Generalni državni tožilec Drago Šketa in vrhovno tožilstvo ne moreta spodbijati zakona o parlamentarni preiskavi in akta o odreditvi parlamentarne preiskave pred ustavnim sodiščem, ker njun interes pri tem ni neposreden in konkreten, je ocenila zakonodajno pravna služba državnega zbora pred skupno sejo odborov za pravosodje in za poslovnik. Povsem drugačno stališče, da “obstaja jasna pravovarstvena potreba po presoji ustavnega sodišča” pa zastopa vlada Marjana Šarca, ki parlamentarni preiskavi ravnanja državni tožilcev nasprotuje in ki meni, da tožilci za svoje delo politično po naši ureditvi “niso odgovorni”.
Preiskovalna komisija, ki jo vodi Žan Mahnič (SDS), koalicijske stranke pa v njej ne sodelujejo, poskuša na zahtevo državnega sveta preveriti, ali so v primeru Kangler policisti, tožilci in sodniki poskušali z namernim diskreditiranjem politično uničiti takrat mariborskega župana in še vedno državnega svetnika Franca Kanglerja, s tem pa oslabiti tudi njegovo stranko SLS in desnico.
Bi tožilci lahko zlorabili oblasti?
Takšno ravnanje bi politično koristilo levici na ravni mesta in države. Če bi to bilo res, bi šlo, seveda, za grobe zlorabe oblasti in funkcij. V primeru Kangler je že jasno, da je bilo v ozadju nepošteno ravnanje sodnika Janeza Žirovnika, ki je bil v prejšnjem sistemu zaposlen v politični tajni policiji prejšnjega sistema (SDV), pozneje pa je bil celo funkcionar Sove.
Državni tožilci niso politično odgovorni?!
Vlada je v svojem mnenju ustavnemu sodišču zapisala kar naravnost: “Državni tožilci v sodobnih ustavnih demokracijah, kamor se naša država uvršča, niso politično odgovorni.” Vladna ocena, da tožilci za svoja ravnanja politično niso odgovorni, je celo logična v primeru, če je odgovoren za delo tožilcev tisti, ki jih imenuje in odloča o njihovih napredovanjih, to je pa vlada. A tega vlada ne trdi. Če je prišlo do zlorab tožilstva, so bili za to zanesljivo odgovorni politiki v ozadju, ki so imeli tudi koristi. Da pa med tožilstvom in politiko ni povezav, da sta to pri nas ločeni in povsem neodvisni veji oblasti, pa je povsem neresnična trditev. Po svetu so generalni državni tožilci pogosto celo kar člani vladi, tako je denimo v Angliji ali v ZDA. V Nemčiji ima zvezni minister za pravosodje pravico nadzorovati zveznega državnega tožilca in mu dajati navodila, deželni ministri za pravosodje pa imajo enako pravico glede deželnih državnih tožilstev. Podobno je tudi v Avstriji. Naša ureditev je specifična. Generalnega tožilca na predlog vlade imenuje državni zbor. Sicer pa imajo generalni tožilec in posamezni tožilci formalno veliko stopnjo avtonomije in so še iz socializma so v veliki meri izenačeni s sodniki in se zanje celo uporablja zakon o sodniški službi.
Med vlado in tožilstvom je povezava
A to nikakor ne pomeni, da niso povezani s politiko in da niso pod vplivom in celo del politike. To kažejo pogosti kadrovski prehodi med vrhovi teh “vej” oblasti. Denimo, Barbare Brezigar bolj z desne ali Zdenke Cerar bolj z leve. Obe sta bili generalni državni tožilki in pravosodni ministrici. Že pokojna Cerarjeva, sicer tudi mama donedavnega premiera Mira Cerarja, ki v vladi Marjana Šarca vodi zunanje ministrstvo, je bila celo podpredsednica stranke LDS.
Povezava je tudi funkcionalna, delo tožilcev je odvisno od dela policije, ki sodi pod vlado, z vlado pa so tudi na druge načine tožilci povezani, kar se je pokazalo, denimo, ko je prevzela oblast druga vlada Janeza Janše in je tedanji generalni tožilec Zvonko Fišer, ki ga je na vrh nastavila vlada Boruta Pahorja, mimo pravil bliskovito za direktorja tožilstva zaposlil dotedanjega državnega sekretarja Borisa Škrleca. Škrlec je bil pred tem politični funkcionar, namestnik ministra Aleša Zalarja (LDS).
Takšni kadrovski prehodi pričajo o zlizanosti institucij. V sodnem postopku sodišče generalnega tožilca Fišerja ni obsodilo zlorabe položaja. Kot smo zdaj izvedeli od vlade, pa generalni tožilec Fišer za svoje ravnanje, ko je zaposloval političnega funkcionarja iz vlade takoj po izgubi vladne funkcije, tudi politično ni odgovoren nikomur. In to iz vlade, ki je Fišerja prej predlagala za vodenje tožilcev in katere večina v DZ ga je izvolila.
Šketa pritiskal na Pušnika, naj sproži postopke proti Kanglerju
Po tej logiki velja tudi, da ni nič narobe, če je morebiti sedanji generalni tožilec Drago Šketa nekoč, ko je bil še v Mariboru, brutalno pritiskal na tožilca Nika Pušnika, da mora sprožati postopke proti Kanglerju. Zaslišanje Pušnika, ki trdi, da je Šketa posegal v njegovo neodvisnost, je ustavno sodišče onemogočilo, ko je na predlog Škete začasno po sodnikih zadržalo pristojnost preiskovalne komisije preverjati tožilce.
Odločitev je sprožila veliko različnih odzivov, Mahnič je ustavnim sodnikom Rajku Knezu, Dunji Jadek Pensa, Špelci Mežnar in Katja Šugman Stubbs, ki so generalnega državnega tožilca Draga Šketa rešili, da mu v parlamentu ni bilo treba pojasnjevati, ali je zlorabljal položaj proti Kanglerju, označil celo, da je “mafija torej zaščitila mafijo”. Proti dvema od ustavnih sodnikov Mateju Accettu in Rajku Knezu pa je preiskovalna komisija sprožila celo sodni postopek zaradi nepoštenega sojenja, ker se nista izločila iz teh presoj, čeprav sta bila v dogajanje s Kanglerjem in Stranko Mira Cerarja v preteklosti vpletena.
Vlada si želi posredovanja ustavnih sodnikov
Celotno mnenje vlade, kot ga je vlada sama predstavila javnosti, je takšno: “Vlada je sprejela mnenje o pobudi generalnega državnega tožilca Republike Slovenije ter Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije za oceno ustavnosti 1. člena Zakona o parlamentarni preiskavi ter Zakona o parlamentarni preiskavi in Poslovnika o parlamentarni preiskavi v zvezi z Aktom o odreditvi parlamentarne preiskave za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, ki naj bi sodelovali pri pripravi in izvedbi političnega in kazenskega pregona zoper nekdanjega župana Mestne občine Maribor in člana Državnega sveta Republike Slovenije Franca Kanglerja in drugih, zaradi suma, da so bile v postopkih zoper nekdanjega župana Mestne občine Maribor in člana Državnega sveta Republike Slovenije Franca Kanglerja in drugih huje kršene in nedopustno zlorabljene določbe Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Ustave Republike Slovenije, Zakona o kazenskem postopku, Kazenskega zakonika ter Zakona o državnem svetu, in ugotovitev domnevnega nezakonitega upravljanja in vodenja določenih evidenc Policije ter ga pošlje Državnemu zboru Republike Slovenije. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-214/19, Up-1011/19 z dne 12. 11. 2019 do dokončne odločitve zadržalo izvrševanje ZPPre in PPPre, kolikor ne vsebujeta ustreznih mehanizmov za preprečitev parlamentarnih preiskav, ustanovljenih zaradi ugotavljanja politične odgovornosti državnih tožilcev. Državni tožilci v sodobnih ustavnih demokracijah, kamor se naša država uvršča, niso politično odgovorni. Tako tudi njihovo delo v zadevah kazenskega pregona ne more biti predmet političnega nadzora (134. člen Ustave RS) – torej državnih tožilcev ni možno nadzorovati glede njihovega samostojnega odločanja
Parlamentarna preiskava se opravi zato, da se ugotovi in oceni dejansko stanje, ki je lahko podlaga za odločanje Državnega zbora o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij, za spremembo zakonodaje ali za druge odločitve iz njegove ustavne pristojnosti. Omejitev na ustavne pristojnosti Državnega zbora pomeni, da predmet parlamentarne preiskave ne sme posegati niti v (izključne) pristojnosti izvršilne oblasti niti v pristojnosti sodstva. Konkretni akt o odreditvi parlamentarne preiskave v delu, v katerem posega v samostojnost državnih tožilcev je z vidika načela delitve oblasti ustavno sporen. Ugotavljanje strokovne pravilnosti, pravočasnosti in zakonitosti dela državnih tožilcev ni in ne sme biti predmet parlamentarne preiskave. Temu je namenjen strokovni nadzor po zakonu, ki ureja ureditev in pristojnosti državnih tožilcev. Predmet vlagateljeve zahteve za oceno ustavnosti je temeljno pravno vprašanje spoštovanja in uveljavljanja načela delitve oblasti ter samostojnosti državnega tožilstva znotraj izvršilne veje oblasti ter njegove neodvisnosti v razmerju do sodne in zakonodajne veje oblasti, zato obstaja jasna pravovarstvena potreba po presoji Ustavnega sodišča Republike Slovenije”.
Peter Jančič, Spletni časopis