Ukrajinci danes obeležujejo 30. obletnico neodvisnosti svoje države, ki so jo razglasili 25. avgusta 1991, ko se je država odcepila od tedaj že propadajoče Sovjetske zveze in postala mednarodno-pravno samostojna država. Tega dne je ukrajinski parlament, znan tudi kot Verkhovna Rada, s 321 glasovi “za”, dvema “proti” in šestimi “vzdržanimi” sprejel zakon o formalni neodvisnosti Ukrajine. Zakon je bil sprejet v luči splošnega protisovjetskega vzdušja, ki je v razpadajoči komunistični velesili vladalo po neuspešnem državnem udaru, ki so ga 19. avgusta 1991 v Moskvi skušali izvesti pripadniki t. i. “trde linije” sovjetskih komunistov, ki so želeli pokopati reformna prizadevanja Mihaila Gorbačova in Borisa Jelcina.
Čeprav nas na zemljevidu loči stotine kilometrov razdalje, si Slovenci z našimi ukrajinskimi slovanskimi brati ne delimo le jezikovnih in kulturnih vezi, temveč nas mnogo skupnega druži tudi v historičnem pogledu: ne le, da obojni letos praznujemo 30-letnico neodvisnosti svoje domovine, ki smo si ju izborili v začetku 90. let prejšnjega stoletja v luči razpada komunističnih režimov širom Srednje in Vzhodne Evrope, temveč smo bili obojni v 20. stoletju žrtve tako nacističnega kot tudi komunističnega totalitarizma, obojni smo pri tem izkusili grozote masovnih pobojev (Ukrajinci Holodomor v letih 1933/1934, Slovenci pa povojne poboje leta 1945), v katerih je življenje izgubilo na deset tisoče naših rojakov, obojni pa smo imeli tudi po sami osamosvojitvi težave zaradi nepopolno izvedene lustracije in ohranjanja vpliva nekdanjih komunističnih veljakov na državne institucije.
Kljub temu je imela Slovenija veliko srečo, da se je dobro desetletje po osamosvojitvi uspela uspešno integrirati v zahodno politično in obrambno skupnost, saj je leta 2004 vstopila tako v Evropsko unijo kot tudi pakt NATO. Na drugi strani Ukrajina takšne sreče na žalost ni imela, saj so nekdanjo sovjetsko republiko še desetletja po njeni neodvisnosti vodili politiki, ki so na mednarodnem parketu dajali prioriteto povezavam z avtokratsko Rusijo in nekdanjimi sovjetskimi republikami na Kavkazu ter v osrednji Aziji. Takšna mednarodno-politična usmeritev državnih oblasti pa očitno veliki večini ukrajinskih državljanov ni bila pretirano po godu, zaradi česar je najprej konec leta 2004 izbruhnila t. i. oranžna revolucija, v kateri se je na oblast zavihtel Viktor Juščenko, ki je na čelu države ostal do leta 2010, skoraj deset let kasneje, februarja 2014, pa je prišlo še do t. i. euromaidna, ko so več stotisočglave množice ukrajinskih protestnikov vrgle z oblasti skorumpiranega prorusko usmerjenega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča, čigar despotsko vladavino je zapečatila zavrnitev podpisa prostotrgovinskega sporazuma z Evropsko unijo.
Popustljiv odnos do Rusije
Euromaiden je pripeljal do množičnih protestov tako rekoč po vsej državi, sledili so celo nasilni spopadi med proevropsko (večinoma zahodni del države) in prorusko (večinoma vzhodni del države) usmerjenimi prebivalci. Nastalo kaotično situacijo v tej vzhodnoevropski državi je izkoristila njena agresivna vzhodna soseda Rusija, ki je najprej vojaško okupirala Krimski polotok, nato pa s pomočjo mreže oboroženih enot neonacistov, kolaborantov ter plačancev destabilizirala vzhodno Ukrajino, zlasti regiji Donetsk in Luhansk, ki sta s pomočjo svojih krvi željnih kremeljskih botrov celo razglasili secesijo od uradne ukrajinske vlade v Kijevu. Pri vsem tem pa je bil najbolj tragičen nadvse medel, popustljiv in strahopeten odziv Zahoda, ki se militantni ruski agresiji ni nikdar odločno postavil po robu, temveč so ameriški in evropski voditelji ostali zgolj pri mlačnih besedah o “globoki zaskrbljenosti”, “strogih obsodbah” in nekaj simboličnih sankcijah, ki pa seveda niso čisto nič spremenile situacije na terenu.
Še bolj žalosten kot popustljiv odnos do agresorske Rusije pa je bil ignorantski odnos do Ukrajine, ki ji mednarodna skupnost kljub težki situaciji ni ponudila kakšne posebne podpore niti se ni pretirano trudila, da bi to vzhodnoslovansko državo sprejela medse, tj. da bi ji ponudila mesto v Evropski uniji ali Severnoatlantskem zavezništvu (paktu NATO). Čeprav so po raziskavah javnega mnenja, ki jih je objavil ameriški inštitut Pew Research Center, Ukrajinci izjemno naklonjeni globljemu povezovanju z Zahodom in članstvu svoje države v Evropski uniji ter NATU, pa si je Zahod z EU in ZDA na čelu vseskozi zatiskal oči pred tem ter Ukrajino na milost in nemilost naprej prepuščal nenasitnemu ruskemu imperializmu.
Zahod Ukrajino pustil na cedilu
Ukrajinci bodo letošnjo okroglo obletnico nastanka svoje suverene države tako pričakali z grenkim priokusom izključenosti in zapostavljenosti. Čeprav bi se EU in NATO lahko brez težav zgledovala po primeru Baltskih držav (Estonije, Latvije in Litve), ki so bile do leta 1990 oz. 1991 prav tako del Sovjetske zveze, pa so jih na Zahodu sprejeli z odprtimi rokami in jim leta 2004 brez težav omogočili integracijo v skupnost demokratičnih držav, je Zahod v svojem odnosu do Ukrajine povsem pogrnil na izpitu. Čeprav bi bila več kot 40-milijonska ukrajinska država lahko pomemben in zanesljiv partner zahodnih držav, so se slednje očitno odločile, da se bodo, tako kot v primeru Gruzije leta 2008, upognile pritisku kremeljske kleptokracije ter Ukrajino pustile na cedilu. In kako patetično ob takšnih situacijah zvenijo vznesene besede bruseljskih birokratov o obrambi demokracije, vladavini prava, človekovih pravicah in samoodločbi narodov …
Andrej Žitnik