Milton Friedman je v knjigi Free to Choose in pozneje v kratkem videu obrazložil štiri načine porabe denarja glede na njegovega lastnika in končnega uporabnika.
Prvi način: Poraba svojega denarja zase
Ko porabljamo svoj denar zase, smo na eni strani spodbujeni, da izberemo nekaj, kar ustreza našim potrebam, po drugi strani pa iščemo kakovost. Povedano drugače. Trudimo se, da za naš denar dobimo najboljše izdelke po najnižji ceni.
Drugi način: Poraba svojega denarja za druge
Ko porabljamo svoj denar za druge, skušamo ravnati gospodarno. Želimo kupiti kar najbolj poceni izdelek, a ne vemo, kakšne so v resnici želje in potrebe osebe, ki ji izdelek kupujemo. Glede na to, da imamo posamezniki različne okuse in preference, kakšno vrednost bo imel izdelek, ki ga kupujemo, za osebo, ki mu je izdelek namenjen.
Tretji način: Poraba tujega denarja zase
Ko trošimo tuj denar zase, želimo kupiti najbolj kakovosten izdelek, ki bo najbolj odgovarjal našim potrebam, a hkrati nimamo nobenega motiva, da bi upoštevali tudi ceno izdelka. Glede na to, da denar ni naš, nimamo motiva, da bi iskali resnično value for money (vrednost za denar), ampak je bolj verjetno, da bomo za izdelek porabili več denarja, kot bi ga, če bi porabljali svoj denar.
Četrti način: Poraba tujega denarja za druge
Ko porabljamo tuj denar za druge, nimamo nobenega motiva, da bi ravnali gospodarno in da bi gledali na kakovost.
Najbolj učinkovita poraba denarja je seveda, ko porabljamo svoj denar zase, najmanj učinkovita pa takrat, ko porabljamo tuj denar za druge. Socialistom in drugim levičarjem, kar lahko opažamo tudi v Sloveniji, je najbližja poraba tujega denarja zase, ampak tega seveda ne bodo povedali naglas.
Tukaj si lahko ogledate Friedmanovo shemo.