Sprva sem nameraval te opazke poslati v obliki odprtega pisma najvišjim voditeljem države, po premisleku pa sem glede možnosti učinka takšnega pisanja obupal.
Če niso kos zdravstvu, pravosodju, medijem, zunanji politiki, bi bili še manj kos tisti velikanski ustanovi, ki uči, kako biti kos zdravstvu, pravosodju, medijem, zunanji politiki, tj. šolam. Tu pišem o šolah, izobrazbi in kulturi. Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Šola je bistvena.
Od časa, ko so slovenski poslanci avstrijskega državnega zbora (Nabergoj, Kljun, Vošnjak …) v zadnji tretjini 19. stoletja za Trst in Primorsko zahtevali slovenske šole, je preteklo veliko let. Nekatere od teh zahtev (ob domnevi, da so Srbi, Hrvati in Slovenci en sam narod) sta rešili prva velika vojna in stara Jugoslavija; po koncu druge vojne, ko se je hkrati začela hladna vojna, pa seveda socialistična Jugoslavija, ki nas je sicer vzgajala v pokorščini do partije in Sovjetske zveze, pa v sovraštvu do “zahodnega imperializma”.
Posmeh tistim, ki delajo v prid države
Moji prijatelji in člani velike generacije, ki je dosegla slovensko državnost, so v navezavi na področje šolstva enotni – nismo brez greha. Več časa kot šoli smo posvečali obrambi pred JLA, denacionalizaciji, spravi, privatizaciji in mednarodnemu priznanju, nato pa včlanjevanju v EU in Nato. Vse pogosteje opažam, da je v slovenskem šolstvu marsikaj ostalo pri starem. Skoraj vsi kolegi in njihovi otroci mi pripovedujejo, da v šolah pri pouku zgodovine zmanjka časa za snov, ki je povezana s slovensko osamosvojitvijo, vojno za Slovenijo, demokratičnimi zakoni, za tisto, čemur pravimo državljanska vzgoja. Stranka Levica in nekateri vidni posamezniki v njeni bližini predlagajo, da bi Slovenija v času ukrajinsko-ruske vojne in napadov islamskih skrajnežev na Izrael in vodne poti, ki koristijo Evropi in civiliziranemu svetu, izstopila iz Nata. To razumem kor enega izmed najbolj lahkomiselnih in protidržavnih predlogov v novejši slovenski zgodovini.
Nekateri se bodo spomnili, da je minister za šolstvo v peti vladi RS (2000) Lovro Šturm ukazal, da morajo biti na pročeljih slovenskih šol izobešene državne zastave, temu pa so se nekateri celo posmehovali. To se nadaljuje v različnih oblikah, njegov predmet posmeha in žalitev pa je leta 2012 na Prešernov dan postal tudi tedanji minister za šolstvo in kulturo Žiga Turk.
Gimnazije pod poveljstvom “avantgarde”?
Pred nekaj dnevi me je k okrogli mizi ob 20. obletnici slovenskega vstopa v Nato povabila celjska Srednja zdravstvena in kozmetična šola. Med nastopajočimi sta bila tudi predsednik NSi Matej Tonin in poveljnik Slovenske vojske Boštjan Močnik, poslušalcev pa je bilo kar 400. Sprva sem bil nekoliko zadržan do nastopanja pred občinstvom, ki je usmrejeno ozko strokovno-tehnično in ne širše družbeno-politično. Seveda sem bil na koncu navdušen, vendar sem tvegal pripombo – ali ne bi morali takšne pogovore prirejati predvsem v gimnazijah? Odgovor, ki sem ga dobil:
Prijatelj in nekdanji minister za šolstvo Žiga Turk mi je poslal kopijo odlomka iz svoje nove knjige Prazniki. Jedro sporočila in knjige je, da v Sloveniji – s pomočjo levičarske propagande in zakonodaje – brez razlage ali opravičila še naprej praznujemo napačne in zlagane zgodovinske dogodke. Naslov ministrovega sporočila: “Ni bilo 27. aprila, ni bila osvobodilna in ni bila fronta.”
Kdaj je bilo, se dobro ne spominjajo, ampak večina misli, da 26. aprila zvečer. Da ni bila osvobodilna, je dokumentirano. Bila je protiimperialistična, torej uperjena proti imperialističnim državam, kot so bile Anglija, Francija, Italija, Nemčija. Mimogrede, ta antiimperializem, to sovraštvo do Zahoda, predvsem do Amerike, živi naprej. Slovenija je med desetimi državami na svetu, kjer so Združene države Amerike najbolj osovražene, in sicer v družbi Irana in Afganistana …
In ni šlo za nobeno fronto. Fronta pomeni neko široko gibanje, ki ima podporo ljudskih množic. V Vidmarjevi vili se je sestalo Društvo prijateljev Sovjetske zveze, ki je bilo posebnež na robu slovenskega političnega prostora. V njem so bili komunisti in njihovi sopotniki.
Prijatelju Turku sem odgovoril: “Zastav pa je 27. aprila izobešenih več kot 25. junija.” Minister mi je odpisal: “Države si ne zaslužimo!” To stališče je podobno stališču nekdanjega predsednika vlade Janeza Drnovška, ki je bil nekoč razočaran nad reakcijami članov lastne stranke: “Prepoceni smo jo dobili.” Marsikaj lahko vznemiri neravnodušnega državljana. Toda nadaljevati s praznovanjem dneva oz. organizacije, ki se je opirala na pakt med Hitlerjem in Stalinom? Slaviti nacistično-komunistično koalicijo?
Ignoranca in malomarnost do zgodovinskih dejstev
Do Protiimperialistične fronte je bil v začetku – zaradi rusko-nemškega sodelovanja – zadržan tudi Edvard Kocbek, ki so mu bili še iz časa španske državljanske vojne enako nesprejemljivi “rdeče nasilje”, “levičarska brezobzirnost”, “beli teror” in “desničarska silovitost”. Kocbek je sprva omahoval glede sodelovanja v PIF, njegovo stališče do Dolomitske izjave, ki je uveljavila monopol Komunistične partije, pa je vplivalo na njegov spor z vso takratno politiko.
Da ne bo nesporazuma! Pisec teh vrstic sem pogosto – tudi zaradi družinskih zgledov – izražal spoštovanje do partizanskega upora proti okupatorju in sem se brez omahovanja pridružil slovenskemu uporu zoper jugoslovansko diktaturo, imenovanemu osamosvojitev. Vse težje pa prenašam ignoranco in malomarnost, ki se pojavljata v zvezi z obdobjem 1943–1990; molk o slovenski osamosvojitvi v večini slovenskih šol pa si vse pogosteje razlagam kot nacionalno izdajstvo. Prav zato sem se domislil, da bi morali oblikovati “krizni” svet za šolstvo, ki bi lahko z eno potezo odpravil tu opisane nadloge in zadrege, predvsem pa bi v nemirnem zgodovinskem času po koncu konca hladne vojne prispeval k utrditvi slovenske kulture in navsezadnje tudi nacionalne varnosti. Mimogrede, naša vlada ignorira (tj. ne podpira) fakultete Nove univerze za slovenske študije. To, kar v demokratičnih državah jemljejo kot nekaj samoumevnega, je z Gregorčičeve videti bizarno in nepotrebno.
Dr. Dimitrij Rupel