“Se pa zastavlja vprašanje, zakaj imajo lastniki družbe Mladina d.d. tako zapleteno lastniško strukturo? Kaj skrivajo? Kako sploh imajo obraz, da drugim kar koli očitajo, preden počistijo pred svojim pragom,” je davčni strokovnjak Ivan Simič pred časom zapisal glede Mladine, ki je v teh dneh objavila piarovsko obarvan intervju z ministrico za kulturo Asto Vrečko. Ob tem se seveda upravičeno zastavlja vprašanje, kako bo ministrica reševala problematiko netransparentnega lastništva medijev, hkrati pa se odgovor ponuja že sam po sebi. Zakon o medijih, ki bi uredil pomanjkljivo medijsko pluralnost in nepreglednost lastništva medijev so preprečili, zdaj pa uživajo svoj status quo in se reklamirajo v lastniško netransparentni Mladini.
“Ministrica za kulturo Asta Vrečko je na položaju nasledila Vaska Simonitija, ki se je nad svojim resorjem dve leti grobo izživljal,” so aktualni ministrici za kulturo Asti Vrečko v Mladini naredili reklamo, hkrati pa okrcali prejšnjega ministra, ki politično ni na strani omenjenega tednika. Simonitijeva “nasilna politika” naj bi teptala strokovne ljudi in odločitve, medtem ko naj bi se Vrečko v svojem mandatu lotila “sporne Simonitijeve zapuščine in zavoženega kulturnega sistema”. No, s prvo potezo je storila prav to, kar se očita Vasku Simonitiju: poteptala je strokovne ljudi in njihove odločitve – ukinila je Muzej slovenske osamosvojitve.
“PR-friendly intervju ministrice, ki mora razrešiti problematiko netransparentnega lastništva medijev, v mediju z netransparentnim lastništvom. Vso srečo pri reševanju te problematike, Asta Vrečko,” je piarovsko obarvani intervju v Mladini komentiral pravnik in analitik Mitja Iršič, ki je bil v času prejšnje vlade zaposlen na ministrstvu za kulturo. Ob tem je treba spomniti, da so v času prejšnje vlade oblikovali zakon o medijih, ki bi prevetril medijske koncentracije oziroma netransparentnost lastništva medijev. Predlog sprememb zakona o medijih je skupaj s predlogama novel zakonov o Radioteleviziji Slovenija in Slovenski tiskovni agenciji pripravilo ministrstvo za kulturo. Na nasprotni strani je seveda takoj požel mnogo kritike, Luka Mesec je denimo dejal, da se vlada, namesto da bi državo pripravljala na drugi val okužb, ukvarja s prevzemanjem medijev. V tej zakonodaji namreč po njegovih besedah “ne gre za nič drugega kot za golo prevzemanje medijev,” je poročal Dnevnik.
Evropska poslanka Romana Tomc je septembra 2020 na svoji spletni strani komentirala poročilo evropske komisije o vladavini prava v EU. Ocenila je, da komisija Slovenijo opozarja na pomanjkljivo medijsko pluralnost in nepreglednost lastništva velikih medijev in ob tem dodala, da bi predlagane spremembe medijske zakonodaje to pomanjkljivost odpravile. V Poročilu o medijskem pluralizmu v Sloveniji pa sta na drugi strani avtorja z ljubljanske univerze problematizirala stranko SDS, češ da “zelo odkrito in javno upravlja televizijsko postajo Nova24TV, poleg tega pa je tesno povezana z vsaj dvema tiskanima in spletnima političnima revijama”. Tudi osrednji mediji v lasti tranzicijskih tajkunov so zelo radi problematizirali lastništvo našega medija ter še nekaterih drugih, ki se predstavljajo za drugače misleče oz. alternativne medije. A prav osrednji mediji nadzorujejo vsaj devetdeset odstotkov medijskega prostora v Sloveniji. V to družino spada nacionalna RTV Slovenija in zasebni mediji POP TV/Kanal A, Dnevnik, Delo, Mladina, Večer in medijska hobotnica v lasti Martina Odlazka.
PR-friendly intervju ministrice, ki mora razrešiti problematiko netransparentnega lastništva medijev, v mediju z netransparentnim lastništvom. Vso srečo pri reševanju te problematike @AstaVrecko! https://t.co/mSqxy4tHhV pic.twitter.com/IRWktSbOL8
— Mitja Irsic (@MitjaIrsic) March 13, 2023
Če na levi najraje problematizirajo lastništvo našega in še nekaterih drugih “obskurnih” medijev (ki jih sicer očitno vsi spremljajo), pa je bilo v resnici v preteklosti najbolj sporno prav lastništvo Mladine, za katero se je domnevalo, da so jo financirali s pomočjo denarja iz preplačanih žilnih opornic, saj sta imela podjetje Mark Medical, ki je prodajalo žilne opornice, in podjetje Transmedia nekoč istega lastnika (Družbo KB 1909). Davčni strokovnjak Ivan Simič je pred časom ugotovil, da je končni lastnik družbe Transmedia slovenska družba Distriest, d.o.o. “Kdo so njeni delničarji, je nemogoče ugotoviti, saj je KB 1909 izbrisana iz italijanskega poslovnega registra (“in liquidazione”). Kar pomeni, da je končni in največji lastnik družbe Mladina d.d. družba Distriest d.o.o, ki pa je brez jasnih lastnikov,” je pojasnil Simič in v nadaljevanju prikazal veriženje lastništva družbe Mladina d.d., ki poraja utemljeno vprašanje, zakaj se pri Mladini gredo te skrivalnice. Iskanje skritih lastnikov Mladine se je pred nekaj leti lotil tudi portal Pod črto. Kako se je skozi leta spreminjalo lastništvo političnega tednika Mladina, je raziskoval Lenart J. Kučić, ki pa se je v času aktualne vlade kot svetovalec pridružil ekipi ministrice Vrečko. To niti ni tako nenavadno, kot projektni partnerji portala Pod črto (ki ga je financirala tudi Soroseva Open Society) sta med drugim navedena tudi DNS in Mirovni inštitut – oba sta bila glasna kritika omenjenega predloga novele zakona o medijih, ki je več kot očitno ogrožal obstoječi lastniški monopol slovenskega medijskega prostora.
Sara Bertoncelj