Danes je že povsem jasno – nemški “brand” zelene politike, ki temelji na obnovljivih virih energije, je uničujoč za javne finance, gospodarstvo, gospodinjstva in, kot kaže, tudi za okolje. Podnebne cilje bi veliko lažje in ceneje dosegli z uporabo jedrske energije, ki so se ji odrekli. Sedaj za svoje, milo rečeno, slabo premišljene ideje plačujejo visoko ceno. Bo tako tudi v Sloveniji?
Maja letos je v strokovni publikaciji International Journal of Sustainable Energy (Mednarodna revija za trajnostno energijo) izšel članek (vir), ki primerja finančne in okoljske učinke obstoječe energetske politike, ki temelji na obnovljivih virih energije, z alternativno politiko, ki bi temeljila na proizvodnji elektrike z jedrsko energijo.
Nemčija je implementirala eno najbolj ambicioznih politik zelenega oz. energetskega prehoda. Bistvo t. i. “Energiewende” je nadomeščanje jedrske in fosilne energije z obnovljivimi, torej vetrnimi, sončnimi in biološkimi viri energije. Zaradi trenutne politike se je od leta 2002 do 2022 raven izpustov toplogrednih plinov zmanjšala za 25 odstotkov. Avtor Jan Emblemsvåg po pregledu relevantne literature ocenjuje, da skupni nominalni stroški energetskega prehoda v Nemčiji znašajo 387 milijard evrov. Če k tem prištejemo še povezane subvencije v višini 310 milijard evrov, pridemo do vrtoglavega stroška 696 milijard evrov.
“Analiza teh dveh možnosti kaže, da bi Nemčija lahko dosegla svoj cilj zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov s 73% zmanjšanjem izpustov v primerjavi z dosežki leta 2022 in hkrati prepolovila stroške v primerjavi z Energiewende. Tako bi morala Nemčija sprejeti energetsko politiko, ki temelji na ohranjanju in širjenju jedrske energije,” zapiše v povzetku strokovnega članka.
Na visoko finančno težo energetskega prehoda na obnovljive vire energije pa ne opozarja zgolj avtor raziskave, temveč tudi nemško zvezno računsko sodišče, ki glede tega opozarja: “Zvezno računsko sodišče opozarja, da energetski prehod v sedanji obliki [na podlagi Energiewende] ogroža nemško gospodarstvo in preobremenjuje finančno zmogljivost podjetij in gospodinjstev, ki porabljajo električno energijo.”
Boren izplen tehnologij OVE
Avtor v raziskavi (za določeno obdobje 2002–2022) izpostavlja naraščanje kapacitet za proizvodnjo električne energije.
Iz grafa je razviden drastičen skok solarnih in vetrnih kapacitet, v manjši meri tudi bioloških. “Vidimo, da je jedrska energija v letu 2023 popolnoma umaknjena iz mešanice, medtem ko so obnovljivi viri, vključno s hidroenergijo, biomaso in VRE (spremenljivi obnovljivi viri energije) znatno zrasli. Tudi zemeljski plin se je znatno povečal, in sicer za 71 %, kar je povečalo skupne zmogljivosti fosilnih goriv za 7 %. Skupne zmogljivosti elektroenergetskega sistema so se povečale za 111 %. Natančnejši pregled podatkov razkriva, da je opuščanje jedrske energije potekalo večinoma po korakih, medtem ko je bila rast VRE bolj ali manj neprekinjena,” navaja avtor. Dodaja še, da je do največjih zmanjšanj prisotnosti jedrske energije prišlo v letih 2011, 2021 in 2023.
Kljub očitnim povečanjem kapacitet pa avtor dokazuje, da dejanska proizvodnja elektrike stagnira, kot kaže spodnja ponazoritev.
Povečanje deleža obnovljivih virov energije seveda celoten energetski sistem podvrže nemilosti vremenskih razmer. Sončna energija je, kot vemo, odvisna od letnih časov in števila sončnih dni, vetrna pa od števila vetrnih dni (strokovnjaki so opazili znatno zmanjšanje vetra. V Evropi je v obdobju 1980-2020 prišlo do 19-odstotnega zmanjšanja vetrovnosti. Vzroki še niso znani.
Kakorkoli že, zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, kar je glavni cilj energetskega prehoda, je relativno majhno.
Jedrska energija prekaša obnovljive vire energije
Avtor zaključuje, da bi Nemčija glede na izsledke raziskave, v kolikor bi namesto v OVE vlagala v ohranjanje in povečevanje jedrskih kapacitet, “z manj nominalnimi izdatki dosegla večjo razogljičenje.” Nato nadaljuje: “Kratek zaključek je, da bi Nemčija dosegla svoje podnebne cilje z znatno razliko in ob polovičnih izdatkih v primerjavi z Energiewende.”
“Kljub negotovostim v podatkih in predpostavkah ni dvoma, da bi Nemčija leta 2002 v političnem okolju, ki bi bilo naklonjeno jedrskim elektrarnam, dosegla veliko boljše rezultate kot s trenutno politiko Energiewende, tako glede izdatkov kot izpustov toplogrednih plinov. V širšem smislu bi alternativna politika ohranjanja obstoječih jedrskih elektrarn v letu 2002 in gradnje novih jedrskih elektrarn prepolovila izdatke, Nemčija pa bi v tem procesu dosegla svoje podnebne cilje,” zaključi.
Zakaj je to pomembno za Slovenijo?
Ta zgodba pa je seveda še posebej relevantna za Slovenijo. Na oblasti imamo podpornike “solarizacije” celotne države. Predsednik vlade jo je obljubljal že v predvolilni kampanji in kasneje pred poslanci in poslankami.
Izkušnje iz Nemčije so očitno povsem nasprotne. “Elektrifikacija in solarizacija” ne rešujeta draginje, niti v zadostni meri ne vplivata na podnebne cilje. A morda ima premier neke povsem osebne, da ne rečemo poslovne razloge za večjo naklonjenost solarni energiji. Njegova družba Star Solar, ki v veliki meri služi s prodajo “solarne” elektrike državni družbi Borzen, mu bržčas predstavlja dobrodošel dodatek k premierski plači. Kot poroča Forbes, je v devetletnem obdobju (od leta 2014) na račun Star Solar-ja steklo 2,1 milijona evrov.
Ž. K.