obravnavanje vprašanja 4. točke v programu OF o njenem smislu in o rezultatih, ki naj bi bili s to točko v našem osvobodilnem boju in v naši revoluciji doseženi. Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj.”
V eseju Kocbekova krivda v zborniku Krogi navznoter, krogi navzven akademik dr.bTine Hribar piše o članu OF Edvardu Kocbeku, o narodnoosvobodilnem boju in revoluciji. Vse kaže, da je Edvard Kocbek (1904–1983) po prihodu v partizane pristal na politične umore. Ni se le sprijaznil z njimi, ampak jih je sprejel tudi kot nujni pogoj »slovenske revolucije«. Je imel politične uboje za dejanja, ki so načeloma zla? In bi se jim bilo zato treba izogniti, dejansko pa naj bi to sredi narodnoosvobodilanega boja ne bilo mogoče? Tako, da naj bi bili politični uboji, zla dejanja revolucije, zaradi svoje nujnosti in neizogibnosti le nujno zlo, ne pa tudi politični umori, tj. politični zločini?
Padla je temeljna odločitev. Kocbek ne bo sodeloval le v narodnoosvobodilnem, ampak tudi v revolucionarnem boju, namreč kot postava nove revolucionarne sile: kot subjekt revolucije, skratka kot revolucionar. Toda narodno osvobodilni boj in revolucija se ne razlikujeta le na besedni ravni, marveč na veliko globlji ravni. Nista ne eno in isto. Narodnoosvobodilni boj pomeni obrambo, je obrambni boj za preživetje naroda. Revolucija pa pomeni napad, je napadalni boj, katerega končni cilj je prevzem oblasti, dosegljiv le s totalnim obračunom z nasprotniki revolucije, s »sovražniki«, ki jih kot take evidentira, s tem pa že izzove in se vzpostavi revolucija sama. Kocbek dne 31. maja 1942 napiše: »Sklenil sem biti oster in vendar potrpežljiv napadalec«.
Medtem ko je okupator realni sovražnik naroda, je sovražnik revolucije imaginarni sovražnik, skonstruiran šele na podlagi zapletenih simbolnih operacij. S temi simbolnimi operacijami je začel Kocbek dokaj zgodaj, saj že od začetka oblikovanja »osvobodilne fronte« izhaja iz naslednje predpostavke: slovenski narod je treba ne le osvoboditi, ampak tudi prevzgojiti.
Ni mogoče oblikovati posode, lončenega vrča, ne da bi se umazali z ilovico. Naše roke bodo tedaj umazane. Toda v povsem drugem pomenu kot tedaj, če ubijemo človeka in si umažemo roke s krvjo. Ko oblikujemo vrč ustvarjamo, ko ubijamo človeka, uničujemo. Kako je tedaj mogoče, da je Kocbek med ustvarjalno dejavnost vključil ubijanje? Le tako, da si je ubijanje »omislil« kot sredstvo ustvarjanja. Kot sredstvo revolucionarnega »preoblikovanja reda in človeka na Slovenskem«. Kot sredstvo oblikovanja novega človeka, namreč pod obnebjem »slovenske revolucije«.
To si je Kocbek sprva zamišljal predvsem v duhovnem pomenu, zdaj pa je pred ta pomen postavil, več kot postavil, potisnil politični pomen. In temu pomenu podredil pravo in etiko. Zdaj se vse, kar se dogaja, dogaja pod obnebjem Cilja, ki mu pravi »cilj revolucionarne justice«, katerega sredstvo so «revolucionarne sankcije«, tj. uboji. To je justica brez usmiljenja in to so brezobzirne sankcije, kakor Kocbek posebej poudarja. Prav zato je potrebna »silovita doslednost«, je potrebno revolucionarno nasilje, ki se ne ozira na »psihologijo obsojenca«, se pravi, na morebitne dobre namene človeka, ki ga bodo v imenu revolucije likvidirali. Vprašanje njegove subjektivne krivde oz. nedolžnosti zdaj ne pomeni nič, odločilna je njegova objektivna krivda. Odločilno je to, kaj njegova dejanja, kaj njegove besede pomenijo z vidika končnega cilja revolucije.
O Kidriču
To, kaj je objektivno, pa je sproti odločalo revolucionarno vodstvo, namreč na podlagi »objektivno utemeljenih odločitev«, drugače povedano, na podlagi »objektivnih zakonov zgodovine«, spoznanje in uveljavljanje katerih je vzelo v svoje lastne roke. Jih imelo v lastnih rokah, natančneje, jih proizvajalo v svoji glavi. V glavi glavnega subjekta revolucionarne akcije, s tem pa tudi revolucionarne justice in njenih sankcij: likvidacij kot revolucionarnih «justifikacij«. Neposredni glavni vodja »slovenske revolucije«, natančneje, komunistične revolucije na Slovenskem, pa ni bil Edvard Kocbek – Pavel, marveč Boris Kidrič – Peter.
A Kidrič ni bil samo neposredni, operativni vodja revolucije, ampak tudi po komunistični partiji pooblaščeni, od vodstva Osvobodilne fronte pa očitno priznavani glavni tožilec, glavni zasliševalec in glavni sodnik revolucionarnega sodstva, tj. »procesov« revolucionarne justice. Po potrebi pa tudi glavni in edini odvetnik po njem osumljenega in obtoženega. Kocbek se je zavedal, da so sodišča, v katerih je imel glavno besedo praviloma politkomisar, partijski človek, revolcionarna sodišča, da torej sploh niso prava sodišča, tudi vojaška ne, marveč, kakor sam zapiše: “tako imenovana sodišča”.
Kidrič je Kocbeka »vzel v paco« takoj po prihodu na partizansko ozemlje in ga ni izpustil iz rok vse do njegovega podpisa Dolomitske izjave. Po podpisu pa so se Kocbeka tako in tako znebili, ga poslali iz Slovenije. Kaže, da s podobim namenom, kot so ga potegnili na partizansko ozemlje. Kajti le nekaj dni po odhodu večine vodstva OF iz Ljubljane je partijska Varnostna obveščevalna služba (VOS) v Ljubljani začela s serijo likvidacij, katerih prva žrtev je bil, kakor smo videli, dr. Lambert Ehrlich. Kocbeka je to morda prizadelo, toda o kakem kesanju v dnevniškem zapisu ni niti sledi: «Ko smo zvečer legali na pograd, je prišel kurir iz Ljubljane in prinesel vest, da je po sklepu ljubljanskega vodstva padel dr. Ehrlich, organizator stražarstva in pobudnik antipartizanstva.
Čeprav Kocbek te besede predvaja kot svoje, kot izraz lastnih misli, v resnici pred seboj nimamo več Kocbeka. Iz njega se ne oglaša glas njegove vesti, marveč Kidričev glas. Kocbek ne izraža svoje vesti, marveč le nekoliko po svoje reproducira teze Kidriča (Stalina, Lenina, Engelsa, Marxa). Vemo, kako so zmagovalci približali revolucionarno pravico ljudstvu. Z revolucionarno pravico in njenim krvavim nasiljem so zagotovo spremenili »slovenski narodni značaj«; toda niso ga preoblikovali na boljše, marveč so ga samo še dodatno spačili, predvsem pa travmatizirali (dr. Tine Hribar).
Z miselno poglobljeno analizo razvoja komunističnega in poskomunističnega obdobja Slovencev in na podlagi zgodovinskih dokumentov nam dejstva predstavijo razlago, zakaj so danes Slovenci in Slovenija razklani na dva dela, na tradicionalni in revolucionarni del naroda. Narodni značaj so slovenski komunisti z avtohtono revolucijo Slovencem, kot edinemu narodu v Evropi, spremenili in v osemdesetih letih obvladovanja naroda dosegli to, kar imamo danes.
Povzetek zgodovinskih dejstev
Dr. Jože Pučnik je videl dlje, mnogo dlje kot drugi -– bil je vizionar. Janez Janša na spominski slovesnosti v Črešnjevcu ob 17. letnici smrti dr. Jožeta Pučnika: “Šele po 30. letih ugotavljamo, da demokracija kot forma brez politične kulture ne zadostuje za korenite spremembe v družbi!«
Dr. Jože Pučnik: »Slovenija je v letu 1999 država, ki ne zagotavlja temeljnih pogojev za ohranitev nacionalne identitete in tudi ne strukturnega okvira za normalizacijo razmer in za modernizacijo družbe. Slovenija je v globoki vrednostni, gospodarski in politični krizi. Zato izhajam iz teze, da so ogroženi demokratična ureditev države in temeljni življenjski interesi Slovencev. V izvajanju bom izhodiščno tezo skušal razložiti in utemeljiti, za zaključek pa naj bi bilo nekaj misli o tem, kaj bi morali storiti za premagovanje te krize in za zavarovanje temeljnih interesov slovenskega naroda«.
Knjiga Slovenski razkol (2019) je prelomno zgodovinsko delo, znanstvena monografija, ki na poljuden in dokumentiran način v marsičem ruši tabuje in desetletja vzdrževano ideološko dogmo o enostranski krivdi za slovensko bratomorno vojno. Knjiga dejansko spreminja dosedanje védenje o drugi svetovni vojni na Slovenskem, predvsem v luči razlogov in krivde za slovenski narodni razkol, ki nas pesti še danes. Monografija je sad doktorskega študija in 20-letnih raziskovanj dr. Jožeta Možine, med katerimi se je avtor dokopal do fascinantnih, doslej neznanih arhivov in pričevanj, ki zgodovino druge svetovne vojne na Slovenskem v marsičem pišejo na novo.
Zgodovinska študija dr. Tamare Griesser Pečar Razdvojeni narod se opira na temeljito preverjanje in nadrobno preučevanje virov s prikazanom struktur in tokov, ki so pripeljali do državljanske vojne v Sloveniji. Glavna pozornost je posvečena letoma 1941 in 1942, ker je bil prav v prvih dveh letih vojne položen temelj nespravljivega spora znotraj slovenskega naroda. Poseben poudarek je namenjen tudi koncu vojne, ko so komunisti končno prevzeli oblast. Raziskava, ki je bila zastavljena nepristransko, brez predsodkov in brez vnaprej določenega rezultata, pokaže, kako so novi oblastniki, komunisti, delovali, kako so ravnali z resnico in človekovim dostojanstvom. Potemtakem leta 1945 ni bilo prave »osvoboditve« Slovenije, ker je osvoboditev iz ječe totalitarne vladavine okupatorja peljala le v novo suženjstvo v drugi totalitarni vladavini – gospostvu komunizma. Osvobojena – s tem tudi svobodna – je Slovenija šele od 25. junija 1991.
Komunistična revolucija leta 1941 je Slovence razklala na dva narodna dela. Preostaja torej bistveno vprašanje o tem, kakšno je stanje duha na Slovenskem, zakaj je takšno in kdaj ga bo mogoče spremeniti. In seveda, kaj lahko pri tem stori vsakdo izmed nas.
Žal smo komunistično revolucijo, kot edini narod v Evropi, morali doživeti Slovenci. V komunističnem času vcepljeni programi delujejo v glavah mnogih ljudi še danes in zapirajo kognitivni dostop do realnosti. In to je odgovor na vprašanje: « Zakaj smo razklana in travmatizirana družba in kako ta razdvojena dela naroda združiti!« (dr. Jože Možina)
V Sloveniji gre danes torej za odločilno vprašanje: ali sprejemamo vrednostni model, po katerem dopuščamo možnost takih pogojev, ki državi moralno in pravno dovoljuje pobijanje lastnih državljanov oziroma zmanjšuje njeno krivdo, če to stori. Razkol Slovenije danes je zgodovinsko utemeljen, razumljiv in pričakovan. Na eni strani revolucionarna stran z umori elite, z razlastninjenjem premoženja, uničevanjem meščanstva in kulture, preganjanjem cerkve in duhovnikov, militantnim ateizmom, z osemdesetletnimi monopoli, dednimi rentami, ki je z revolucijo presekala Slovence na dva dela leta 1941 in z negativno selekcijo tretje generacije in z mentaliteto novega razreda obvladuje Slovenijo.
Kulturne razlike in etnične podlage revolucionarne etnične skupine Slovencev izražajo drugačne etnične identitete, drugačna zgodovinska prepričanja in resnice, drugačno slovensko zavest pripadnosti, živijo v pomanjkanju vrednot in norm, kultura marksizma je edina vera, v katero verjamejo in ji zaupajo. Tradicionalna stran je etnična skupina Slovencev, ki se po duhovnih vrednotah, lastnih njenim pripadnikom, razlikuje od druge skupine Slovencev. Tradicionalni Slovenci imamo skupna prepričanja, verovanja, vrednote, norme, šege, jezik, vero in zgodovino ter zavest in pripadnost Slovencev.
Civilizacija se začne tako, da se pokoplje mrtve, saj se je ta začela prav takrat, ko je človek pokopal umrlega svoje vrste. In sistema, ki sta poteptala to prvino sta bila samo nacizem in komunizem. (dr. Jože Možina)
Preostaja torej vprašanje o tem, kakšno je stanje duha na Slovenskem, zakaj je takšno in kdaj ga bo mogoče spremeniti. In seveda, kaj lahko pri tem stori vsakdo izmed nas. Ali kot je v intervjuju povedal dr. Jože Pučnik: »Bistvena pa so vsa tista nesporna dejstva, ki direktno zadevajo temeljne vrednote naše civillizacije. Na prvem mestu je nedotakljivost in spoštovanje človekovega življenja. Država, ki zavestno in načrtno organizira pobijanje lastnih državljanov, ne da bi skrbno in po pravilih evropske pravne države ugotovila stopnjo njihove individualne krivde, je zločinska država. Politična stranka, ki tako državo vodi, je zločinska stranka. Funkcionarji te stranke, ki so bili istočasno tudi voditelji te države, so ukazali to pobijanje, ga sprejemali in nekateri tudi skrbno organizirali in izvajali. To so zločinci v polnem pomenu te trde besede. Njihova krivda je kazenskopravna, politična in moralna in pravno ne zastara«.
»Ni vsak antifašist demokrat, je pa vsak demokrat avtomatsko antifašist in antikomunist. Demokrat je za demokracijo in proti vsakemu totalitarizmu,« je povedal pisatelj in akademik Drago Jančar. Svetovno slavni in priznani Slovenec Zoran Mušič je po zaporu v Dachauu iz Ljubljane pred OZNO pobegnil v Italijo: “Izmaknil sem se jim zadnji hip”. Mušiča so maja 1945 izključili iz Društva slovenskih umetnikov, nato še iz slovenskega občestva. Predlagan je bil celo sodišču narodne časti. Drži se ga sloves, da je zatajil svojo domovino, zamolčali pa so, da je bil izključen iz tega občestva.
Dr. Teo Zor [avtor je dr. kmetijskih znanosti, semenarska industrija, direktor KWS in GPZ z.o.o.]