V Berlinski “Galerie B1” se je odprla razstava slikarskega opusa Memento Terra Aleksandre Tise Jelinčič Plemeniti. Otvoritvene solventnosti se je poleg prominentnih predstavnikov nemške kulturne in medijske srenje udeležila tudi veleposlanica Republike Slovenije v Berlinu Ana Polak Petrič, ki je odprla razstavo in poudarila potrebo po promociji slovenskih umetnikov v Nemčiji in svetu nasploh.
Na otvoritveni slovesnosti je dosedanjo pot slikarke predstavil nemški igralec Urs Remond, ki je v nemščini recitiral pesmi Srečka Kosovela, ob razlagi umetniških del pa tudi poezijo slikarkine sestre Aleksije Iris, ki je pred kratkim izdala knjigo POEMS. Njene pesmi, ki jih je publika dobro sprejela, je nato recitiral še ameriški igralec Erik Hansen.
Osnovna nota predstavljenega slikarskega opusa je razpadanje narave. “Zavedaj se Zemlje – v prenesenem opozorilu memento mori. Tako bi lahko s podnaslovom poimenovali šest slik Aleksandre Tise Jelinčič Plemeniti. Pomislimo, da smo z današnjim brezobzirnim ravnanjem rablji naši rodni Zemlji. Tega perečega stanja se vse bolj zavedamo in slikarka Aleksandra Tisa je tesnobna spoznanja izrazila v tem ciklu slik,” je razstavljeni opus del opisal dr. Ferdinand Šerbelj iz Narodne galerije Slovenije.
“Zoglenelo drevo na pepelnato sivih kamnitih tleh je v zadušljivi tišini brezvetrja onemelo,” zgornjo sliko opisuje Šerbelj.
Kot pojasnjuje Šerbelj ognjeno črna in ogleno črna ozadja nakazujejo apokaliptične slutnje o našem okolju: “Bitumenske barve komaj živahnih valov so aluzija na vse pogostejša onesnaženja morja, ki ga povzročajo razlitja nafte in druge uničujoče odplake.”
“Izničenje življenja pa se kot pars pro toto vsega živega napoveduje z mrtvo čebelo. Kajti znanstvene prerokbe napovedujejo, da bo z izginotjem čebel zapečatena usoda življenja na modrem planetu,” piše umetnostni zgodovinar.
“Na peti sliki so pred ognjeno izničenim ozadjem upodobljene tri gole in zamaskirane pepelnato sive človeške figure s praznimi pogledi. Poleg drž nas vznemirjajo rdeči trikotniki na zamaskiranih obrazih. Ob civilizacijski tradiciji nehote pomislimo na antično trojico park, ki so Heraklu izmerile in prekinile nit življenja, v tem primeru pa bodo naš vek na zemlji odmerile in prekinile »nit življenja«. Toda izrazen oziroma naslikan pesimizem v tem ciklu ima pogojni optimizem v smislu cikličnega utripanja življenja”, komentira Šerbelj.
“Slikarka je ciklus pitijsko zaključila s šestim dejanjem drame. Kuščarja v položaju jin in jang govorita o večnem spreminjanju narave, ki se medsebojno dopolnjuje in razmnožuje. Plazilca v kroženju pa sta lahko iluzija na kataklizmično uničenje življenja na Zemlji. Toda metulj na zgornjem koncu slike, kot že antična prispodoba duše, tu pa napoved novega življenja, vnaša v ta ciklus optimistični zaključek oziroma obetavno prihodnost, a vse bo odvisno od ozaveščenosti dvonogega sesalca,” razlaga Šerbelj.
Umetnostni kritik vidi slikarkin presežek v njeni ozaveščenosti in opominjanju, da je naše naravno okolje vse bolj nezdravo. “Za Aleksandro Tiso velja, da je zgodaj oziroma prezgodaj zaznala bolehanje naravnega okolja, kajti človek se je kot plesen že globoko zajedel v božansko naravo. Družba kot celota mora delovati z izbranim poslanstvom in v tem primeru slikarka kot posameznik z likovnim medijem protestira nad neozaveščenim ravnanjem z našim okoljem. Še nekaj velja posebej naglasiti, in to na koncu, da je to razmišljanje s čopičem »zapisala« petnajstletna najstnica.”
O slikarki
Aleksandra Tisa, rojena 13. januarja 2004, je starejša hči Zmaga Jelinčiča Plemenitega, katerega rodbino je cesarica Marija Terezija dne 6. septembra 1756 umestila med najvišje plemstvo in ji podarila baronski naziv z navedbo, da velja za vse čase, tako po moški kot po ženski liniji.
Že v zgodnjem otroštvu je kazala interes in talent za risbo, barvne kompozicije in likovno skladnost. Seveda to nikakor ni bilo po godu vzgojiteljem. V otroškem vrtcu se ni želela podrediti smernicam likovnega izobraževanja in je ves čas imela svojo linijo razumevanja in občutenja slikovnega sveta. Zaradi njene izredne želje po lastnem umetniškem izrazu so jo pri petih letih vpisali na tečaj k akademskemu slikarju Ciuhi, vendar ji je bil tečajni okvir preozek in je želela več. Tako je pri sedmih letih, ravno za svoj rojstni dan, odšla na poskusno slikanje k akademskemu slikarju Zmagu Modicu. Slednji je bil, ko mu je narisala prvo testno risbo, izredno prijetno presenečen, zato jo je vzel v skupino tečajnikov, ki so se pripravljali na sprejemne izpite na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani. Izjavil in poudaril je, da so risbe takrat sedemletne Aleksandre Tise prerasle vse študijske okvirje in da obetajo močno slikarsko prihodnost.
Prvi sklop risb velikega formata, oglje na papir, je ob ogledu presenetilo takratnega generalnega sekretarja AICA gospoda Braneta Koviča, ki se je o mladi umetnici v svojem ekspozeju izrazil takole: »Avtoričina predstavnost je nadzorovana, brez zdrsov v poigravanja s hipnimi prebliski, ki bi bili sami sebi namen kot v kakem surrealističnem toku zavesti, z določenimi stalnicami, ki upodobljence postavijo v specifične kontekste in s tem pravzaprav gledalcu dopovedujejo, da so v konkretnih podobah vendarle bistveni prav človeški liki, figure s svojimi anatomskimi posebnostmi.«
Obenem s slikarskim izražanjem na ploskvi se je poizkusila tudi v mali plastiki, v barvani žgani glini, ponovno v svoji specifični izraznosti. Med umetniško srenjo se je kmalu razširil glas in Aleksandro Tiso so leta 2011 povabili na samostojno razstavo v Beograd. Razstava je bila v galeriji »Progres« na Knez Mihajlovi ulici v strogem centru mesta. Predstavila je nekaj svojih najzgodnejših del iz časa obiskovanja prvega tečaja, nekaj drobnih plastik iz šolskega obdobja in risbe študijskega tečaja za študente. Razstava je šokirala vse obiskovalce, ki so ob otvoritvi pričakovali odraslo žensko, predstavljena pa jim je bila drobna osnovnošolka. Srbski mediji so razstavo na veliko komentirali, saj so jo prikazovali kot šokantno odkritje.
Kot je dejal gospod Brane Kovič ob samostojni razstavi Aleksandre Tise v Beogradu leta 2011, njeno obvladovanje likovnega prostora razkriva držo nekoga, ki v izhodišču ve, kaj hoče in tudi pozna načine, na katere bo to dosegel. Vsaka risba je zgodba zase, govorica je ekspresivna – instinktivna, spontana, brez patosa in stremljenja k dramatičnim učinkom. Akte osvobaja njihove golote in sramu, povsem otroško jih osvobaja erotizma. V imetniških galerijskih krogih se je takoj razvedelo o dogodku in kar nekaj želja po razstavah je bilo izraženih. Tako je v začetku naslednjega leta 2012 imela Aleksandra Tisa na željo galerista mag. Roberta Kavazovića samostojno razstavo risb z ogljem na papirju v galeriji Laval Nugent v centru Zagreba, nasproti parlamenta republike Hrvaške.
Odziv tako strokovne kot laične javnosti je bil izreden. Tematika razstave je razburjala določene kroge laične javnosti, umetniška in strokovna javnost pa je bila navdušena, kar je bilo videti tako v vizualnih medijih kakor tudi v tiskanih. Zanimanje na zagrebški razstavi je bilo tako veliko, da sta dve njeni sliki sprejeti v privatni slikarski zbirki ljubiteljev umetnosti. Osnovne občutke in razmisleke je povzel Robert Kavazović, galerist in magister umetnostne zgodovine. V kritiki ob njeni samostojni razstavi v Zagrebu leta 2012 navaja: »Povsem spontano je odvrgla vse nepomembno. Ni se obremenila s perspektivo, okrajšavami in anatomskimi detajli in pravili. Otroško je prikazala na papirju ravno in samo to, kar vidi, in ravno in samo tisto, kar jo zanima.«
Na samostojni razstavi v okviru programa Evropska prestolnica kulture v Mariboru leta 2012 je največje presenečenje požela z interpretacijo gole človeške figure. Skrivnost posebne privlačnosti aktov pa ni toliko v poglobljenem obravnavanju likovnih problematik, kot v njenem otroško čistem, preprostem, nepretencioznem doživljanju golega človeškega telesa«, zaključuje umetnostni kritik g. Mario Berdič.
Nekaj mesecev po mariborski razstavi je ena od njenih slik postala del stalne zbirke umetniških del v palači predsednika Republike Slovenije. Sliko “Snežna lepotica” je osebno prevzel takratni predsednik države gospod Borut Pahor. Kot osebno darilo avtorice osnovni šoli pa je bila slika ljubljanske mestne hiše, ki visi v prostorih ravnatelja Osnovne šole Prežihovega Voranca v Ljubljani.
Aleksandra Tisa se še vedno ukvarja tudi s slikanjem na steklo in z malo plastiko v tehniki barvane žgane gline, pri čemer k svoji najljubši motiviki prišteva še živali. Med obiskovanjem srednje umetniške gimnazije v Ljubljani, smer slikarstvo, je mlada baronica Aleksandra Tisa upodabljala kaotične okoljske razmere, uničevanje narave, izumiranje, odmiranje in strah pred razosebljanjem človeka.
Sedaj mlada umetnica študira slikarstvo na Kraljevi akademiji lepih umetnosti v Antwerpnu v Belgiji.
Gal Kovač