“No, leta 1975 izide knjižica Edvard Kocbek – pričevalec našega časa, kjer je objavljeno Kocbekovo samospraševanje in kjer razkrinka, kako si je partija podredila OF, kako je začel delovati tihi teror, in spregovori o povojnih pobojih. Nato pa Kocbek pravi, da morajo odgovorni ljudje sprejeti odgovornost za ta dejanja. Sam v knjigi opišem s Kocbekovimi besedami, kdo so bili v Sloveniji odgovorni za ta dejanja: Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Miha Marinko, Boris Kraigher, Ivan Maček in Lidija Šentjurc. Poimenujem jih slovenski množični morilci,” je ob izidu svoje nove knjige razkril publicist in raziskovalec arhivov Igor Omerza.
“Prvi del nosi naslov Edi Kocbek in prijatelji v ‘Delovi’ črni luknji! Zakaj? Ker če padeš vanjo, ne moreš splezati iz nje. Ko si enkrat padel v Delovo črno luknjo, nisi mogel narediti nič: nisi mogel odgovarjati na laži. Padel si notri in so te vrtinčili, trgali,” nam ob izidu svoje nove knjige razkriva mag. Igor Omerza. Najin pogovor poteka prav na mednarodni dan svobode medijev (3. maj). Je v Sloveniji medijski monopol iz režimskih časov razbit? Seveda, saj imamo danes ogromno zasebnih medijev in internet.
Berete dnevne časopise?
Berem Dnevnik, Delo in politične tednike, kot so Demokracija, Reporter, Mladina. Ampak vse bolj diagonalno, ker berem veliko drugih, starejših stvari in se bolj koncentriram na to, da pozorno berem dokumentacijo o prejšnjem režimu.
Vzrok za najin pogovor je pravzaprav vaša nova knjiga z naslovom Temna stran Dela – osupljiva anatomija režimsko-udbovskih labirintov. V kakšnih labirintih se znajde bralec?
Nevidni labirinti iz ozadja vplivajo na Delo v tistih časih, se pravi režim in Udba. Morate vedeti, da je bilo Delo popolnoma režimski časopis v rokah vrha komunistične partije. Tudi Udba je bila v rokah istih ljudi, tako tudi vse druge institucije, tisk, gospodarstvo, kultura, razen Cerkve. Če rečem bolj natančno, v rokah Edvarda Kardelja vse do njegove smrti.
Zakaj temna stran Dela? Kaj je bila svetla stran Dela?
Temna plat Dela, ker je bil to režimski časopis in je nekaznovano napadal kogarkoli. Ni bilo mogoče odgovarjati na to. V tej trilogiji bom opisal tudi svetlo stran Dela, tiste ljudi torej, ki so se upirali temu načina dela.
Rekli ste, da je vrh partije pokrival vse razen Cerkve. Je imela Cerkev res svoj časopis?
Imela. Časopis Družina, a je bil verskega značaja.
Pa je imel vrh partije nadzor nad tednikom Družina?
Seveda, saj so imeli sodelavca v uredništvu. To vem. Ne vem, kdo je to bil, vidi pa se, da je bil na vrhu uredništva nekdo, ki je sodeloval z Udbo. V Arhivu RS se namreč najdejo dokumenti o sodelavcu Udbe iz Družine. O tem, da so imeli številne sodelavce Udbe tudi v cerkvenih sredinah, je med drugim opisano v knjigi Tamare Griesser Pečar Cerkev na zatožni klopi.
Če se vrneva na Delo. Svojo zgodovino časnik Delo opisuje na svoji spletni strani, citiram: “Začetki družbe Delo segajo v leto 1955, ko je bilo v sodni register vpisano Časopisno založniško podjetje Slovenski poročevalec, ki je nastalo z združitvijo podjetij Slovenski poročevalec, Tiskarna Slovenskega poročevalca in Tovariš. Predmet poslovanja takratnega podjetja so bila izdajanje časopisov, založništvo in tiskarstvo. Prvega maja leta 1959 je izšel prvi izvod časnika Delo. Časnik Delo je nastal kot rezultat združitve časnikov Slovenski poročevalec in Ljudska pravica.” Mar časnik Delo maja letos res praznuje 60 let?
Ja, kot časopis praznuje združitev omenjenih časopisov. Je bilo pa poprej Delo ime za časopis komunistične stranke. Pred vojno oziroma takoj po prvi svetovni vojni je Delo začelo izhajati kot glasilo KP Italije in nato kot skupno glasilo KPI in KPJ – izhaja v Trstu, nato so ga preselili v Pariz, kar kaže izjemno moč ilegalnih povezav komunistične stranke. Med drugo svetovno vojno pa Delo postane časopis organa Centralnega odbora Komunistične partije Slovenije, kasneje Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije. Ob nastopu vojne neha izhajati, šele po junijskem napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo spet najdemo Delo. Se pravi, da so bili v komunističnem vodstvu zmedeni zaradi napada, saj je bila KPJ v koaliciji s sovjetsko partijo, slednja pa v koaliciji s Hitlerjem. Kakorkoli, 7. novembra 1942 izide zadnja medvojna številka Dela. Potem neha izhajati in šele po vojni se zopet pojavi, tedaj kot ideološka revija, in v Sloveniji ugasne leta 1953, kjer na zadnjih številkah že piše, da je to glasilo KPS za marksistično teorijo in prakso. Pač pa v Trstu po vojni tudi izhaja Delo kot petnajstdnevnik in ugasne šele leta 1994. Ime Delo je torej posledica, kot je v uvodniku v prvi in prvomajski številki Dela leta 1959 napisal Miha Marinko, njegove revolucionarne tradicije. Pravica je bila dolgo časa glasilo komunistične partije, Poročevalec pa glasilo “komunistične” OF, a pred združitvijo maja 1959 sta Pravica in Poročevalec bili že glasili SZDL (Socialistične zveze delovnega ljudstva, ki je nadomestila OF Slovenije). Vemo, kdo je vodil SZDL, tudi komunistična partija, zato je bilo Delo, preprosto rečeno, vseskozi podaljšek režima – do končevanja slovenskega socializma, ko se začne Delo bolj odpirati in postaja bolj samostojen časopis v odnosu do vrha komunistične stranke, ki takrat že močno izgublja svojo skorajda absolutno politično in družbeno moč.
Torej je bilo Delo najbolj bran dnevni časopis z največjo naklado?
Seveda, saj takrat še ni bilo Slovenskih novic. Bil je Ljubljanski dnevnik, Večer, Primorski dnevnik in še bolj brani Nedeljski dnevnik, ampak ta je bil štirinajstdnevnik oziroma tednik.
Če pogledate fotografijo − kdo je Peter Kalan, ki je v prvi številki Dela februarja 1942 dal jasno vedeti, da je Delo časopis Centralnega odbora KPS?
Morate vedeti, da sta v predvojno in medvojno komunistično Delo največ pisala Boris Kidrič in Edvard Kardelj.
Peter Kalan je Boris Kidrič?
Da.
Posvetiva se zdaj vaši novi knjigi Temna stran Dela, ki je trilogija. Kaj razkrivate v prvem delu?
Prvi del nosi naslov Edi Kocbek in prijatelji v “Delovi” črni luknji! Zakaj? Ker če padeš vanjo, ne moreš splezati iz nje. Ko si enkrat padel v Delovo črno luknjo, nisi mogel narediti nič: nisi mogel odgovarjati na laži. Padel si notri in so te vrtinčili, trgali. Edvarda Kocbeka so v Delu raztrgali, kar je danes že dovolj znano dejstvo in sem to v svojih prejšnjih knjigah opisoval tudi sam. Zdaj sem to strnil in dodal novosti, ki sem jih dodatno našel v Arhivu RS. Od časov, ko sem pisal knjigo o Kocbeku (pred desetimi leti), sem odkril veliko novih podatkov in to objavljam v tej knjigi s poudarkom na časopisu Delo, saj so Kocbeka trgali tudi drugi slovenski in jugoslovanski mediji.
Je Kocbek kdaj pisal za Delo?
Kocbek je sem ter tja kaj napisal za Poročevalec, ko je bil še na funkciji. Če se spomnite, je bil Kocbek po vojni minister za Slovenijo v zvezni vladi do 1946, podpredsednik IO OF in po vrnitvi iz Beograda leta 1946 tudi podpredsednik prezidija Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije ter zvezni poslanec. Imel je sicer formalno močne, a vsebinsko nepomembne funkcije, saj je komunistična partija vse obvladovala. On sam ni hotel v partijo kot mnogo njegovih medvojnih kolegov krščanskih socialistov. Kocbeka opisujem kot medijsko žrtev Slovenskega poročevalca in Ljudske pravice, se pravi, mame in očeta Dela ter kasneje Dela. To je bistvo te prve knjige trilogije o Delu. In seveda, kako so se obnašali do njegovih prijateljev, predvsem do Borisa Pahorja, Viktorja Blažiča in Franca Miklavčiča. Slednja dva je oblast dala zapreti, Blažiča celo kot novinarja Dela in Delo na to ni reagiralo.
V prvem delu je torej osrednji lik Edvard Kocbek?
Ja. Konec leta 1951 se komunistični vrh dogovori, da je treba Edvarda Kocbeka zaradi njegove knjige Strah in pogum uničiti, in v Poročevalcu se začne strašna medijska kampanja proti njemu. Prav tako se to dogaja v Ljudski pravici in ljubljanskem Dnevniku ter drugih medijih. Kocbeka brani Boris Pahor, zato tudi sam pade v klevetniško kampanjo proti Kocbeku. Takrat začne Udba zasledovati Pahorja v Trstu. Kocbeka pa Ozna (pozneje Udba) tako ali tako sledi že od leta 1944 in ga sledijo vse do njegove smrti. Celo ob njegovi smrtni postelji so imeli sodelavko Udbe. Najhujši napad je Kocbek doživel v Slovenskem poročevalcu. Napadel ga je Rudi Janhuba, medvojni vosovec, oznovec, po vojni diplomat in visok državni uslužbenec, ki leta 1951 postane direktor Slovenskega poročevalca, leta 1959 pa glavni urednik Dela.
Kdo ga nastavi na funkcijo?
Kaj mislite? Vrh partije, predvsem Edvard Kardelj, ki ga sam poimenujem slovenski Tito. Kardelj je pri vseh, tudi manj pomembnih odločitvah dal zadnjo besedo. Proti njegovi volji se v Sloveniji ničesar ni moglo narediti. Glede ključnih odločitev je imel oporo pri vrhu jugoslovanske partije in Titu. Če se vrneva k napadu na Kocbeka, so to počeli, da ga odstranijo iz političnega življenja.
Danes bi rekli medijsko umorijo …
Ja, pa ne samo medijsko, na vseh področjih. Kocbeka so obsojali celo na kongresu slepih, ko ti knjige sploh niso mogli prebrati. Sprožila se je strašna kampanja, ki je trajala kratek čas, ker je Kardelj po mesecu dni rekel: Zdaj je tega dovolj. Zakaj delamo mučenika iz tega človeka? On je nula, smešna figura, mi ga lahko kadarkoli odstranimo. Potem se je to poleglo, a zaradi tega deset let ni smel objavljati ničesar, niti se javno oziroma kulturno udejstvovati, preprosto je izginil v “črni luknji”.
Torej jim je uspelo?
Seveda. Potem pa partija Kocbeka potegne nazaj in mu v šestdesetih letih podelijo Prešernovo nagrado – bil je vendarle v vodstvu OF, njihov zaveznik v vojni. Kocbek se nikoli ni odpovedal tej tovarišiji, čeprav so ga stalno šikanirali, zasledovali, nadzorovali, pošiljali v pogrez zgodovine … Toda leta 1974, ob Kocbekovi 70-letnici, pride zopet do velikih napadov nanj, ki so dokaj nerazumljivi, saj jim ni bil politično nevaren. Bil je sicer posameznik, ki je imel velik vpliv. Imel je svoj krog ljudi, prijateljev literatov in bi v določenih političnih situacijah oziroma časih prevrata postal v trenutku svetilnik, okrog katerega bi se ljudje zbirali. Mislim, da so Kocbeka leta 1974, predvsem v Delu, napadli zato, ker so slutili, da pripravlja pogovor z Borisom Pahorjem, kjer bo spregovoril o povojnih pobojih. Že od leta 1970 je Udba spremljala, da se Kocbek in Pahor pogovarjata, kako in na kakšen način bo o tem spregovoril. Septembra 1974 so Kocbeka najprej napadli v Delu prek jubilejnega članka, nato pa je Jože Javoršek za Delo napisal 13 nadaljevanj, v katerih je raztrgal Kocbeka in njegov krog. Pobudo, kako se lotiti Kocbeka, pa je dal Mitja Gorjup, takratni glavni urednik Dela. To pismo je objavljeno tudi v tej knjigi, v njem pa Gorjup sprašuje, kako naj se lotijo Kocbeka. Gorjup ni spraševal le političnega vodstva, ampak tudi takratnega “kulturnega papeža” Josipa Vidmarja. Ne vem, kaj so mu odgovorili, a se to vidi iz objavljenih člankov, kako se je treba “lotiti” Kocbeka.
Vseskozi omenjate Mitjo Gorjupa in Jožeta Javorška. Kako sta prišla na Delo?
Najprej o Gorjupu, ki je s 27 leti postal glavni urednik Dela. Več variant je, zakaj je bilo tako. Gorjup je bil, prvič, nečak Mitje Ribičiča, drugič, bil je v dobrih odnosih z Vipotnikom. Gorjup je takoj po končani pravni fakulteti odšel v SZDL, pisal je različna poročila, analize, ki jih je pošiljal Janezu Vipotniku. Vipotnik je imel v Gorjupa veliko zaupanje. Šlamberger piše, da je bil v dobrih odnosih z Ivanom Mačkom – Matijo. Vendarle postaviti na Delo mladeniča ne glede na to, da je bil popolnoma na liniji, moraš imeti neki občutek, da bo tudi profesionalno uspešen v korist režima. Niso se zmotili, Gorjup je bil izvrsten režimski urednik časopisa, verjetno najboljši vseh časov. Vsi ga hvalijo kot dobrega urednika. Sam ga hvalim kot dobrega režimskega urednika, pravzaprav udbovskega človeka. Našel sem dokumentacijo, da je kot neregistrirani vir Udbe, kar je nizko na lestvici špicljev Udbe, v dogovoru z udbovcem Brecljem leta 1977 dal skrivoma pridobiti vse tipkopise pisalnih strojev novinarjev in vseh drugih uslužbencev v Delu. V svoji funkciji je naredil množično ovadbo vseh svojih uslužbencev. Tak neregistrirani vir Udbe, ki je na tako visoki poziciji, lahko naredi z eno potezo več škode kot množica registriranih ovaduhov.
Jože Javoršek pa je njegov uslužbenec?
Jože Javoršek ni bil na Delu, je pa je pisal v Delo glede Kocbeka, kar sem prej omenil. On je imel sicer zanimiv stil pisanja, a je bil izjemno zloben v svojih napadih. Bil je kot Mefisto. Kocbek je bil njegov medvojni in povojni prijatelj. Oba sta bila krščanska socialista, tako da je napadel svojega nekdanjega tovariša in prijatelja. Kocbek se je v nekem trenutku z njim skregal, ker je imel dovolj njegovega špijoniranja. Iz dokumentov se namreč vidi, da je imel Javoršek udbovsko kodno ime Piette in je največ poročil o Kocbeku napisal prav on. Mnoga poročila so bila zlagana, pisal je za denar. Res je vloga Jožeta Javorška v primeru Edvarda Kocbeka zelo gnusna. Javoršek pa ne ovaja samo Kocbeka, še številne druge kulturnike, Vitomila Zupana, Alojza Rebulo, Lili Novy, … in tudi tuje kulturnike. In celo Josipa Vidmarja, svojega dobrotnika, saj je Vidmar Javorška pomagal spraviti iz zapora in ga kasneje postavil za svojega tajnika na SAZU.
Udba je torej imela bistveno vlogo pri nastajanju časopisa. Kako je bilo to videti v praksi? So preverjali vsako številko, preden je šla v tisk?
Ne, pri Delu nisem opazil, da bi to Udba počela, saj so uredniki že vse prej preverili. Nadzor Udbe imate predvsem konec osemdesetih, ko je Udba preverjala Mladino, Novo revijo, Tribuno, Katedro …
Torej jim ni bilo treba preverjati, ker so imeli Udbo tam?
Seveda. Nikjer nisem opazil, da bi Udba hodila v tiskarno in gledala številko, saj so na Delu imeli zaposlenih veliko udbovskih zaupnikov. Že novinarji so imeli veliko samocenzuro, če so pa že kakšno neumnost hoteli napisati, so jih ustavili uredniki. Gorjup je vsako številko prebral od začetka do konca, preden je šla v tisk. Bojan Štih piše, da je Ljudska pravica včasih izšla šele popoldne, ker so politični veljaki vso noč pregledovali krtačne odtise. Blažič pa piše, da so Delo prek kurirjev pošiljali politikom, in ko so oni to odobrili, so to spustili v tiskarno. Sem in tja pa je prišlo do kakšne nenamerne napake. Npr. nehote so v Delu objavili rojstni dan Mirka Javornika, slovenskega pisatelja in publicista, ki je bil eden glavnih emigrantov. Zato je Gorjup napisal veliko opravičilo.
Omenjate tudi Tita Doberška. Kakšna je bila njegova vloga?
V tretji knjigi bom podrobneje opisal njegovo vlogo. Bil je sodelavec Udbe, ko je bil v Sovjetski zvezi kot dopisnik. Pozneje so ga hoteli še enkrat angažirati. To omenjam na začetku knjige, ker hočem pokazati na njegovo moralno dilemo. Doberšek pravi udbovskemu zasliševalcu, ki ga je hotel znova angažirati, da bi rad korektno obveščevalno deloval, ne bi pa rad špijoniral svojih sodelavcev, ker je imel s tem veliko težavo. Mene sicer moralni problemi primarno ne zanimajo, ampak me zanima anatomija delovanja nekdanjega režima in Udbe v Delu.
Med pomembnejši imeni, ki ste jih izpostavili je tudi Milan Kučan. Kakšna je bila njegova vloga v Delu?
Kučan je bil takrat, ko je bila afera Kocbek, sekretar SZDL. Napisal je velik uvodnik v Sobotno prilogo po izbruhu afere. Bil je zelo zvit članek, kjer Kocbeka sploh ne omenja, ampak se spopada z njegovimi ugotovitvami v intervjuju. V knjigi analiziram Kučanov članek in ugotovim, da je članek naperjen proti Kocbeku, kar se jasno vidi iz konteksta. Kučan ni bil tako aktivistično surov, kot sta bila pisatelja Ivan Potrč in Jože Javoršek, kot je bil glavni urednik Mitja Gorjup in kot sta bila novinarja Miran Jarc in Ivo Vajgl. Bil je bolj fin in spreten, ampak ravno tako je udaril po Kocbeku.
Ni ga vzel v bran?
Ah, kje pa, saj ne bi mogel tega objaviti. Če pa bi samo poskušal, bi bila njegov kariera končana.
Nekaj sva že povedala, kaj bosta obravnavali druga in tretja knjiga. Lahko poveste še kaj več?
V drugi knjigi bom obdelal odnos Dela do Staneta Kavčiča, npr., kako so blokirali, da bi Stane Kavčič, potem ko je bil odstavljen, karkoli napisal v Delo. Obdelal bom odnos Dela do cestne afere, emigranta Cirila Žebota – tudi njemu niso hoteli ničesar objaviti. Prav tako odnos Dela do Spomenke Hribar v aferi, ko je leta 1983 hotela izdati “spravno” knjižico Krivda in greh. To knjižico je kasneje leta 1986 objavil Samo Resnik v Katedri. Nekaj malega bom povedal še o Delu nasproti Borisu Pahorju, čeprav se ta tematika pojavlja že v prvi knjigi. Nato bom šel na akcijo Vipava, kjer nastopa Delov novinar s kodnim imenom Jakobinec (ne kot sodelavec, ampak kot nadzorovanec) in ovaduh Mitja Gorjup. V tretjem delu knjige pa bom govoril o vseh udbovskih konfidentih, ki so delovali oziroma bili zaposleni v sami Delovi hiši. Ne povem samo, kdo so bili, ampak tudi, kaj so počeli. Dokumentirano seveda. Prav tako bom govoril o nekaterih tajnih udbovskih zaupnikih, ki so kot zunanji sodelavci veliko pisali za Delo. Potem grem pa na svetlo stran Dela: novinarji, kodno nadzorovani kot Priloga, Prijatelj, Blaž in Jakobinec, ki jih je zalezovala Udba.
Ali obstajajo podobni arhivski dokumenti tudi za Dnevnik in Večer?
Da, vendar ne v takem obsegu. Ne morem pa dati natančne ocene, kajti večina dokumentacije je uničena. No, Delo je bilo bolj v središču dogajanja in je kot večji magnet vleklo nase več. Je bilo pomembnejše, kot sta bila Dnevnik in Večer.
Kdaj bo prva knjiga izšla?
Knjiga je bila premierno predstavljena v torek, 21. maja 2019 v Muzeju VSO, Cankarjeva cesta 11, Ljubljana, knjigo pa lahko že dobite na www.dobra-knjiga.si.
Petra Janša, Demokracija