V nedeljo je bila v oddaji Fokus na 24ur predstavljena “neodvisna” reportaža na temo Poljske, točneje gledano, na temo aktualnega družbeno-političnega dogajanja v tej naši bratski slovanski državi. Če je povprečen gledalec slovenske televizije gledal omenjeno reportažo, je dobil občutek, da si ta 37-milijonska evropska država na področju človekovih pravic, demokracije in vladavine prava podaja roke s Severno Korejo. A resnica je vse prej kot takšna kot jo predstavljajo na 24ur.
Glede na letošnje poročilo Freedom Housa je Poljska uvrščena na 63. mesto med 210 državami sveta. To pomeni, da ta srednjeevropska država, proti kateri je bila uperjena srž prispevka na 24ur, spada med eno tretjino najbolj demokratičnih držav sveta. Na omenjenem seznamu, ki poleg tega deli države na tri kategorije – “svobodne free”, “delno svobodne – partly free” in “nesvobodne – not free” je poleg tega Poljska že vse od padca komunizma leta 1989, označena kot “svobodna – free”. Država se je sicer še za odtenek bolje odrezala na seznamu Democracy Index, ki ga ob koncu vsakega leta pripravi britanski Economist Intelligence Unit (ki izdaja tudi istoimenski časopis The Economist), in sicer je na njem zasedla 50. od skupno 167. mest.
Še ena trditev skregana z zdravo pametjo je bila, da vladajoča poljska stranka Zakon in pravičnost (PiS) uvaja nekakšno diktaturo sredi Evrope. Če namreč trenutno situacijo na Poljskem samo bežno primerjamo s tistimi v njenih sosednjih državah, hitro ugotovimo, da je vladajoča poljska stranka PiS na oblasti v državi smešno malo časa, da bi lahko govorili o vzpostavljanju kakršnekoli avtokracije, sploh v primerjavi s poljskimi sosedami. V primerjavi s sosednjima na vzhodu, Belorusijo in Rusijo, je obdobje oblasti stranke PiS namreč absurdno kratko, toda tudi v primerjavi z nekoliko bolj demokratično poljsko zahodno sosedo Nemčijo je situacija podobna. Na tem mestu velja poudariti, da je v Nemčiji Krščanska demokratska unija (CDU) na oblasti v državi že več kot 16 let (od začetka leta 2005) in prav toliko časa tudi Angela Merkel greje nemški kanclerski stolček, pa nihče nikoli ne trdi, da Nemčija drvi v diktaturo. Razen tega se je pod nemško vlado z Merklovo na čelu v državi pripetilo malo morje škandalov (npr. prirejanje nogometnih tekem v Bundesligi leta 2005/06, Causa Wulff leta 2012, Dieselgate leta 2008/15, Wirecard leta 2019/20 itd.), med katerimi so bili tudi takšni, s katerimi je nemška vlada pod Merklino taktirko vnesla globok razdor in konflikt znotraj celotne Evropske unije (npr. finančne manipulacije v času grške dolžniške krize, povzročitev evropske begunske krize s politiko odprtih meja in izsiljevanje drugih držav s t. i. “begunskimi kvotami”, spodkopavanje evropske energetske varnosti s projektom Severni tok 2 itd.), pa zaradi tega nemške kanclerke nihče ne kliče na odgovornost ali ji očita avtoritarnost.
Vladajoča stranka zmaguje na poštenih, svobodnih, demokratičnih volitvah
Sicer velja omeniti še dejstvo, da je vladajoča stranka PiS, tako leta 2015 (pod vodstvom Beate Szydlo), kot tudi leta 2019 (pod vodstvom Mateusza Morawieckega), zmagala na poštenih, svobodnih in demokratičnih volitvah. V obeh primerih si je uspela priboriti absolutno večino v poljskem parlamentu (Sejmu), in sicer ji je bilo namenjenih 235 od skupno 460 poslanskih mest. Vendar pa osvojitev absolutne večine ne more biti kar avtomatično dokaz za prirejene volitve. Kot na parlamentarnih volitvah v vseh drugih evropskih državah, so tudi na poljskih parlamentarnih volitvah vse udeležene stranke tekmovale pod enakimi pogoji, poleg tega pa tudi mednarodna skupnost ne na volitvah leta 2015, ne na tistih leta 2019, ni zaznala nikakršnih goljufij, manipulacij ali nepravilnosti.
Očitki prispevka so se nadaljevali z domnevnimi kršitvami pravic manjšin in političnimi posegi v pravosodni sistem. Če najprej vzamemo pod drobnogled domnevne kršitve pravic LGBT skupnosti, velja omeniti, da imajo njeni pripadniki v državi prav vse pravice, vključno z možnostjo krvodajalstva, služenja v vojski, enakopravno obravnavo na delovnem mestu itd. V prispevku je beseda tekla še o vzpostavljanju t. i. “območij brez LGBT (pol. Strefy wolne od LGBT)”, ki naj bi se kot plevel razraščale širom države. Vendar pa so avtorji prispevka “pozabili” omeniti, da pri tem ne gre za formalne ukrepe poljske vlade, temveč za ukrepe posameznih lokalnih oblasti, ki poleg tega, da so neformalni oz. pravno nezavezujoči, še zdaleč ne pomenijo “izgona” LGBT skupnosti iz dotičnih krajev, ampak gre kvečjemu za tamkajšnjo prepoved širjenja LGBT propagande, za katero pa je bilo v preteklosti že večkrat nedvoumno dokazano, da vsebuje tudi pedofilske materiale in da pri svojem apeliranju načrtno cilja na mladoletne osebe.
Poljska je bila najbolj prizadeta s strani dveh okupatorjev, kolaboracije je bilo izjemno malo
Poleg LGBT skupnosti naj bi bili na Poljskem na udaru tudi Judje. V prispevku se na dolgo in široko problematizira domnevno razrast antisemitizma, ki malodane spominja že na tisto iz časa nacizma. Veliko prahu sta tako v zadnjih letih dvignila zakon iz januarja leta 2018, ki je prepovedoval imenovanje Poljakov kot neposredno odgovornih za Holokavst in imenovanje koncentracijskih taborišč na tedanjem poljskem okupiranem ozemlju za “poljska koncentracijska taborišča” ter zakon iz letošnjega avgusta, ki je določil zastaranje za restitucijo premoženja odvzetega v času med in po 2. svetovni vojni.
Čeprav je večina svetovnih medijev skušala omenjena zakona predstaviti kot izrazito antisemitska, je dejstvo, da je bil njun namen zgolj zavarovati sodobno Poljsko državo in njene prebivalce pred levičarskim zgodovinskim revizionizmom, ki domala ves poljski narod obravnava kot rojene antisemite in goreče naci-fašistične kolaborante. Pred takšnimi floskulami Poljakov očitno ne more zavarovati niti neizpodbitno zgodovinsko dejstvo, da je bila Poljska v okviru najbolj krvavega vojaškega konflikta v zgodovini namreč prva država, ki je podlegla nacističnemu vojaškemu stroju (pa tudi komunističnemu, glede na to, da je Stalinova Sovjetska zveza v skladu s sporazumom Ribentropp – Molotov okupirala vzhodni del države), v celotnem času nemško-sovjetske okupacije, pa je bilo v okupirani državi kolaboracije z okupatorji zanemarljivo malo (tako politična desnica, kot tudi politična levica sta v državi delovali dokaj usklajeno ter organizirali močni odporniški gibanji – Armia Krajowa in Armia Ludowa – ki sta se borili proti okupatorjevemu nasilju), odpor pa je vseskozi odkrito podpirala tudi poljska katoliška cerkev.
Judovska skupnost v Sloveniji še po 30 letih ni dosegla vrnitve ukradenega premoženja
Kar pa se tiče omejevanja možnosti restitucije odvzetega (večinoma judovskega) premoženja, pa bi morali slovenski mediji, kot je 24ur, najprej pomesti pred domačim pragom, saj je bilo tudi slovenski judovski skupnosti po koncu druge svetovne vojne s strani povojnih komunističnih oblasti, zaseženo domala vse premoženje, pa judovska skupnost pri nas še v času današnje, demokratične Slovenije, ne more doseči njegove restitucije. Eden najbolj v oči bodečih primerov, ki smo mu bili priča v zadnjih letih, je bila zahteva evropske in slovenske judovske skupnosti po restituciji Moskovičeve vile na Levstikovi ulici 15 v Ljubljani, v kateri ima danes sedež stranka “ponosnih naslednikov komunistične partije (beri: Socialnih demokratov)”, ki pa jasno in glasno zavrača vsakršno možnost poravnave zgodovinskih krivic Tako da bi bilo resnično lepo, če bi mediji vse primere odvzetega judovskega premoženja obravnavali z enakimi vatli in povedali ali ima prednost poravnava zgodovinskih krivic iz 40. let 20. stoletja ali institucija zastaranja.
Andrej Žitnik