Španci so letos do tako imenovanega dneva davčne svobode morali čakati do 20. avgusta. Takrat je po izračunih španskega neodvisnega raziskovalnega inštituta oziroma liberalnega think tanka Fundación Civismo povprečni delavec zaslužil dovolj, da pokrije vse davke in socialne prispevke. Od tega dne naprej naj bi njegov dohodek ostajal njemu.
Po oceni fundacije je davčna obremenitev v letu 2026 znašala enakovredno 231 dni, kar je dva dneva več kot lani. Ko je Pedro Sánchez leta 2018 postal premier, je ta številka znašala 177 dni, dan davčne svobode pa je padel na 27. junij. Od takrat se je datum zamaknil za 54 dni – jasen pokazatelj, kako se je pod socialistično vlado povečala obremenitev delavcev.
Fundación Civismo povečanje pripisuje predvsem temu, da davčni razredi pri dohodnini niso sledili inflaciji, dvigu socialnih prispevkov, ponovni uvedbi nekaterih višjih stopenj DDV ter novim lokalnim dajatvam. Posledično delavci plačujejo vse večji delež svojega dohodka v obliki davkov in prispevkov.
Za izračun obremenitve fundacija upošteva celotne stroške zaposlitve povprečnega delavca, vključno s prispevki delodajalca in delojemalca. V referenčnem primeru delavec z bruto letno plačo 32.446 evrov delodajalca stane 42.390,70 evra. Delavec prejme neto približno 24.724,91 evra, medtem ko gre 17.665,79 evra oziroma 41,7 odstotka celotnih stroškov zaposlitve za dohodnino ter socialne prispevke. To pomeni, da od vsakih 100 evrov, ki jih delodajalec nameni za zaposlitev, delavec dobi le 58,30 evra.
Študija opozarja tudi, da lahko delavci plačujejo več dohodnine, čeprav se njihove plače skoraj niso zvišale. Razlog je v tem, da davčni razredi niso bili v celoti prilagojeni inflaciji, zato ljudje zdrsnejo v višje razrede, čeprav se njihova kupna moč ni bistveno izboljšala.
K ocenjeni obremenitvi prispevajo tudi DDV ter regionalni in občinski davki. Po izračunih Civisma povprečni delavec letno plača okoli 2.213 evrov DDV, kar ustreza skoraj 33 dnevom neto dohodka. Regionalne in občinske dajatve – med njimi lokalni davek na nepremičnine (IBI), davek na vozila ter davki na dediščine in darila – skupaj s podobnimi bremeni, ki jih fundacija imenuje “tiho obdavčenje”, znašajo približno 4.110 evrov letno oziroma več kot dva meseca neto dohodka modelnega delavca.
Datum dneva davčne svobode se med 17 španskimi avtonomnimi skupnostmi razlikuje zaradi različnih regionalnih stopenj dohodnine, olajšav in lokalnih dajatev. Najzgodnejši je bil v Baskiji (14. avgust), sledila je Madrid (15. avgust), najpozneje pa v Kataloniji in Extremaduri (26. avgust).
Dan davčne svobode ni uradni vladni kazalnik, njegova metodologija pa je sporna. Španski časopis El País je navedel strokovnjake, ki so kazalnik kritizirali in opozorili, da šteje davke kot strošek, ne da bi upošteval zdravstvo, izobraževanje, pokojnine in druge javne storitve, ki jih ti davki financirajo. Uradno razmerje med davki in BDP v Španiji ponuja drugačno sliko: leta 2025 je po podatkih Eurostata znašalo okoli 38 odstotkov, kar je več kot 35,2 odstotka leta 2019, a še vedno manj kot v nekaterih drugih velikih evropskih gospodarstvih.
A.H.