Za temo tega članka smo izbrali leto 1990, ker so bile takrat v Sloveniji prve demokratične volitve, konec leta je bil plebiscit, hkrati pa kronološko podajanje izjav kaže tudi na spremembe v stališčih vidnih politikov. Jasno pa je, da se je ljudstvo odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo.
V letu 1990 so se za Slovenijo zgodili tektonski premiki. Pregledali smo takratne časopise in ugotovili, da so se tako Delo kot Dnevnik ter tudi Večer in Mladina v obdobju pred prvimi parlamentarnimi volitvami veliko ukvarjali z odhodom slovenskih komunistov s 14. izrednega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije in s preoblikovanjem stranke komunistov v demokratično stranko komunistov, če je to sploh mogoče. Prav vsi omenjeni mediji so se neverjetno trudili v prepričevanju, kako so se komunisti čez noč spreobrnili v prave demokrate. Ni medija, ki ne bi bil takrat naredil prijaznega pogovora z zadnjim partijskim šefom Milanom Kučanom, kar je nedvomno vplivalo na kasnejši volilni izid, bolje rečeno največjo prevaro v zgodovini samostojne Slovenije. Ali kot je v enem od svojih aforizmov, objavljenih v Delu, zapisal Žarko Petan: “Tovariši komunisti, jaz sem že pred tridesetimi leti hotel oditi v Evropo, ampak mi niste dali potnega lista.”
Leto 1990 se je začelo …
Leto 1990 je čas, ko so v bankah začeli kupovati in prodajati devize, mogoče pa je bilo že tudi devizno varčevanje. To je leto, ko so bili Kraigherjevi nagrajenci Franc Bevc, direktor delovne organizacije LIP Bled, Silvo Gorenc, glavni direktor podjetja Videm iz Krškega, Aleksander Lovec, direktor delovne organizacije Primex iz Nove Gorice, Edvard Svetlik, glavni direktor podjetja Iskra Rotomatika iz Spodnje Idrije in Janez Kocijančič, glavni direktor podjetja Adria Airways. To je čas, ko se je začelo govoriti o preobrazbi gospodarstva iz socialističnega v kapitalističnega, čas, ko sta se v medijih veliko pojavljala Jože Mencinger in Ante Marković ter tekmovala v svojih tranzicijskih pogledih. To je čas, ko je Igor Omerza predstavljal knjigo z naslovom Cestna afera, ki so jo promovirali v tedniku Mladina. In čas, ko je omenjeni tednik začel objavljati članke o grozljivih povojnih pobojih z naslovom »Na sledi zločinov«. Čas, ko je Mladina odpirala temo dopustnosti splava, čas, ko sta bila Pavel Gantar in Dimitrij Rupel bolj kot ne na nasprotnih bregovih glede odcepitve Slovenije od Jugoslavije, in čas, ko je Vinko Vasle v Mladini razkrival, kako je propadla Iskra Delta. Čas, ko je Milan Kučan za Mladino dejal, da je nedolžen revolucionar, a še vedno komunist. To je čas, ko je na ljubljanskih ulicah en džoint stal 2 do 3 nemške marke, hašiš 12 do 20, hašiševo olje 100 do 200, LSD 10 do 15, heroin pa 200 do 300 mark.
Spremembe, če bomo pogumni
Leto 1990 je čas, ko je »svet začel ponovno verjeti, da nastaja koncept, ki bo Jugoslavijo rešil iz krize«, v Sloveniji pa je bila vse glasnejša misel o odcepitvi Slovenije od totalitarne Jugoslavije, ki je grozila z JLA. »Spremembe bomo dosegli, le če bomo dovolj pogumni,« je 10. januarja na javni tribuni v Škofji Loki dejal Janez Janša. Na javni tribuni sta sodelovala tudi Ivan Oman in Spomenka Hribar. To je čas, ko so se začele oblikovati prve politične stranke in volilni štabi, kar je po letu 1945 veljalo za nekaj nepojmljivega, prepovedanega, ilegalnega in zarotniškega. V strankarskem grozdu Demos se je zbrala združena opozicija, ki je v boju proti partiji pridobivala moči in jo na volitvah, tudi s pomočjo takratnih medijev, premagala. Demosova koalicijska vlada je uspešno izvedla osamosvojitev Republike Slovenije od takratne Jugoslavije. Na plebiscitu 23. decembra 1990 je 88,2 odstotka volilnih upravičencev glasovalo za osamosvojitev Slovenije.
Po Kučanu Kučan
Leto 1990 je bil tudi čas volitev takratnega predsedstva. Za predsednika predsedstva so se potegovali Milan Kučan, Jože Pučnik, Marko Demšar in Ivan Kramberger. V drugem krogu, ki je potekal 22. aprila, sta se pomerila Kučan in Pučnik, zmagal pa je Kučan. 16. maja je bila na podlagi volilnih izidov imenovana prva slovenska demokratično izvoljena vlada, ki so jo sestavljale stranke koalicije Demos. Njen predsednik je postal predsednik SKD Lojze Peterle. Slednji je to mesto najprej ponudil predsedniku Demosa Jožetu Pučniku, a ga je ta zavrnil.
Jesti bi morali travo
To ja čas, ko je še novembra 1990 Mile Šetinc, partner novinarke TV Slovenija Mojce Pašek Šetinc, sicer lobist in politik globoke države, nasprotoval osamosvojitvi z besedami: »Suverenost Slovenije nas zanima le toliko, kolikor omogoča udobno, spodobno in mirno življenje vsakdanjih ljudi. Tudi tistih, ki niso ali nočejo biti Slovenci. Zgolj zaradi časti, ponosa in svetosti se nam ne da jesti trave, tudi če je ta izključno slovenska. K požrtvovalnosti in, bog ne daj, herojstvu bomo stremeli le takrat, ko ne bomo imeli svobodne izbire.« Šetinc pa je tudi zagovarjal status quo in nasprotoval prizadevanjem takratne vlade za čimprejšnjo osamosvojitev Slovenije: »Predvsem me pa čudi neverjetno velika količina energije, ki jo ta vlada vlaga v pridobitev suverenosti na mednarodnem in pa obrambnem področju, namesto da bi se to logično izšlo iz procesa gospodarskega osamosvajanja, zlasti pa diplomatske ofenzive znotraj Jugoslavije. Se zdi, da se je vlada zapletla v iluzijo, da bo vlada preko tega po neki bližnjici prišla do samostojnosti. Zato ni čudno, da po vseh silnih naporih in dolgih potovanjih lahko vlada pokaže le Andreottijev obisk in Janšev gnili kompromis v Beogradu glede nabornikov.« To je le izjava enega od izjav politikov, ki so zavzeli podobno stališče kot Šetinc.
Kaj so rekli leta 1990?
Za osvežitev spomina smo izbrali nekaj izjav iz omenjenih časopisov, ki kažejo intimno odločitev nekaterih vidnih politikov glede samostojnosti Slovenije.
Milan Kučan (31. 1. 1990, Delo)
“O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti. Toda taka Jugoslavija za nikogar ni dobra.”
(5. 2. 1990, Delo)
“Ustavnopravna norma, forma skupnega življenja mora zagotoviti svoboden razvoj slovenskega in vseh drugih narodov. Slovenija svojih pogledov ne vsiljuje drugim in pravic, ki jih zahteva za svoj narod, ne oporeka drugim narodom. Bistvena je torej vsebina skupnega življenja v Jugoslaviji, sama forma je pri tem manj pomembna.”
(17. 3. 1990, Delo)
“Ne sodim med tiste, ki se zavzemajo za Jugoslavijo za vsako ceno, niti med tiste, ki so za vsako ceno za samostojno Slovenijo. Vitalni interes Slovenije je, da sodeluje v evropskih integracijskih procesih, kar je po mojem prepričanju tudi interes vseh drugih jugoslovanskih narodov.”
(17. 4. 1990, Delo, na vprašanje o porajanju nestrpnosti med vernimi in nevernimi)
“Cerkev ne sme posegati v politiko.”
(20. 4. 1990, Delo)
“O odcepitveni poti nisem nikoli govoril, o njej pa so govorili mnogi politični ljudje v Sloveniji. Tudi tisti, ki mi očitajo, da sem spreminjal svoja stališča. Govoril sem o demokratični federaciji. Ko se je pokazalo, da to v teh jugoslovanskih razmerah ni realnost, je prišlo do poskusa opredelitve, tudi moje, na podlagi asimetričnih odnosov. Tudi to se je pokazalo v razmerju asimetričnih sil za nerealno. Morebiti bi sicer danes že lahko bilo drugačno. Potem smo se seveda postavili na stališče o konfederalnem položaju Slovenije. To seveda zahteva gospodarsko in politično neodvisnost. Trdno pa stojim na stališču, da je to mogoče doseči tudi po drugačni poti, in ne po odcepitveni. Mnogi so govorili o odcepitvi, potem spet pod pritiskom takih ali drugačnih sil o federaciji, potem spet o konfederaciji brez odcepitve in zdaj govorijo celo o ustavni poti v konfederacijo. Se pravi, končali so tam, kjer jaz.”
(21. 11. 1990, Delo)
“Nastanek slovenske nacionalne države ni cilj, ampak predvsem izhodišče in sredstvo za vstop slovenske države v evropske in v nove jugoslovanske integracijske tokove.”
(7. 12. 1990, Delo)
“Več razlogov govori zdaj za to, da izpeljemo plebiscit, ne da bi čakali na sprejetje nove ustave. Plebiscit ne sme pomeniti političnega opredeljevanja enega dela prebivalstva zoper drugega na temelju politične pripadnosti. Ne more biti opredeljevanje strank. Mora biti le politično dejanje oziroma opredelitev večine v slovenskem narodu.”
(24. 12. 1990, Delo)
“Ta težko pričakovani dan plebiscita je napočil. Jaz seveda pričakujem zelo ugoden rezultat oziroma izid tega glasovanja, ne zaradi glasovanja samega in ne zato, ker bi do zdaj dvomil, da bomo Slovenci potrdili takšno svojo odločenost, ampak predvsem zato, da nam bo zdaj omogočeno živeti normalno, z vsakdanjimi problemi in se bomo lahko z izrazito političnih vprašanj začeli usmerjati na gospodarska in socialna vprašanja, od katerih je bistveno odvisno bolj prijazno življenje naših ljudi in zaradi tega smo končno tudi šli na plebiscit.”
Tone Anderlič (2. 2. 1990, Delo)
“Slovenska vlada pogosto kaže s prstom v Beograd, češ da so tam za vse krivi. V 80 odstotkih to ni res, za veliko slabosti smo v Sloveniji krivi sami.”
Borut Pahor (13. 4. 1990, Delo)
“Zato pa moramo končno stopiti korak, ki nas popelje v politično prihodnost. Dokončno in povsem jasno, deklarativno in simbolno moramo odpisati komunizem. Seveda lahko začenjamo veliko diskusijo o tem, kaj je pravzaprav komunistična misel, kako je nastala, kdo je za njo stal in zakaj. Rad pa bi povedal, da bo takrat, ko bo dan na ta vprašanja predzadnji odgovor, že zdavnaj prepozno. Naši otroci se bodo takrat učili, da so slovenski komunisti izginili iz politike tam nekje po koncu slovenske pomladi. Nič več.”
(22. 9. 1990, Delo)
“Še eno vprašanje mi venomer sili v ospredje. Ali bo uspelo Sloveniji kot samostojni državi z lastno mednarodno subjektivnostjo, da bo hkrati z mednarodno pogodbo vključena v jugoslovansko skupnost in hkrati v Evropsko skupnost?”
(11.7.1990, Delo)
“Sam nimam nič proti plebiscitu, če se bo izkazal za nujen instrument slovenske politike, ko so bile izčrpane vse druge pogajalske možnosti in ko bi Sloveniji grozil gospodarski, politični ali celo vojaški zlom ali poseg.”
Miran Potrč (23. 6. 1990, Delo)
“Naš naslednji korak mora biti nova slovenska ustava in konfederativna ureditev Jugoslavije oziroma položaja suverene slovenske države v njej. Tudi ta korak k polni suverenosti slovenske države ne bo enostaven. Morda je to razlog, da tako obotavljajoče se tudi nova oblast razmišlja o tem, kako in kaj ga narediti.”
(4. 1. 1990, Dnevnik)
“Prepričan sem, da je velik del Slovencev jugoslovansko naravnan, zato še vedno obstaja možnost skupnega življenja v Jugoslaviji, vendar po korenito spremenjenih odnosih.”
Franco Juri (4. 8. 1990, Delo)
“Zgodovina slehernega naroda in nacije pozna vedno več opcij; vse so bolj ali manj tvegane. Modrost neke državne politike pa se izkaže prav v izbiri najmanj pogubne. Slovenija je danes na pomembnem zgodovinskem razpotju; sleherna pot pa skriva v sebi nekaj pasti. Konec koncev še vedno upam, da bo suverena Slovenija seštevek vseh interesov, ki jo kot tako opredeljujejo, in ne le nov ideološko-romantični izum, kot je bila ‘trdna in enotna bratska Jugoslavija’.”
Jožef Školč (18. 9. 1990, Delo)
“Verjamem, da bomo spet označeni za tiste, ki nimamo občutka za zgodovinski trenutek, za velike besede, a lahko se zgodi, da bo na koncu oblast v Sloveniji popolnoma neučinkovita in izolirana, brez komunikacije s kraji.”
Rado Bohinc (26. 12. 1990, Delo)
“Gospodarstvo ni pripravljeno na presenečenja, ne vemo, kakšne bodo posledice plebiscita. Ni znano, ali gre za samostojnost, neodvisnost ali odcepitev. Po informacijah, ki jih imamo v gospodarstvu, gre za različne možnosti slovenskega osamosvajanja – od zahtev po gospodarski suverenosti, kar pomeni večjo samostojnost pravnega sistema, prek različnih oblik konfederacije z negotovimi odnosi na trgu do odcepitve, ki pomeni popolno prekinitev tako političnih kot gospodarskih stikov. Verjetno nihče ni tako neodgovoren, da bi predlagal tako daljnosežne ukrepe, ne da bi razčlenil scenarij ekonomskega preusmerjanja gospodarstva v novih razmerah …”
Milan Balažic (. 4. 1990, Delo)
“Razumem predvsem Vas, gospod Pučnik, da imate premalo političnih izkušenj z jugoslovansko politično realnostjo. Toda navzlic temu, kdo, vprašam vas, kdo bo nosil odgovornost in posledice za vašo odcepitveno avanturo. Za to, da se bo slovenski narod razcepil na dva sovražna tabora? Za to, da bo slovenski nacionalni dohodek v najsrečnejši varianti padel na polovico? Ali kakšna bo po vašem slovenska turistična sezona ob napovedanih vaših prekucijah? Ali še določneje: kdo, kateri tuji kapital, bo vlagal v Slovenijo v tako nestabilnih političnih razmerah, kot lahko z vašo pomočjo nastanejo? Konfederacija je za Slovenijo realna politična opcija, odcepitev pa bi bila − Slovenci smo vendar nagnjeni k samomoru − kolektivni samomor!”
Kaj so menili drugi?
Janez Janša (10. 3. 1990, Večer)
“Jugoslavije, kakršna je zdaj, čez leto dni ne bo več.”
Lojze Peterle, (30. 6. 1990, Delo)
“Slovenija je z vsakim dnevom bolj suverena. Kdaj bomo dosegli popolno suverenost, ne morem natančno napovedati. Treba je uresničiti sveženj, zapisan v vladnih programskih usmeritvah, vključno z osamosvojitvijo na vojaškem področju. Če bomo čakali na demokratizacijo vse Jugoslavije, tako da se bomo lahko pogovarjali z demokratično izvoljenimi predstavniki oblasti v drugih republikah, bo ta pogovor mogoč šele prihodnje leto. Za nas je zelo pomembno vprašanje tempa. Vsekakor nas čaka vroča jesen. Jeseni računamo na nekaj bistvenih premikov.”
(24. 12. 1990, Delo)
“Danes je za Slovence zgodovinski dan, zato sem osebno razpoložen, kot se za tak dan spodobi. Danes se moja razmišljanja o plebiscitu, njegovih rezultatih in posledicah prav nič ne razlikujejo od razmišljanj, ki sem jih o tem imel že do zdaj.”
Alojzij Šuštar (12. 12. 1990, Delo)
“Odločitev za samostojno Slovenijo, ki jo bomo s svojo udeležbo na plebiscitu in z glasovanjem potrdili, je izredno pomembno dejanje za prihodnost slovenskega naroda. Naša dolžnost je, da se jasno zavedamo svoje odgovornosti in se zrelo, modro in pogumno odločamo in s svojim glasovanjem prispevamo k uresničenju samostojne Slovenije.”
Igor Bavčar (17.12.1990, Delo)
“Ankete javnega mnenja izpred nekaj dni kažejo, da več kot 85 odstotkov ljudi meni, da je treba absolutno braniti slovensko neodvisnost in integriteto naše republike pred vsemi, pa tudi tistimi, ki si prizadevajo, da bi JLA uporabili za svoje politične cilje. Ne gre za strah, ampak za odločnost.”
Petra Janša