Evropski poslanec Branko Grims je skupaj z dvema sopodpisnikoma iz poslanske skupine SDS v Evropskem parlamentu, Zalo Tomašič in dr. Milanom Zverom, na Evropsko komisijo naslovil zahtevo za javno objavo celotnega seznama medijev in novinarjev, ki jim je po poročanju Il Fatto Quotidiano Evropska komisija pred EU volitvami razdelila vsaj 130 milijonov evrov. To je Evropska komisija skladno z načelom transparentnosti v EU dolžna predstaviti javnosti in natančno obrazložiti, komu in za kaj je namenila denar davkoplačevalcev.
Italijanski časopis “Il Fatto Quotidiano” je namreč pred dnevi poročal, da je Evropska komisija različnim evropskim medijem pred evropskimi volitvami namenila 132,82 milijona evrov. Podrobni prejemki in zneski za vsak medij so tajni – Evropska Unija si je torej na povsem netransparenten način “kupovala” novinarje in medijske hiše, medtem pa – ironično – pripravljala medijsko zakonodajo, ki naj bi zaščitila evropske medije pred vplivi politike.
Pomanjkanje transparentnosti
Sredstva naj bi bila namenjena medijem v zvezi z evropskimi volitvami junija lani. Mega donacijo je usklajevala malteška predsednica Evropskega parlamenta Roberta Metsola v dogovoru z nemško predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen, pri tem pa ni bilo nobene transparentnosti glede prejemnikov in porabe. Razdeljevanje sredstev so podprli tudi Evropski svet, Evropska investicijska banka in Ekonomsko-socialni odbor. Te “štipendije” so dodatek k milijonom evrov, ki se letno dodelijo medijem, katerih praksa podeljevanja je bila v preteklosti že deležna kritik.
Eksploziven ni samo znesek, ampak tudi postopek: po poročanju Il Fatta je bil uporabljen administrativni mehanizem, ki omogoča, da so posamezna plačila in njihovi prejemniki tajni. Namesto javnih razpisov za financiranje medijev je bila uporabljena tako imenovana “okvirna pogodba”, ki vsa sredstva nakazuje oglaševalski agenciji Havas Media France (podjetju v okviru Vivendi Group). Komisija nato odloči o konkretni razdelitvi sredstev – v koordinaciji z vodstvom EU, a brez nadzora javnosti.
Mediji, ki naj bi bili sami kontrolorji državnih institucij, so torej osumljeni, da so finančno odvisni od teh institucij. Ključno vprašanje ostaja: Ali morajo biti takšna poročila označena kot “plačljiva vsebina” ali celo kot “oglaševanje”? Ali je zakonito obdelati plačila prek posrednikov, kot je Havas, če je zaradi tega težko slediti prejemnikom?
Evropska komisija se je zavila v molk
Niti Metsola niti von der Leyen ne dajeta podrobnih informacij o prejemnikih in namenu plačil. Njen tiskovni predstavnik se je zgolj skliceval na birokratski postopek za “dostop do spisov v skladu s 15. členom Pogodbe o delovanju EU”. Ob tem poudarjajo, da mora Havas zagotoviti, da poslovni interesi vpletenih niso ogroženi.
Ta praksa se bistveno razlikuje od tiste, ki se običajno uporablja v zasebnem sektorju: medtem ko podjetja upravljajo oglaševalske kampanje prek agencij za prodajo izdelkov, institucije EU nimajo takšnega prodajnega namena. Imajo že svoje oddelke za komuniciranje, ki skrbijo za obveščanje državljanov. Il Fatto se zato sprašuje: Zakaj ni popolne transparentnosti glede pretoka denarja?
Veliki italijanski mediji so v preteklosti že prejeli sredstva. Kaj pa slovenski?
Časnik se sklicuje na prejšnje preiskave, ki so že razkrile, da so velika italijanska medijska podjetja, kot so Rai, Mediaset, Sky, Corriere della Sera in Repubblica, prejela plačila iz skladov EU. Še posebej eksplozivno: lastniki Repubblice Agnelli-Elkann so sklenili “partnerstvo” z Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo, ki je predvidevalo plačilo poročil o evropskih volitvah. Prvotna pogodba za 62.000 evrov ni bila razpisana, ker je spadala pod okvirni sporazum Havas. Podobni sporazumi naj bi obstajali v več evropskih državah – in tako morda tudi v Nemčiji.
Sprašujemo se, kdo je bil prejemnik sredstev v Sloveniji. Med tretjo Janševo vlado smo se prepričali, da imajo slovenski levi mediji močno zaslombo v bruseljski politiki, predvidevamo lahko, da so bili slovenski mediji v lasti domačih in tujih konglomeratov (Odlazkova hobotnica, Petričev imperij, ProPlus, ki je v lastni češkega sklada PPG) prejemniki teh sredstev. Spomnimo, da so se, npr. pred evropskimi volitvami na portalu 24ue, ki spada pod dežnik ProPlus (PPG), pojavljali oglasi, ki so bili videti kot redni novinarski članki. Je šlo za oglaševanje, plačano iz zloglasnega “fonda”?
Vsekakor s pozornostjo pričakujemo odgovor Evropske komisije na Grimsovo vprašanje.
I. K.