Kanadčan Adam Burgoyne je umrl zatem, ko v bolnišnici niso uspeli diagnosticirati njegove raztrgane arterije. Pustili so ga čakati šest ur in ga niso obravnavali prioritetno, nato pa je obupal, odšel domov in zadnjič izdahnil. V navezavi na omenjeno smrt je analitik Mitja Iršič opozoril, da gre v omenjenem primeru za “svarilo, da državno monopolizirano zdravstvo ubija”.
Adam Burgoyne bi za postavitev uspešne diagnoze potreboval CT-preiskavo. Zaradi dogodka so pričeli opozarjati, da ima Kanada manj kot tretjino toliko računalniških tomografov na prebivalca kot Združene države Amerike. Prav tako v javnosti odzvanja dejstvo, da kanadske bolnišnice potrebujejo povprečno sedem ur za bolnišnično računalniško tomografijo po naročilu, kar je več kot trikrat dlje kot v ameriški bolnišnici.
Zaslediti je mogoče navedbe, da je na ameriški urgenci večja verjetnost za opravljanje nepotrebnih testov, nakar zaračunajo čas uporabe drage opreme. Posamezniki se nato z zavarovalnico borijo zaradi računa. Navadno gre za vprašanje plačila, ne pa za vprašanje o tem, ali je storitev sploh mogoče zagotoviti.
“Svarilo, da državno monopolizirano zdravstvo ubija. Zadnje čase se smešno demonizira ameriško zdravstvo, a Kanadčani – ko resno zbolijo – gredo raje plačniško v ZDA. Kot naši ‘Glasovi ljudstva’, ki bi narodu vsililo Venezuelo, sami pa bi se zdravili v tujini,” je v odzivu na novico o nedavni tragični smrti Kanadčana Burgoyna na družbenem omrežju X komentiral analitik Mitja Iršič.
Napačne predstave o ameriškem zdravstvenem sistemu
Ker pri nas živimo v prepričanju, da imamo enega od najboljših zdravstvenih sistemov na svetu, in lahko poslušamo, da imamo srečo, da nismo v ZDA, kjer bi nas zdravljenje lahko spravilo v bankrot, je smiselno opomniti na besede Američana Christopherja Coomesa, ki z družino že tri leta živi v Ljubljani. Za Siol je pred meseci pokritiziral slovenski zdravstveni sistem, kar zagotovo ni po volji raznih “Jenullov”, ki se borijo za ohranitev centralno-planskega zdravstva. “Strah me je upokojitve v Sloveniji, ker verjetno ne bom nikoli imel dostopa do zdravnika. V primerjavi z ZDA je zdravstveni sistem v Sloveniji grozovit,” je priznal Coomes. V zvezi s prepričanji o tem, kako naj bi ljudje umirali na ulicah, ker nimajo dostopa do zdravstva, je zatrdil, da gre za agitprop in da sistem v ZDA deluje odlično.
Kot je pojasnil, ga zdravnik sprejme še isti dan, ko ga potrebuje. V primeru, da denimo dobi napotnico za MRI, ima že nekaj ur pozneje tudi pregled. Poudaril je, da se zdravniki borijo za to, da postane človek njihov pacient. Prav tako je pojasnil, da je zdravstveno zavarovanje v ZDA veliko cenejše kot v Sloveniji. Tako v Sloveniji kot ZDA za petčlansko družino plačuje približno 1200 evrov mesečno za zdravstvo, pri čemer velja poudariti, da je je plača v ZDA od pet- do osemkrat višja kot v Sloveniji. Obregnil se je tudi ob ceno zdravil. Če je pri nas treba za škatlico s 50 tabletami odšteti 10 evrov, je v ZDA mogoče dobiti 500 tablet za osem ameriških dolarjev. “V Sloveniji zapravimo več denarja za zdravstvo, kot sem si kadarkoli predstavljal, da je mogoče v razviti državi. Da dejstva, da na koncu sploh nimaš dostopa do zdravstva, sploh ne omenjam. Eden izmed mojih otrok je že dvakrat ostal brez osebnega zdravnika,” je bil kritičen.
Monopoli na različni področjih v državi so se sicer že izkazali za izrazito slabšo alternativo za uporabnike storitev. Na težavo monopola v zdravstvu je za naš medij v preteklosti nazorno opozoril zdravnik dr. Federico V. Potočnik. V zvezi z monopolnim položajem ZZZS je kritično izpostavil, da ta še vedno deluje po principu planskega gospodarstva, vnaprej namreč načrtuje, koliko posegov bo vsaka ustanova opravljala in koliko bo zanje plačevala, in sicer ne glede na kakršnokoli ekonomsko logiko. Ob tem je rešitev videl v odpiranju trga zavarovalnic, torej v možnosti, da več zavarovalnic ponudi svoja zavarovanja, ljudje pa lahko prosto izbirajo. ZZZS bi pri tem moral določiti minimalni obseg košarice. Na ta način bi bilo po njegovih besedah mogoče ustvariti izbiro in konkurenco, da se bodo zavarovalnice z boljšo ponudbo trudile dobiti več zavarovancev. “Pri avtomobilih deluje – nikogar nisem srečal, ki bi na popravilo avta čakal dve leti,” je pripomnil.
Potočnik se je prav tako dotaknil centralnega upravljanja bolnišnic, saj s tem onemogočajo konkurenco med zdravstvenimi ustanovami. “Ta togost omejuje avtonomijo zdravstvenih zavodov, da bi sami odločali o kadrovski politiki, plačah in investicijah,” je izpostavil in opozoril, da čakanje na navodila ministrstva ne more omogočiti napredka. “Rešitev je v decentralizaciji upravljanja zdravstvenih ustanov – naj vsak zavod upravlja s svojim denarjem, samostojno sklepa pogodbe z zavarovalnicami in naj konkurira z drugimi zdravstvenimi ustanovami, kdo bo bolj kakovostno poskrbel za paciente,” je bil jasen.
Čeprav centralno-planska ureditev slovenskega zdravstva predstavlja glavno coklo v razvoju zdravstvenega sistema, to ne ovira iniciative Glas ljudstva. V njej se med drugim združujeta nekdanji goreč protivladni aktivist Jaša Jenull in nekdanji minister za zdravje Dušan Keber, in sicer z namenom, da ne bi še naprej predstavljali pomembnega glasu zagovornikov centralno-planske ureditve slovenskega zdravstva. Vztrajanje pri preživelem zdravstvenem sistemu, napadanje zdravnikov in zasebne podjetniške pobude vpliva na ustvarjanje kaosa. Namesto da bi vladajoča oblast prisluhnila tistim, ki se na zdravstveni sistem najbolje spoznajo, je raje oblikovala novelo zakona, ki ureja zdravstveno dejavnost (ZZDej). V navezavi na to je celo sama pristojna ministrica priznala, da bo povzročila “nihanje sistema”. Kot da to ne bi zadostovalo, smo se lahko sredi novembra naposlušali tudi “inovativnega” pristopa za zmanjševanje čakalnih dob z omejitvijo števila kritičnih diagnostičnih preiskav. Le kam drvi naše zdravstvo?
S. K.